torek, 12. februar 2008

Spoštovani predsednik ...

... evropske komisije gospod Barroso,
spoštovani predsednik Evropskega parlamenta gospod Pottering,
spoštovani poslanci evropskega parlamenta,
gospe in gospodje …

V tem hramu evropske demokracije ne stojim zato, da bi promoviral slovenski jezik, tudi ne zato, da bi skrbel varnost delovnih mest prevajalcev, niti ne zato, ker bi rad poslušal svoj glas. Tukaj sem zato, da bi vam prenesel svoje misli v zvezi s pomembnimi vprašanji o prihodnosti Lizbonske strategije. Hočem da me razumete, hočem na vaših obrazih, v vaših gestah videti, da sledite moji zgodbi. Zato prosim odložite slušalke. Govoril bom angleško, kar vi vsi dovolj dobro razumete ...

Si predstavljate štalo, če bi to res povedal?

Prejšnji petek sem govoril na Evropskem ekonomsko socialnem svetu. V angleščini. Ob powerpointih. Kot profesor. Vzpostavljal kontakt z očmi, spremljal reakcije publike, zdaj pospešil, drugič upočasnil. In smo bili vsi zadovoljni. Diskusija je bila odlična, usmerjena, inteligentna.

Danes sem govoril v evropskem parlamentu, parlamentarcem iz nacionalnih parlamentov članic EU. Govor sem si naprej napisal v slovenščini, izmerjenim na 15 minut. Prevajalo se je najprej v angleščino, iz angleščine naprej v druge jezike. Menda so komaj dohajali, čeprav nisem govoril nič hitreje kot običajno. Publika, s slušalkami na ušesih, je gledala v mizo, sem in tja je kdo pokimal, čemu je pokimal, nimam pojma. Kot bi govoril v vakuum.

Dva vsebinsko zelo podobna govora, eden je uspel, drugi … Drugi je bil del demokratičnega procesa. Predsednik komisije Barroso, ki je govoril za mano, je polovico govora povedal francosko, drugo polovico angleško. V razpravi poslanci vsak v svojem jeziku. Doma bi jih verjetno pribili na križ, če bi se oglasili v angleščini ali francoščini.

Edino en Finec (spet ta Finska!) je govoril angleško. In povedal, da ga nehajmo že lomiti. Evropejci moramo postati dvo ali večjezični, podjetja po Evropi uvajajo angleščino kot drugi jezik in tako zaposlujejo najboljše iz vse Evrope. Evropska patentna zakonodaja in z njo velik del inovativnega potenciala stoji zaradi jezikovnega ega nekaterih ne največjih držav. V Bruslju se zdi, da vsaka stvar traja en teden več zato, da se prevede v 27 ali koliko že jezikov. Predstavniki držav članic zapuščajo delovne sestanke, ker v jezik x je prevajanje, v njihov jezik y, ki ga govori le malo manj ljudi, ga pa ni.

V obeh govorih sem se dotaknil komunikacijske revolucije. Tehnologija lajša medsebojno komuniciranje in sporazumevanje. Jezikovni nacionalizem gre v natanko drugo smer. Ovira sporazumevanje v Evropi, nasipa pesek v kolesje delovanja unije in dela Evropo počasnejšo in manj učinkovito. Za moj okus je dogodkov, kjer se iz protokolarnih razlogov uporablja materin jezik, preveč.

Reakcije varuhov slovenskega jezika, jezikovne policije, sindikata prevajalcev in zagovornikov sinhronizacije ameriških filmov v Slovenščino si že kar predstavljam. Ampak Slovenije ne bomo promovirali s tem, da bomo govorili slovensko, ampak kvečjemu tako, da bomo Slovenci prodrli s kako pametno idejo. Celo estrada razume, da promocija Slovenije ni v tem, da poješ slovensko, ampak v tem, da je slovenska pesem na evroviziji visoko uvrščena.

Ne trdim, da so stvari, o katerih razpravljam, suho zlato, ampak če je njihova edina vrednost v tem, da so povedane po slovensko, potem zadeva ni vredna niti potovanja v ekonomskem razredu v Bruselj in nazaj.

Preberite še