torek, 12. marec 2013

S strahom se da opraviti za malico

Ključna točka »programa« Alenke Bratušek je, da naj bi iz te države izginila strah in tesnoba. Strah je dveh vrst. En strah je napihovan in iracionalen strah pred domnevnim trdorokarstvom Janeza Janše, ki ima malo podlage v besedah in dejanjih in ogromno v komentarjih v medijih. S tem se da razmeroma hitro opraviti.

Druga vrsta strahu je strah pred negotovo prihodnostjo. Ta strah ima podlago v številkah in ekonomiji. Okvir mu dajejo slabe napovedi iz mednarodnega okolja in črni obeti za slovensko gospodarstvo. Lepo je slišati, da je varčevanje napaka, prijetno zvenijo obljube, da bo proračun popravljen navzgor, ampak nekje globoko znotraj ljudem zdrava pamet prišepetava, da zastonj kosil ni; da je nekaj resnice na tem, da je denar treba najprej zaslužiti in ga potem potrošiti. Da z lepimi besedami in krediti lahko prebrodimo nekaj mesecev, potem pa ... Potop? Trojka? Ukrepi grškega, litovskega, portugalskega tipa s 30-odstotnimi rezi v plače in v zaposlenost?

Zato sem, ko sem prevzel vodenje pogajalske skupine s sindikati javnega sektorja, rekel, da moramo najti rešitev, ki je dolgoročna, vzdržna in verodostojna.

  • Dolgoročna, ker stvari, ki smo jih zavozili v dvajsetih letih, ne moremo rešiti čez noč.
  • Vzdržna, da bo rešitev nekaj časa trajala, da ne bomo na stalnem vrtiljaku varčevalnih pogajanj, ampak da lahko kaj naredimo tudi na vsebini, modernizaciji ipd.
  • Verodostojna, da je rešitev verjetna, da z njo sami sebi ne lažemo. Da ji lahko verjamemo, zaupamo.

Dejstvo je, da so prihodki v proračun manjši od odhodkov, da porabimo več, kot ustvarimo. Razliko lahko pokrijemo na tri načine: z zviševanjem davkov, z izposojanjem ali z manjšo porabo. Prva rešitev pomeni še večje obremenitve gospodarstva in še težje privabljanje investitorjev.

Druga rešitev pomeni, da bomo zadolžili prihodnje generacije. Sposojanje ima smisel, če bomo v prihodnje bogatejši, če bomo skozi gospodarsko rast dosegli, da bo odplačevanje dolgov pomenilo vedno manjšo obremenitev za proračun. Nič ne kaže, da se bo to zgodilo.

Izposojati bi se nam splačalo, če bi naše gospodarstvo raslo po višjih stopnjah od tistih, po katerih nam zaračunavajo obresti. In stopnje rasti okrog 5% so skozi daljše obdobje za nas popolnoma nedosegljive. Ko vijejo roke nad tem, da bodo mladi deležni slabše izobrazbe, če si ne bomo sposojali denarja za plače učiteljev, pozabljajo, da mladim ne bomo dali samo dobre izobrazbe, ampak jim bomo na ramena naložili tudi dolg, ki ga bodo morali odplačevati.

Ostaja tretja možnost - varčevanje

Napaka dosedanjega slovenskega varčevanja je bila v tem, da je bil psihološki učinek tega varčevanja dosti večji od finančnega. Če javni sektor realno primerja razmere danes in pred enim letom, bodo ugotovili, da so plače sicer par procentov nižje, da pa vse teče tako kot lani, da ni nobenih višjih normativov v šolstvu, da ni čisto nič več otrok v razredih, da skoraj nihče ni bil odpuščen (izjema so bili tisti, ki so izpolnili pogoje za pokoj). Da kakšne silne spremembe na slabše ni bilo.

To pa ne gre skupaj s sliko, ki se je ustvarila v javnosti, s strahom pred nadaljnjimi rezi, s strahom pred morebitnim prihodnjim odpuščanjem. Ta strah se pozna v trgovinah, ta strah se pozna v tem, ali se družine odločajo za nakup novega avtomobila, za adaptacijo hiše, gradnjo prizidka, nakup stanovanja na kredit. Cela država je stopila na zavoro, ne zato, ker smo nekaj malega varčevali, ampak ker ni bilo jasno povedano, kje so meje tega varčevanja. Ker smo čutili, da s tem nismo dosegli dna.

Javni sektor naj bi letos prihranil še 5-10% pri stroških dela in veliko skrbi povzroča prav negotovost, kako to doseči. Napovedi rebalansa, s katerimi bi si koalicija Bratuškove kupila zadovoljstvo ljudi do naslednjih volitev, prav nič ne pomaga.

Dokončni predlogi

Tule bom nanizal nekaj predlogov, ki sicer so varčevalni, vzpostavljajo stabilen okvir javnih financ in predvsem - so dokončni. Po vseh projekcijah sodeč, bi bilo to to, noben strah pred dodatnimi rezi in popravki navzdol ne bi bil potreben. Nobeno odpuščanje. Med ljudi in med podjetnike bi se lahko vrnil investicijski optimizem. Ukrepi niso taki, ki bi prinašali glasove, si jih pa zdaj, ko odhajam iz vlade, lahko privoščim. Predlagam jih kot občan, ne kot minister, in ne kršim sporazuma iz leta 2012, ko se je vlada zavezala, da v višino plač v javnem sektorju ne bo posegala. In seveda bi se bilo treba o ukrepih dogovoriti s sindikati.

  1. Zaposlenim v javnem sektorju nehamo plačevati čas, ko sedijo in malicajo. Tega ne plačuje nihče v Evropi. Samo to pri stroških dela prihrani 6.25%.
  2. Zaposlenim v javnem sektorju nehamo plačevati hrano za malico. Spomnimo se časopisnih naslovov o lakoti otrok v šolah. Mi imamo sistem, da vsem učiteljicam damo denar za malico, vsem otrokom pa ne. Zaposleni naj si pač sendvič kupijo sami.
  3. Ukine se obvezno plačevanje prevoza na delo. Če predstojnik meni, da nekoga, ki živi daleč, nujno potrebuje, naj mu ponudi dodatke za prevoz na delo, obvezno pa to ne more biti več. Nikjer v Evropi ni.
  4. Uvede se možnost, da tisti z višjimi dohodki del plače dobijo izplačane v obveznicah z ročnostjo deset in več let, ki jih javni uslužbenec lahko unovči tudi, če zapusti javni sektor. S tem sicer ne zmanjšujemo dolga, izboljšujemo pa likvidnost proračuna in ustvarimo motiv za odhod iz javnega sektorja.
  5. Uvede se fleksibilno nagrajevanje. Predstojnik lahko zaposlenemu, glede na kakovost njegovega dela, plačo zviša ali zmanjša za 20%. To zavodom omogoča, da ob pametni kadrovski politiki dela manj ljudi, pa sposobnejši, za boljše plače.
  6. Ukinejo se nesmiselne omejitve iz ZIPRS in ZUJF, ki predstojnikom vežejo roke pri razpolaganju s sredstvi in omejujejo določene oblike dela ali pretakanje med npr. plačami in pogodbenim delom oz. med plačami in materialnimi stroški. Če je denarja manj, naj bo več svobode pri porabi, ne pa manj. Edina omejitev naj bodo celotna proračunska sredstva.

S temi ukrepi se da zvoziti proračun 2013 in 2014 kot sta sprejeta, brez dodatnega zadolževanja, brez odpuščanja, brez dviganja DDV in drugih davkov, brez kontroverznih sektorskih ukrepov npr. v zvezi s šolskimi normativi. Nobeno dodatno varčevanje kasneje ne bi bilo potrebno, noben dodaten strah ne bi bil utemeljen. Če bi bila sila, se da prihraniti še nekaj več, če sile ne bi bilo, je možnost skozi točko 5 v ustanovah, ki racionalno poslujejo, plače tudi zviševati.

Prve tri ukrepe bi z veseljem povzelo tudi gospodarstvo in tako za kakšnih 8-9% izboljšalo cenovno konkurenčnost napram drugim članicam evrskega območja, tisto konkurenčnost, ki smo jo napram evrskemu jedru od leta 2007 izgubili. To bi bila podlaga za gospodarsko rast, povečalo izvoz, pritegnilo investitorje in ustvarilo nova delovna mesta.

Da bi sklenila dogovor s sindikati, si je naša vlada pri nekaterih zgoraj predlaganih zadevah v naprej zvezala roke. Nova vlada je teh zavez prosta. To bi morala izkoristiti.

Objavljeno 1.3.2013 v časopisu Finance.

Preberite še