torek, 11. marec 2014

Martin Krpan od komisije pri Sveti trojici

vir
Sv. Jurij je ubil zmaja, Martin Krpan Brdavsa, Peter Klepec pa Turke. To so pravljice. Oblikujejo otroke. Menda je koristno, da odrasli nekaj otroka ohranijo v sebi. Slovenci so ga veliko. Na to miselno usedlino se naslanja narrative oz. pripoved, ki nam jo mediji servirajo v zvezi s skoraj vsakim problemom: "Če bi imeli na pravih mestih prave ljudi, bi bilo vse prav".

Ali pa bi jih v epske junake vsaj skovali

Stara Grčija morda res ne bi delovala brez Hektorja in Ahila. Bistvo liberalnih demokratičnih ureditev držav pa je ravno v tem, da funkcionirajo z običajnimi, pokvarljivimi ljudmi. Zato, ker so sistemi naravnani tako, da ne motivirajo škodljivih pojavov, da si inštitucije druga drugi gledajo pod prste in da obstaja sistem kontrol in ravnotežja.

Večjo pozornost, ko bomo v Sloveniji vsakič posebej posvečali temu, da se najde pravi Maček Muri (za bolj razgledane Eliot Ness), dlje bomo od tega, da gospodarski in politični sistem preuredimo tako, da bo precej vseeno, kdo je na čelu kakšne komisije.

Danes to ni vseeno 

Je pa zgražanje nad imenovanjem gospoda Štefanca pretirano. Ni prva politično opredeljena oseba na vrhu kakšnega organa, za katerega se pričakuje brezmadežna neodvisnost in čarobna moč. Nihče ni prepričal, da je kaj bolj politično opredeljen, kot so bili njegovi predhodniki. Ni prvi bivši partijski sekretar na visoki funkciji, ni prvi, ki je vrnil ali zamrznil strankarsko izkaznico ...

Za levico je problem pravzaprav samo ta, da se ga medijsko ne da skovati v nekaj, kar ni. Misija nemogoče. Računalnikarji pa v WYSIWYG* vidimo tudi kaj pozitivnega.

* What you see is what you get. Kar vidiš, do dobiš. Način delovanja programske opreme, ki ga je prvi populariziral računalnik Apple Macintosh.

Preberite še