petek, 31. maj 2013

Cena nezaupanja

Oni dan sem se v eni od "problematičnih" mediteranskih držav peljal na letališče. Taksist je govoril solildno angleščino: "Du not let d trojka in", je žugal. Ko pride trojka, je hudič, ker mislijo, da znajo bolje voditi državo od domačinov. Kar do neke mere drži - domačini so pač zavozili državo - v celoti pa ne.  Delajo brez posebne sentimentalnosti do tistih, ki jih bi to prizadelo, ali strahu pred izgubo glasov volivcev. Trojka ne gre na volitve.

Trojka ne pride iz kakšne posebne zlobe, ampak zato, da da upnikom neko osnovno zaupanje - da bodo dobili denar, ki ga bodo še posodili, tudi nazaj. Trojka pride, ker država brez sposojenega denarja ne more funkcionirati - nima denarja za plače učiteljev, zdravnikov, sodnikov, uradnikov, nima denarja za pokojnine, bolniške, porodniške, socialne podpore.

Zadnje, kar si Evropa želi, je, da bi evrske domine še naprej padale ena za drugo. Nihče, še najmanj pa Nemčija, si želi, da bi Slovenija v naslednjih mesecih zaprosila za pomoč. In bi se nemški davkoplačevalci pred volitvami spraševali, zakaj bi s svojimi prihranki reševali še Slovenijo. Ne zanima jih dosti, ali imamo levo ali desno vlado, zanima jih vlada, ki je sposobna uveljaviti ukrepe, ki bodo državo držali nad vodo. Če bo imela leva vlada mir pred sindikati in mediji, pa naj bo leva. Če leva lahko bolj zategne pas, toliko bolje.

Ta leva vlada je menda v sredo odpirala šampanjec in v medijih uveljavila interpretacijo, da so nas v Bruslju celo pohvalili. Zdeli so se tako veseli, kot da bi še vedno delali domače naloge ob včlanjevanju v EU. Prav nobene samozavesti države, ki je predsedovala EU. Da so sporočilo ocenili kot uspeh, je mogoče samo zato, ker je ta vlada zelo uspešna pri zniževanju pričakovanj. Od zaprisege nove vlade so levi in desni razlagali, da morda pa prihaja trojka. In v sredo menda res ni.  

Ampak za vsako praktično rabo smo trojko dobili. Bruselj je res pohvalil stvari, ki jih je trasirala še Janševa vlada. In izstavil prekleto visok račun za to, da Bruselj tej vladi ne zaupa. Če bi ji zaupali, ji ne bi naložili natančnih domačih nalog s precej kratkimi roki. Po šolsko bi rekli, da so ji naložili popravne izpite. Čez poletje.

Ceno tega nezaupanja bodo plačali upokojenci, bolniki, javni uslužbenci in ne avanturisti, ki so to nezaupanje zakuhali. Plačali bodo tudi ceno tega, da vlada te Evropske unije nima za svojo; da se doma sicer spogleduje s protievropsko retoriko, hkrati pa v Bruslju ne nastopa s samozavestjo enakopravnega člana kluba.

Priložnost, da bi reforme naredili po svoji pameti in zaradi sebe, je bila zapravljena v konsistentni proti-reformski gonji strank, ki sestavljajo zdajšnjo koalicijo, in ki jo je ustavil šele Bruselj.

Preberite še