If you want to make enemies, try to change something.
- Woodrow Wilson
Prvi in univerzalni argument, ko se kdo od zunaj loti reforme univerze je, da je to vendarle "avtonomna" organizacija. Ampak, če sisteme pustimo pri miru, težijo k temu, da se ne spreminjajo.
Najprej se velja spomniti od kje ta avtonomija izvira: iz srednjega veka, ko je bila evropska družba razkosana na cel kup avtonomnih koščkov. Univerza je bila toliko avtonomna, kot je bil avtonomen nek ceh, mesto, trg, zemljiški gospod ali samostan. V takem okolju se ne vladarji ne cerkev v dnevne posle univerze niso vtikali; da se je učilo uradno teologijo in da pri izbiri predmetnikov kake posebne svobode ni bilo dokazuje množica disidentov iz tistega časa. Avtonomija univerze jim ni nudila prav nobenega zatočišča za njihove heretične teološke ali astronomske misli.
Nekdaj je na univerze prišlo manj kot 1% generacije, danes pa na univerze prihaja polovica in več; univerze financira država iz sredstev davkoplačevalcev. Ne gre več za drobiž, ki ga nek mogočnik v zunanje znamenje svoje razsvetljenosti daje peščici profesorjev, ne da bi sam čisto dobro razumel, kaj počnejo, ampak za zavezo države svojim državljanom, da jim bo omogočila kvalitetno visokošolsko izobrazbo in da bo spodbujala koncentracijo znanja in raziskovanja v državi.
Univerza ima torej v državi bistveno in ne več le obrobno vlogo. Cilji in namen univerze ne morejo biti predmet samoupravne odločitve tistih, ki na univerzi delajo. To je meja samoupravljanja, s katero se mora vsak porabnik davkoplačevalskega denarja sprijazniti. Tudi če misli, da bolje od države ve, kaj je zanjo dobro.
Če smo samoupravljanje priškrnili pri tem, kaj so cilji univerze, pa ni nobenih razlogov, da ji ne bi pustili avtonomije pri tem kako, kdaj, kdo te cilje izpolnjuje. Pravzaprav bi bila racionalna zelo podobna ureditev kot pri gospodarskih družbah. Nadzorno telo predpisuje, potrjuje cilje in preverja njihovo uresničevanje, v dnevno upravljanje (razen v velike poteze) ali kadrovsko politiko znotraj podjetja se pa ne vtika. In smiselno bi se mi zdelo, da je to nadzorno telo bolj podobno nadzornemu svetu kot pa upravnemu odboru in da je kar najmanj vključeno v dnevne posle.
Nadzorni organ in rektorjeva ekipa potem skupaj, v sodelovanju vodita univerzo in si medsebojno pomagata. To partnerstvo je ključno za izpeljavo nekaterih bistvenih a nepopularnih ukrepov, ki so dosti bolj važni, kot sedanji prepiri, katerih objektivna posledica bo samo podaljševanje statusa quo.
Bistvena vprašanja avtonomije, ki lahko kaj prispevajo tudi k temu, kako se na univerzi dela, pa niso v odnosu rektorja z državo, ampak v celi množici drugih avtonomij. Npr. pri avtonomnem spreminjanju ali uvajanju študijskih programov, avtonomni izbiri sodelavcev, avtonomni izbiri študentov … Zakaj mora država npr. potrditi, da bi enemu predmetu dali letos uro več, drugemu pa manj, spremenili način preverjanja znanja ali pa zamenjali polovico vsebine predmetnika? Halo?
