četrtek, 20. maj 2010

Kocke padajo, karavana gre dalje

Včerajšnje dogajanje ulice in kamenjanje parlamenta sem spremljal iz Bruslja. Vzdušje tam je precej turobno.

Strah

Vsi se bojijo trenutka, ko bi kdo prišel v nemški, nizozemski ali kak drug parlament uveljavljati nacionalni delež od tistih 1000 milijard dolarjev garancij, ki so bili izsiljeni prejšnji vikend, da bi "obranili evro" oz. rešili nacionalne ekonomije držav, kjer je bil razkorak med trošenjem in ustvarjenim prevelik; kjer je politika kupovala naklonjenost ljudi z zadolževanjem socialne države. Prva med njimi je padla Grčija, na jugu Evrope pa jih je v vrsti še nekaj. Če Slovenija v krizo ne bi prišla tako malo zadolžena, bi bila med njimi.

Evropa in Amerika že nekaj časa živita preko svojih možnosti in prihaja čas, ko bo potrebno začeti plačevati račune. In to ne s politično populističnim in ekonomsko zanemarljivim zmanjšanjem plač ali nagrad kakim bankirjem ali direktorjem. To čaka nas vse. Drugi strah političnih elit je, kako bodo to ljudje sprejeli. Kje vse se bodo ponovile scene iz Grčije. Kje vse bodo še metali granitne kocke v parlamente? So vlade to sposobne obvladati? Imajo zaupanje ljudi?


Vlada ni dala povoda ...

Preveč enostavno bi bilo ob včerajšnjih dogodkih zamahniti z roko, češ, pijana mladina, čredni nagon. Stavim, da po četvorki, nihče ne bo šel obmetavati parlamenta. Tisti, ki smo bili pred dvajsetimi leti "na trgih in ulicah" niti omembe vrednega rastlinja nismo pohodili.

Preveč enostavno je pokazati s prstom na vlado, češ, ne vodi socialnega dialoga. In prekleto oportunistično in kratkovidno bi bilo podpirati študente pri ohranjanju statusa quo, ko gre za pravice do neobdavčenega zaslužka, podaljševanja študija, pavziranja in ponavljanja letnikov, iterativnega opravljanja izpitov in subvencioniranja kosil. Da "zastonj kosila ni", bi kazalo razložiti tudi slovenski mladini in odraslim, pa četudi gre za enega od najbolj znanih neo-liberalnih pregovorov. In dijaška zastonjska kosila niso edina v tej državi in ne stanejo največ.

Ne pravim, da je predlagani zakon dober. Preveč nesmiselnega uradovanja uvaja, komplicirano ga bo izvajati, nemogoče kontrolirati, zato je škoda, da se v osje gnezdo dreza s slabo rešitvijo. In kje so resni sistemski ukrepi, ki bodo manj premožnim omogočali študij? Ampak vsaj smer je prava in Svetliku kaže pomagati.

... lahko pa se zamisli.

Skratka, v zadnjih dneh vladajoča politika ni naredila nič takega, zaradi česar bi ji lahko pripisovali neposredno odgovornost za včerajšnje dogodke. Kar pa ne pomeni, da se slovenska (predvsem a ne samo progresivno-liberalna) politika ne bi mogla vprašati, ali ni s svojim ravnanjem v zadnjih mesecih in letih morda le pripomogla, da do podobnih dogodkov lažje pride:
  • Kolikokrat smo od tistega dela slovenske elite, ki ima neomejene kvadratne centimetre v časopisu in minute na televizijah slišali, da je treba najprej ustvariti, potem pa deliti? Ali nismo iz Pahorjevega kabineta v dokumentu "Kam po krizi" dobili natanko nasprotno sporočilo?
  • Koliko lepih besed vedno najdemo za upornike in revolucionarje, ki v civiliziranem svetu veljajo za zločince. Po enih imenujemo osvežilne pijače, po drugih ulice. Edini izven Francije imamo Trg francoske revolucije. Pazite, ne trg Ilirskih provinc ali Napoleonov trg. Takrat so zmetali veliko kock!
  • Koliko lepih besed smo slišali o demonstracijah grških "delavcev in delavk" za svojo trinajsto in štirinajsto plačo. Vsaj do trenutka, ko je prišlo do uboja tistih treh bančnih uslužbencev. Ali pa do trenutka, ko se je izkazalo, da jim bomo iz svojega žepa pomagali.
  • Ali niso Gabrove reforme osnovne šole, ko je z veliko žlico delil pravice otrokom, jemal avtoriteto učiteljem in izrival vzgojo iz šol, prispevale k oblikovanju osebnosti tistih, ki smo jih včeraj gledali?
  • Ali nismo v govorjenju mladinskih funkcionarjev o stiski mladih slišali odmeve Žgajner-Tavševe in drugih, ki so v prejšnjem mandatu, ob obilni asistenci medijev, kurili o revščini. V letih debelih krav.  
  • Če imamo zakon, ki sili delodajalce, da delavcem dajo plačo, prevoz na delo in malico tiste dni, ko stavkajo, zakaj se potem čudimo, da imamo zakon, ki pravi, da za potrebe protestiranja dijaki lahko opravičeno izostanejo od pouka.
  • Koga je zbodel revolucionarno vznesen naslov na STA včeraj popoldne, preden so zadeve eskalirale, da so "Študenti in dijaki v boju za svoje pravice zasedli središče Ljubljane". V boju za "pravice" je pri nas dovoljeno vse.
In so stvari iz zadnjega mandata:
  • Kolikokrat smo slišali, da morajo biti pravice v ravnotežju z odgovornostjo? Beseda odgovornost je od tistega volilnega slogana SD pred volitvami sploh zgubila ves pomen. Dovolj je, da rečeš, da si pripravljen prevzeti odgovornost. In pri besedah tudi ostaneš.
  • Ali ni popustljivost predsednika vlade pri pogajanjih s sindikati naravnost vabila vse in vsakogar, da izsiljuje, magari na ulici? Kapitulacija v zvezi z minimalno plačo, brez boja, brez trdih pogajanj, brez quid-pro-quo je lep primer.
  • Ali narcisoidna potreba ugajati vsem in vsakemu, tudi Jadranki Kosor, ne odpira vrat za izsiljevanje vedno in povsod?
  • Ali obotavljanje ko gre za strukturne reforme, ne vabi vseh po vrsti, da pritiskajo na zavoro, kjer koli jim že sistem socialnega dialoga to omogoča?
  • Ali ni vlada s slabim odzivom na krizo izgubila vso avtoriteto in vsi mislijo, da si lahko dovolijo vse? 
In vendar vlada iz tega debakla izhaja kot zmagovalka. Ratingi ji bodo celo poskočili. Zakaj? Ker jo mediji predstavljajo kot žrtev! In žrtev je zato, ker 100 specialcev z opremo kot iz kakšnega ZF filma ni moglo takoj obvladati tistih 30 izgrednikov, ki so jih kasneje zadržali. Koliko časa je smelo trajati obmetavanje parlamenta, preden so reagirali? Zakaj so jih tja sploh spustili? Niso bili protesti na Prešercu? Šoba je obmetavanje parlamenta celo javno napovedala. Ni bilo presenečenje! Policija bi lahko vandalizem preprečila. Je ali profesionalno nesposobna ali pa je bila zlorabljena s strani politike, da diskreditira nasprotnike. In še pri vseh tistih, ki jim je bila všeč že parola "niko nesme da vas bije", so policaji dobili točke.

Udobnost zgražanja

Včerajšnji dogodki so morda uvod v vroče poletje in jesen na naših ulicah. Ali pa bo kravaliranje po cestah prišlo na slab glas, skupaj z mladinskimi funkcionarji, Semoličem, Štrukljem in Jankovićem, ki so demonstrante pozdravili. Ampak kamenjanje parlamenta, naj bo še tako grozno, ni tisto, kar je najbolj vredno povzdignjenega glasu. Preveč udobno se je samo zgražati nad vandalizmom. Tudi brez kamenjanja ostaja ne eni strani nezadovoljstvo in razočaranje ljudi, na drugi pa tiščanje glave v pesek v zvezi z bistvenimi problemi.

Nekdo mora povedati, da se na cesti ne ustvarja nova vrednost, ne zmanjšuje javni dolg in proračunski primanjkljaj, ne povečuje se konkurenčnost države. Da bo treba več in trše delati. Več in trše študirati. In nehati metati polena pod noge podjetnim, ki so edini, ki dajejo delo. V Ameriki je bankrotiralo nekaj podjetij. V Evropi je pred bankrotom model socialne države.

Sporočilo o tem je vlada, tudi včeraj, dobila od IMDja. Na lestvici konkurenčnosti, na kateri je nekaj nad 50 držav, smo padli za 20 mest. Dvajset. Med zadnje. To sporočilo ni bilo zavito okrog kamna in vrženo skozi steklo v vladne pisarne. Bi moralo biti? Se pri nas razen kričanja sploh kaj sliši?

Preberite še