Spoštovani predsednik ...
... evropske komisije gospod Barroso,
spoštovani predsednik Evropskega parlamenta gospod Pottering,
spoštovani poslanci evropskega parlamenta,
gospe in gospodje …
V tem hramu evropske demokracije ne stojim zato, da bi promoviral slovenski jezik, tudi ne zato, da bi skrbel varnost delovnih mest prevajalcev, niti ne zato, ker bi rad poslušal svoj glas. Tukaj sem zato, da bi vam prenesel svoje misli v zvezi s pomembnimi vprašanji o prihodnosti Lizbonske strategije. Hočem da me razumete, hočem na vaših obrazih, v vaših gestah videti, da sledite moji zgodbi. Zato prosim odložite slušalke. Govoril bom angleško, kar vi vsi dovolj dobro razumete ...
Si predstavljate štalo, če bi to res povedal?
Prejšnji petek sem govoril na Evropskem ekonomsko socialnem svetu. V angleščini. Ob powerpointih. Kot profesor. Vzpostavljal kontakt z očmi, spremljal reakcije publike, zdaj pospešil, drugič upočasnil. In smo bili vsi zadovoljni. Diskusija je bila odlična, usmerjena, inteligentna.
Danes sem govoril v evropskem parlamentu, parlamentarcem iz nacionalnih parlamentov članic EU. Govor sem si naprej napisal v slovenščini, izmerjenim na 15 minut. Prevajalo se je najprej v angleščino, iz angleščine naprej v druge jezike. Menda so komaj dohajali, čeprav nisem govoril nič hitreje kot običajno. Publika, s slušalkami na ušesih, je gledala v mizo, sem in tja je kdo pokimal, čemu je pokimal, nimam pojma. Kot bi govoril v vakuum.
Dva vsebinsko zelo podobna govora, eden je uspel, drugi … Drugi je bil del demokratičnega procesa. Predsednik komisije Barroso, ki je govoril za mano, je polovico govora povedal francosko, drugo polovico angleško. V razpravi poslanci vsak v svojem jeziku. Doma bi jih verjetno pribili na križ, če bi se oglasili v angleščini ali francoščini.
Edino en Finec (spet ta Finska!) je govoril angleško. In povedal, da ga nehajmo že lomiti. Evropejci moramo postati dvo ali večjezični, podjetja po Evropi uvajajo angleščino kot drugi jezik in tako zaposlujejo najboljše iz vse Evrope. Evropska patentna zakonodaja in z njo velik del inovativnega potenciala stoji zaradi jezikovnega ega nekaterih ne največjih držav. V Bruslju se zdi, da vsaka stvar traja en teden več zato, da se prevede v 27 ali koliko že jezikov. Predstavniki držav članic zapuščajo delovne sestanke, ker v jezik x je prevajanje, v njihov jezik y, ki ga govori le malo manj ljudi, ga pa ni.
V obeh govorih sem se dotaknil komunikacijske revolucije. Tehnologija lajša medsebojno komuniciranje in sporazumevanje. Jezikovni nacionalizem gre v natanko drugo smer. Ovira sporazumevanje v Evropi, nasipa pesek v kolesje delovanja unije in dela Evropo počasnejšo in manj učinkovito. Za moj okus je dogodkov, kjer se iz protokolarnih razlogov uporablja materin jezik, preveč.
Reakcije varuhov slovenskega jezika, jezikovne policije, sindikata prevajalcev in zagovornikov sinhronizacije ameriških filmov v Slovenščino si že kar predstavljam. Ampak Slovenije ne bomo promovirali s tem, da bomo govorili slovensko, ampak kvečjemu tako, da bomo Slovenci prodrli s kako pametno idejo. Celo estrada razume, da promocija Slovenije ni v tem, da poješ slovensko, ampak v tem, da je slovenska pesem na evroviziji visoko uvrščena.Ne trdim, da so stvari, o katerih razpravljam, suho zlato, ampak če je njihova edina vrednost v tem, da so povedane po slovensko, potem zadeva ni vredna niti potovanja v ekonomskem razredu v Bruselj in nazaj.
Teme:
evropa,
predsedovanje,
ventil
Piše 
1 x komentirano:
Če je čutiti že v Žigovem pisanju omahovanje, ali naj spregovori o kočljivem problemu jezikovnega sporazumevanja v mednarodnem političnem prostoru, se sam še z veliko večjim obotavljanjem odzivam na zapis, ker pač: »Quod licet Iovi, not licet bovi.« Pa vendar: najprej sem odprl SSKJ: »…jezik (3): sistem izraznih sredstev za govorno in pisno sporazumevanje«. Nato sem skušal najti nekaj opore za svoje razmišljanje v Wikipediji pa mi v slovenski ni uspelo najti izčrpnejšega teksta pač pa mi je bolj pomagala hrvaška Wikipedija: »Jezik je komunikacijski sustav, koji se može sastojati od riječi, tonaliteta kojim se izgovaraju te riječi (naglasci) - tj. auditivne komponente jezika (koju možemo percipirati i preko telefona), te vizualne komponente jezika - gesta, stava i pokreta koji dopunjuju rečenu informaciju.«
Zelo razumem Žigov razmislek in se skušam vživeti v razpetost med protokolarnimi in racionalnimi obvezami v katere ga spravlja njegova vloga. Ko večstopenjska prevajalska rutina njegovim slovenskim besedam povsem odvzame naboj njegove besedne prepričljivosti (vem o čem govorim, ker ga poznam kot odličnega predavatelja). In povsem mu verjamem, da je bil njegov angleški nastop v Evropskem ekonomsko socialnem svetu zadovoljstvo ne samo zanj, tudi učinek na poslušalstvo je bil brez dvoma neprimerljiv s tistim, kar je doživel ob kasnejšem slovenskem govoru v evropskem parlamentu. Mene pa vendar bega neka druga dilema; jezik je torej sistem sporazumevanja in če grem v globino tega pojma me je strah, da smo, ob izjemnih, večjezičnosti veščih ljudeh, ostali v večjih ali manjših zadregah, ki vodijo lahko vse do nelagodja, negotovosti in nato do neučinkovitosti. Čeprav sam obvladam ob maternem jeziku tudi nemščino do ravni ko se do neke mere počutim »udobno«, ko skoraj lahko rečem, da lahko v njej razmišljam, sem z uporabno ravnijo jezikovne veščosti tudi pri njej neredko v položaju, ko začutim frustracijo, zlasti pa zaidem v resne težave pri drugih »drugih« jezikih (angleščina ali francoščina), ki jih občasno moram uporabljati. Ne ob pripravljenih, npr. branih tekstih, težave nastopijo predvsem v trenutku razvnete debate, ko se seveda v sporazumevanju k verbalnim dodajajo ostale »komponente« jezika: avditivne in t. i. govorica telesa. Kako blizu smo potem še sporazumevanju, ko se človek premika na robu svoje samozavesti? Naj ta del osvetlim s anekdoto iz svojih mlajših let: na obisk k mojemu profesorju, ki je sicer izvrstno obvladal nemščino je prišel nemški kolega, zato je bilo moje presenečenje veliko, ko je naš profesor predlagal, da pogovor teče v angleščini. Kasneje mi je zelo zanimivo pojasnil, da s tem ko smo vsi uporabljali »drugi« jezik, nihče ni bil v nepotrebni prednosti.
Kje vidim možnosti izhoda: najprej v trdni odločenosti, da se Evropa trdo postavi na pot prave dvojezičnosti; da v osnovnem izobraževanju ob maternem jeziku povsod zagotovijo enakovredno obvladovanje angleškega jezika. In da v EU povzamemo prakso kot jo zagovarja v zapisu citirani finski parlamentarec: da nehamo s folklorno parado jezikovne mavričnosti v evropskem uradnem sporazumevanju. Ker je ta praksa neusmiljeno draga in ker je neučinkovita in skoraj bi si upal prerokovati, da finščina ne bo nič prej izginila s tega planeta kot slovenščina, ker so bolj pragmatični v reševanju kvalitetnega sporazumevanja.
Objavite komentar