Jezika namreč.
Ko smo lani razmišljali, da bi v šolstvu nekaj denarja razmeroma neboleče lahko prihranili tako, da bi bilo v razredu v povprečju 21 in ne samo 19 otrok ali da bi učitelji delali dobili plačano kako šolsko uro manj na teden, je bila vsa država na nogah. Stavkalo se je, žvižgalo, zbirali so se podpisi za odstavitev ministra. Bili so plat zvona, da to pomeni razpad javnega šolstva in katastrofalen padec njegove kvalitete. Minister je bil sovražnik države številka ena.
Zdaj berem, da se je minister, kar na hitro, brez posvetovanja s stroko, odločil, da bo ukinil uvajanje obveznega drugega tujega jezika v osnovno šolo in šole postavil pred dejstvo z okrožnico. STA poroča:
En cel predmet se torej ukinja, 50% tujih jezikov manj, pa se komaj kaj sliši o tem. Zakaj je tako?
V našem primeru bi bila malce oškodovana vplivna in glasna skupina uslužbencev javnega sektorja s politično ambicioznim sindikalistom. V zadnjem primeru pa bodo prizadeti uporabniki storitev javnega sektorja. Otroci se bodo naučili manj.
Premožni starši bodo otroke vpisali v plačljive zasebne tečaje tujega jezika, manj premožni pač ne. Kje so zdaj tukaj socialdemokratske enake možnosti za vse? Nam se je očitalo, da smo omogočili, da so revnim in bogatim zastonj dostopne tudi zasebne šole. Socialdemokrati revne puščajo brez drugega tujega jezika, bogate pa usmerjajo k plačljivim zasebnim ponudnikom tečajev tujih jezikov. Kdo je bolj socialen?
Starši in otroci seveda ne bodo šli na ulice. Pričakujejo, da je minister zagovornik njihovih interesov. Pa je?
V prvem primeru je minister, če je že moral, poskušal varčevati tam, kjer bistvenih posledic za uporabnike šolskega sistema – otroke in starše - ne bi smelo biti. V drugem primeru minister varčuje, ker tudi mora, tako, da se bo čim manj zameril zaposlenim v javnem sektorju. Stvar prioritet pač.
Pa če bomo zato zaplankani, bomo pač zaplankani. Itak to postaja nacionalna vrlina.
Ko smo lani razmišljali, da bi v šolstvu nekaj denarja razmeroma neboleče lahko prihranili tako, da bi bilo v razredu v povprečju 21 in ne samo 19 otrok ali da bi učitelji delali dobili plačano kako šolsko uro manj na teden, je bila vsa država na nogah. Stavkalo se je, žvižgalo, zbirali so se podpisi za odstavitev ministra. Bili so plat zvona, da to pomeni razpad javnega šolstva in katastrofalen padec njegove kvalitete. Minister je bil sovražnik države številka ena.
Zdaj berem, da se je minister, kar na hitro, brez posvetovanja s stroko, odločil, da bo ukinil uvajanje obveznega drugega tujega jezika v osnovno šolo in šole postavil pred dejstvo z okrožnico. STA poroča:
V (okrožnici) je zapisano, da s šolskim letom 2013/2014 ukinja uvajanje obveznega drugega tujega jezika v osnovne šole. Ta poteza ministrstva je, kot pišejo pobudniki, v ostrem nasprotju z Resolucijo o evropski strategiji za večjezičnost (2008), smernicami Evropske komisije (1995) in določili Sveta Evropske unije (2002), ki narekujejo učenje vsaj dveh tujih jezikov v osnovni šoli.Učenje drugega tujega jezika pomeni, da bi mladi v tej državi poleg angleščine znali še nekaj nemščine, italijanščine, francoščine, španščine, kitajščine … in si s tem odprli vrata v še eno tujo kulturo, poslovni svet, okolje. Kolikor jezikov znaš, toliko veljaš, pravi star pregovor.
En cel predmet se torej ukinja, 50% tujih jezikov manj, pa se komaj kaj sliši o tem. Zakaj je tako?
V našem primeru bi bila malce oškodovana vplivna in glasna skupina uslužbencev javnega sektorja s politično ambicioznim sindikalistom. V zadnjem primeru pa bodo prizadeti uporabniki storitev javnega sektorja. Otroci se bodo naučili manj.
Premožni starši bodo otroke vpisali v plačljive zasebne tečaje tujega jezika, manj premožni pač ne. Kje so zdaj tukaj socialdemokratske enake možnosti za vse? Nam se je očitalo, da smo omogočili, da so revnim in bogatim zastonj dostopne tudi zasebne šole. Socialdemokrati revne puščajo brez drugega tujega jezika, bogate pa usmerjajo k plačljivim zasebnim ponudnikom tečajev tujih jezikov. Kdo je bolj socialen?
Starši in otroci seveda ne bodo šli na ulice. Pričakujejo, da je minister zagovornik njihovih interesov. Pa je?
V prvem primeru je minister, če je že moral, poskušal varčevati tam, kjer bistvenih posledic za uporabnike šolskega sistema – otroke in starše - ne bi smelo biti. V drugem primeru minister varčuje, ker tudi mora, tako, da se bo čim manj zameril zaposlenim v javnem sektorju. Stvar prioritet pač.
Pa če bomo zato zaplankani, bomo pač zaplankani. Itak to postaja nacionalna vrlina.
