četrtek, 27. marec 2014

Moj zdravnik medicinski kulak?

vir
Komunisti nikjer niso bili sposobni prehraniti ljudi. V Sovjetski zvezi in v Ljudski republiki Kitajski je na desetine milijonov prebivalcev pomrlo od lakote. Potem pa so ugotovili, Kitajci prej kot Sovjeti, da kolhozniki na svojih skromnih ohišnicah (torej vrtičkih in njivicah, ki so jih smeli zadržati v zasebni lasti) pridelajo celo več kot na ljudskih poljih.

Rekacija aparatčikov komunistične partije je bila, da je treba delo na ohišnicah prepovedati, ker da kolhozniki tam porabijo veliko časa in energije, pa še z istimi motikami kot na javnih njivah okopavajo.

Modrejši voditelji, ki jim je bilo jasno, da ljudi dolgo več ne morejo stradati, pa so rekli, da "ni važno kakšne barve je mačka, važno, da lovi miši". In so dopustili, da se tudi na ljudskih poljih uporabljajo ista načela kot pri ohišnicah.

V Sloveniji je duh kolhoznih partijskih funkcionarjev še živ. Živijo v prepričanju, da so slovenski zdravniki bolj zabiti od kmetov, ki na ohišnicah pridelajo debel krompir.

Recept je jasen

Postaviti je treba jasna pravila, od tam naprej pa ljudem dati priložnost, da so podjetni. Ta pravila bi bilo lahko nekako taka:
  • Enak dostop do osnovnih zdravstvenih storitev se zagotavlja skozi državno regulirano in obvezno zdravstveno zavarovanje. Ni nujno, da ga ponuja samo ena in samo državna zavarovalnica, vendar mora biti minimalni paket storitev in maksimalna prispevna stopnja od države določena. Mladim do 25. leta starosti zavarovanje plača država.
  • Vseeno je, ali zdravi javna ali zasebna ustanova. Interes zavarovalnice mora biti, da so cene čim nižje, interes bolnika pa, da je kakovost storitve čim višja. Zato mora slednji imeti izbiro, kje se bo zdravil.
  • Javni zavodi naj delujejo po podjetniških načelih. Če ustvarijo presežke, jih lahko izplačajo zaposlenim, ne da bi jim zato kaka KPK o tem držala pridige, kak socialfoušijski novinar objavljal višino plač ali da bi se jim kak minister za finance na ta sredstva usedel.
  • Za zaposlene v javnem sektorju naj velja konkurenčna klavzula. Direktor zavoda odloča, ali bo delo pri konkurenci dovolil ali ne, in pod kakšnimi pogoji. Če gre za delo, ki je enako delu v javnem zavodu, bi bilo edino smiselno, da ga zaposleni opravlja za račun javnega zavoda in je zanj tudi plačan preko matičnega javnega zavoda.
Efekt tudi

Resnični efekt cele zgodbe je, da se je pozornost preusmerila od brezbrižnosti vlade do zdravstva in vsaj treh debaklov koalicijske kardrovske politike. S poročilom o 150 milijonih, ki da so jih koruptivno zaslužili zdravniki, je KPK just-in-time priskočila na pomoč politiki, ki jo je pomagala postaviti. Ta pa, kot da bi se revanžirala z direktorskim mestom v državni banki.

In mediji, ta četrta veja oblasti in pes čuvaj etičnosti in reda? Mediji so zgodbo z navdušenjem copy-pastali; ne da bi kdo vzel v roke kalkulator in izračunal, da 150 milijonov evrov v devetih letih pomeni dobrega pol procenta vseh izdatkov za zdravstvo v Sloveniji.

Ta sprega je pa res podlaga za sistemsko korupcijo!



Preberite še