Problem je v tem, da se ideje te koalicije o tem, kako se spopasti s krizo, začnejo (Križanč, dohodnina) in končajo (Kresalova, nepremičnine) z višanjem davkov. Vmes so pa še višje cestnine, višje trošarine na goriva, predlog dodatnih ekoloških taks, davkov na luksuz … Višanje davkov vsem, ki niso socialni problem, ni demonstracija simboličnega levičarstva te vlade, ampak posledica odločitev vseh v ministrskem zboru, ki v času krize niso bili sposobni zategniti pasu. Ne pri kavicah in telefonih, ampak pri trošenju svojih proračunskih sredstev.
Kriza ne bi bila izgovor za krčenje stroškov države, bila bi realen in utemeljen vzrok, ki bi ga bila vlada v socialnem dialogu morala biti sposobna pojasniti. Če seveda ne bi hotela biti vsem všeč in če ne bi ena vladna stranka izhajala iz prepričanja, da je "delež države v BDP že čisto dovolj majhen". Da bi iz krize država izšla cenejša in vitkejša, ne bi škodilo tudi po koncu krize. Če je kriza lahko izgovor za vse kar gre narobe v državi, bi bila lahko tudi za varčevanje. Prva zamujena priložnost.
Kar preveč trošimo med krizo, bo treba prej ali slej plačati. Konec krize bodo slovensko gospodarstvo in ljudje dočakali s težko jekleno davčno kroglo na nogah, z največjim javnim dolgom v zgodovini države in enem največjih primanjkljajev. Če ne bo višje dohodnine, bo pa kaj drugega.
Ob koncu krize se bo dogajalo nekaj podobnega kot po tem, ko se v Formuli 1 s steze umakne varnostni avto. Dirka se praktično odloča znova. Zelo važno je, kdo bo dobro speljal, kdo ima ogrete gume in lahek avto; kdo bo osvojil nove tržne deleže, ko bo povpraševanje spet začelo rasti, kdo je med tem razvil kaj novega, katero okolje bo tako, da bodo prišli vlagatelji, ko se bodo spet ojunačili. Druga zamujena priložnost.
Tretja zamujena priložnost te krize pa je, da Slovenija v krizi ni našla povoda, da bi oblikovala vlado, ki bi se o bistvenih stvareh med seboj strinjala in v kateri bi vsi vlekli voz v isto smer; namesto vlade, ki jo povezuje odnos do preteklosti in deli odnos do sedanjosti in prihodnosti. Nekdo v Sloveniji vzdržuje ideološke delitve, ki so vezane na odnos do dogodkov med drugo svetovno vojno. Zadnji jasen dokaz za krčevito a prav nič spontano vzdrževanje teh delitev je popolna abstinenca politikov vladajoče koalicije pri obeležitvi Evropskega dneva spomina žrtev totalitarizmov (tudi nacizma, ki je imel prav tam svoje mučilnice) konec avgusta na Rajhenburgu.
Tu ne gre samo za ideološko zaplankanost, ne gre samo za nezmožnost skočiti preko lastne sence, gre za načrtno vzdrževanje Slovenije v starih ideoloških delitvah. Da se s tem zameglijo in prevpijejo neke druge, za današnji trenutek pomembnejše delitve. Namreč med tistimi, ki so se v tranziciji "znašli" in tistimi, ki so stavili zgolj na svojo delavnost in ustvarjalnost. Te delitve potekajo tudi znotraj strank in zato samo približno podobno ideološkim delitvam. V tem je nekaj upanja.
Brez par drobnih popravkov, ki sem jih dodal kasneje, objavljeno v Dnevnikovem Objektivu v soboto 5.9.2009.
