V javnosti se je vnela razprava o blogih ministrice Majde Širca oz. širše o politikih, ki blogajo. Sploh ne gre za to, da Širca ne bi smela blogati, da se jo želi utišati, da se ji krati demokratična pravica svobode govora ... kamor zdaj spretno sprevrača debato. Nasprotno, več ko bloga in bolj odkritosrčno, toliko bolje!
Za javnost so dragoceni trenutki, ko lahko pokuka v misli javne osebe, brez posrednikov agencije za stike z javnostmi in mimo premišljenih, v naprej pripravljenih izjav. Predsednik Türk npr. je zelo uglajen, zmeren in sredinski, kadar je pripravljen. Ko pa ga vprašajo nekaj čisto izven konteksta, pa pove, še vedno uglajeno in mirno, kar misli preden premisli: da so povojni poboji drugorazredna tema in da je razlastitev nekaterih ljudi v nacionalnem interesu. Razlastitev danes, ne tik po vojni. Spomnimo se še prepira med Ropom in Jankovićem, med Drobničem in novinarko in na Pahorjev nastop na "As ti tud not padu". Dragocene misli, preden so bile premišljene.
Zakaj blogati ni pametno
Žal malo politikov avtentično bloga ali tvita. PR bi vsakemu hitro razložil, da za božjo voljo ne iskati neposrednih stikov z javnostjo. Kaj naj pa potem PR počne. In seveda, se da z nekaj pomoči PRja pisati še bolj avtentično in še bolj spletdvapikanično. Podobno kot je novi most v Mostarju zdaj "još drevniji i originalniji". Ugibam, da bi o tem lahko kaj povedala najboljša Facebook prijateljica med slovenskimi politiki. Ali pa vsaj njen PR.
Drugi razlog proti bloganju je asimetričnost tveganja. Fraza je postala popularna med finančno krizo, gre pa zgolj za zdravo pamet. Oglašanje mnenj na internetu prinaša majhno potencialno korist. "Modrosti" prebere nekaj 100, morda 1000 ljudi. O množici zanimivih, dobrih zapisov ministrice širša javnost ne ve nič. Če pa mediji pograbijo kako neumnost, pa gre to v doseg proti 100.000 in škoda je temu primerna. Stari mediji ne bodo iz blogov kopirali pametnih zadev in si tako kopali jame, češ, blog na internetu bi brali, ne pa tega papirnega časopisa. Za kak ocvirek, npr. za Lukšičeve duhovite komentarje o trajanju seje vlade, se pa že potrudijo.
In končno, blogati se ne splača, ker potem vsak ve, kaj si o zadevi misliš. Pri nas, pa v Bruslju tudi, je še najbolj oportuno, če o zadevah nimaš preveč izklesanega mnenja. Kaj veš, kaj bo platforma, ki bo čez nekaj časa popularna in bo prinašala glasove. Ne imeti nasprotnikov je bolj važno kot imeti podpornike. Tviter je pa še posebej nevaren. Blog namreč pišeš nekaj časa; premisliš, zbrišeš, izbrusiš, tvit pa izleti v sekundi, misel brez premisleka.
Moje bloganje in tvitanje
je torej za morebitno prihodnjo politično kariero silno nespametno. Kdor me spremlja, ve, kaj berem, kaj si o zadevah mislim, s čem se še posebej strinjam in s čem ne. Nobenih presenečenj ne bo, nobenega skritega intelektualnega orožja. Sproti nastaja dolga vrsta potencialno spornih izjav, ki se jih da potegniti iz arhiva, češ, takrat ste pa v tvit napisali to in to, danes pa pravite nekaj drugega. Ali pa vsaj, "ali nimate bolj pametnega dela kot da blogate".
Morda pa se prav v tej nespametnosti bloganja in tvitanja skriva njegov globji smisel. Redno objavljanje na internetu je namreč odlična varovalka pred medlo, mlakužarsko in pragmatično politiko, pred tem, da bi iztiril iz kolesnic, ki jih črtaš na internetu.
Kar piše ministrica za kulturo Širca
tudi ni ne medlo ne mlakužarsko. Glede na razmerje političnih sil zapisi o RTV niso ne-pragmatični. Kakorkoli že, ljudje imajo pravico, da ministrico spoznajo. Ministri pa dolžnost, da vzdržujejo kulturo javnega diskurza; da so kulturni ministri in ne samo ministri za kulturo. Tudi na blogu.
Objavljeno v Financah.
