Tovarna faliranih študentov
Richard Florida piše, da je ena od desetih ameriških univerz tovarna faliranih študentov - da kar 60% brucov študija ne konča;
According to Johns Hopkins University researchers, 1 in 10 American high-schools is a 'drop out factory,' where 60 percent of freshman do not even make it to their senior year. What a colossal waste of human talent.
Morda pa v Sloveniji potrebujemo še 27 (?) univerz, da bi prišli do vsaj takega rezultata?
Ampak resno. Študenti, kaj predlagate, da bi naredili, da bi bil osip na naših univerzah manjši in da bi doštudirali hitreje? Ne gre namreč samo za izgubo "talentov", ki ne končajo, ampak tudi za motnjo, ki jo ta del populacije pomeni za tiste, ki končajo in za obremenitev, ki jo predstavljajo za učitelje. Razmerje učitelj/diplomant pri nas ni tako zelo porazno kot učitelj/študent.
Teme:
lizbonska strategija,
razvoj,
znanost
Piše 
24 x komentirano:
Nisem študent, sem pa nekajkrat osip-nil in imam svoje močno mnenje o tem.
Starosta slovenskega marketinga mi na iskanje možnosti hitrejšega študija odgovori, da "Ego profesorjev ne bo dovolil, da bi štiriletno fakulteto dokončali v dveh letih".
Fakulteta odobri, da se štiriletni redni študij lahko izpelje v dveh letih in si po štirih mesecih premisli.
Profesorji na tehniški fakulteti predavajo o stvareh, ki so zadihane ostale nekje tam zadaj za realno uporabo.
Profesorica statistike na najbolj obljudeni univerzi ne razlikuje med 1/6 in 1:6. Popravek ocene komentira z "Imate srečo, da ste me ujeli na hodniku"
Odpre se nova univerza, katere profesorji že uradujejo na ostalih univarzah.
Profesor na predavanje pošlje svojega asistenta, ki bere iz profesorjevih zapiskov. Tudi profesor je to počel na prejšnji uri.
Da skratim za pola sata:
Predlagam odprti trg za profesorje iz tujine in s tem predavanja v angleščini.
Predlagam vsaj 1/3 profesorjev iz uspešnih podjetij.
Predlagam transparentno testiranje znanja profesorjev.
Predlagam, da lahko na novo odprte univerze privabijo samo 20% že aktivnih profesorjev v Sloveniji.
Predlagam legalno uporabo interneta med testiranjem. Predlagam, da tam, kjer je primerno, začnemo ocenjevati izdelek in ne poti do njega.
Kamenko
Sicer nisem več študentka, a vseeno. Po mojem mnenju so predavanja blaaazno dolgočasna, knjige, iz katerih se je treba učiti, pa še bolj. Naredila sem faks, ki naj bi sicer veljal za ''piflarskega'' in baje težkega, a na predavanja sem hodila le pol leta v prvem letniku. Potem sem ugotovila, da ni potrebe, ker ne povejo nič zanimivega ali vsaj takega, česar se ne bi dalo prebrati v skripti. Praktično delo? Jah ni ga. Dolgčas. Vse poklicne šole imajo prakso, fakultete, ki naj bi ustvarjale intelektualce, tako rekoč voditelje družbe, pa ne?!
heh :) jaz sem pa na kemija UNI (1. letnik), pa so mi predavanja zanimiva :P sicer imaš zapiske predavanj na netu in so skoraj identični čemer profesor na predavanju pove, ampak v živo vseeno je boljše: si boljše zapomneš, je povedano z rokami in nogami :D profesorja lahko vprašaš kaj če ne razumeš ali pa hočeš kaj več vedet, pa še praktični eksperimenti so pri predavanjih... npr. pri fiziki tudi več eksperimentov na uro :)
Fajn bi bilo, če bi bila predavanja snemana še, da če slučajno manjkaš, da lahko pogledaš... na isti način, pa lahko tudi ostali pogledajo, ki jih zanima pa ne hodijo redno kakor tudi ljudi, ki jih zanima kvaliteta profesorja. Tako ima npr. berkeley.
Osip je pa grozen ja ;) ampak itak se naredi selekcija v 1. letniku, tako da ni groznega. Problem zakaj nastane osip je tudi, ker večina sploh neve kako zgleda študij npr. kemije... če bi predavanja bila on-line, bi si lahko lažje ogledali jih v naprej, pa videli, če so za to ali ne :p Jaz konkretno sem si ogledal ameriška predavanja preden sem se vpisal, tako da sem pričakoval natanko to kar sem tudi dobil ;) Čeprav no, ameriška so v določenih stvareh boljša, pač določene stvari sem boljše razumel iz ameriških, nekatere pa sem tudi boljše tukaj v LJ.
Dejstvo je, da kar nekaj ljudi gre na "faks", ker je pač treba iti na "faks". Veliko ljudi to izkoristi za leto ali dve dobrega žura. Sam sem razmišljal, da bi bilo dobro, če bi bil študij plačljiv vendar bi z uspešno končanim študijem odplačal dolg. Situacija bi bila takoj bolj resna. Seveda so rezerve tudi na strani univerz samih kot je nakazal že prvi komentator
Mislim da bi študente spodbudil plačljiv študij. Trenutno je pač tako, da je študent lahko vsak, tudi če nima resnega namena v doglednem času dokončati študija.
Študij bi moral biti plačljiv, tako da bi zanj študent moral vzeti kredit, ki bi ga dala država. V primeru, da bi študij dokončal v rednih rokih, bi bil oproščen vračila kredita, v ostalih primerih pa bi moral vrniti vsaj obresti ali kar cel kredit, če študija ne bi dokončal. Mislim da gre nekje v tem smislu avstralski sistem študija.
Problem fakultet se mi zdi tudi ta, da na njih predavajo profesorji, ki nimajo pravega interesa širiti znanja, ampak so na fakulteti predvsem zato, ker jim daje mirno zavetje in dobro redno plačo, ob kateri se grejo lahko različne poslovne podvige in nemalokrat za to izkoristijo raziskovalno delo študentov.
Plačljiv študij bi verjetno povzročil tudi bistven premik v zahtevah študentov do profesorjev in fakultete. Trenutno pač vsi sprejmejo kar jim je dano in nimajo bistvenih zahtev, če odmislimo študentske ugodnosti, prehrano in različne ostale pravice, ki pa na dolgi rok niso bistvenega pomena.
Problem vidim tudi v tem, da se srednješolci ob zaključku šole, ne znajo v prvem poskusu pravilno odločiti in izbrati pravi študij, ki jih res veseli. Sklepam, da je to del poklicnega usmerjanja, ki bi se moral začeti že proti koncu osnovne šole in nadaljevati do konca fakultete, ko bi bil rezultat zaposlitev.
Tako pa veliko študentov nima pojma kam se vpisuje, kaj bo njihovo znanje po koncu študija in kje se bodo lahko zaposlili.
""""" Ne gre namreč samo za izgubo "talentov", ki ne končajo, ampak tudi za motnjo, ki jo ta del populacije pomeni za tiste, ki končajo in za obremenitev, ki jo predstavljajo za učitelje. """""
Ta stavek drži če se predvideva da se tisti ki niso dobili papirja na koncu niso v času ko so študiral nič naučil oz od tega nič odnesl.
Poznam dipl. ing. računalništva ki ne ve kaj bi dal v funkcije v php-ju zato napiše skripto kr brez njih, ljudje ki jih to zanima po znajo uporabljat "hudo napredno" stvar kot so funkcije v OŠ.
Poznal sem tud zdej že dipl inga energetike ki je malo pred diplomo prvič v življ. ful začudeno vidu rele (v eni firmi kjer smo delal kot študenti), samo fora je bla da tisto kar je on gledal še rele ni bil ampak spončna letev z zaščitnim avtomatom.
Takrat ko sem jst hodu na fax so mel tehnični faxi še mal obiska zato so se z veseljem pustili motet skozi vsa 3.5 leta tako da si na koncu bil absolvent pa še v prvem letniku nisi mel izpitov narejenih kaj šele 2. pa 3.. no pol ko si opravu pol leta prakse so te pa hitro popokali. To vem ker ta tatretji luzer sem bil pa jst.
@Žiga in vsi drugi: A ni članek o high schools, torej o srednjih šolah, kjer 60% fazanov študij ne konča???
Najprej bi bilo potrebno spremeniti sistem sprejemanja študentov na posamezne študijske programe. Namesto rezultatov na splošni maturi, bi bil relevanten izključno sprejemni izpit povezan z vsebinami vpisanega študija. Tako bi v prvi letnik vpisovali študente, ki dejansko pokažejo neko zanimanje za tematiko študijskega programa oz. talent in znanje na zahtevanem področju.
Druga zadeva, ki bi jo morali vpeljati pa je določena kazen za študente, ki študija v predvidenem časovnem obdobju ne končajo. Tu imam v mislih predvsem odvzem možnosti brezplačnega študija. Tako bi se marsikateri študent, namesto za pijančevanje v Globalu raje odločil za bolj ali manj prijeten večer s strokovno literaturo.
Da pa tudi univerzitetni profesorji svojega pedagoškega dela ne bi jemali preveč z levo roko, pa predlagam večji poudarek na mnenju študentov znotraj habilitacijskih meril.
Tudi jaz razmišljam, da je odgovor v plačljivem študiju. Osip je velik zato, ker dobršen del študentov ne gre študirat z namenom končati študij, temveč nekaj časa ugodno živeti s pomočjo države.
Glavni problem je v nizki kakovosti izobraževalnega programa. Predavanja so dolgočasna, gradivo slabo, študijski program pa brez stika z realnostjo.
Na dobri fakulteti bi morali biti študentje tako navdušeni nad programom, da bi o njem sanjali še ponoči. Tako pa jemljejo fakulteto zgolj za nujno zlo (=papir) in v prostem času počnejo bolj zanimive stvari, marsikdaj tudi povsem resne projekte.
Edino kar bi pomagalo je plačljiv študij, prevetritev profesorskega kadra (ki bi na zasebnih univerzah morali bolj skrbeti za kakovost poučevanja namesto za fuš...), vzpostavitev elitnih fakultet...
Če nek profesor dobi v realni študentski anketi slabo oceno (zaradi zanemarnjanja pedagoških obveznosti ipd.), bi ga moral delodajalec odsloviti.
Slovenske fakultete so vredne približno toliko, kolikor stanejo študente in njih starše; torej približno nič.
Ko pa bo nek foter moral od rojstva svojega otroka šparati - kot na zahodu - za izobraževanje in ga bo to stalo 100.000+ v evrih, potem ne bo mesta za pavziranje, faliranje in tretjerazredne profesorje, ki jim gre po glavi samo fuš.
Matej, ja pa res! No, ampak sprožila je pa čisto zanimivo debato!
@all, večina odgovorov je pravzaprav zelo dobra. Morda se še kak profesor oglasi.
Hja, večina vas je kot argument za boljše šolstvo postavila zasebno oz. plačljivo šolanje, hkrati pa ignorirate dejstvo, da ministrov članek govori o problemu šol v ZDA, kjer pa imajo sistem zasebnih/plačljivih šol. A je plačevanje šolanja res rešitev?
Po moje da ne - kvečjemu še škodi, saj se nekateri perspektivni otroci zaradi revnega porekla ne morejo vpisati na študij, argument za plačljiv študij pa nekam čudno implicira na to, da so bogatejši otroci manjši zabušanti (???).
Torej, problem se da rešiti tudi drugače, kot je npr. uvedeno z novim bolonjskim sistemom, da dvakrat ne moreš ponavljati letnika, pa še s kakim drugim ukrepom bi se problem zabušavanja uspel rešiti. Zagotovo pa ne s šolninami.
Moja izkušnja - poleg tistih, ki so se na faks vpisali le zaradi statusa in ker je brezplačno, ker teh ne bi smeli med študente niti šteti (po pavšalni oceni petina študentov).
Jaz sem tri izmed štirih letnikov naredil v rednem času, od četrtega letnika naprej pa sem se nekaj let ukvarjal s tem, kako se narediti zaposljivega.
Izobrazba na faksu mi namreč tega ni omogočala. In tudi obvezno (trotedensko!) prakso sem si s težavo uredil na upravni enoti v takratnem kraju bivanja. Neuporabno.
Ko sem si za silo zagotovil vsaj eksistenco, je splet okoliščin nanesel, da sem se preselil s partnerko, kar je za zagotovitev zadostnega zaslužka spet odneslo kakšni dve leti.
Sedaj sem absolvent na pragu 30. in se bom (če se bom zmogel vključiti v včasih absurden izobraževalni proces) spisal diplomo, zaradi včasih prav nesramnega odnosa profesorjev pa sem za mentorja uspel izprositi nekdanjega sošolca, sedaj docenta.
Če lahko sklepam iz svojega, je mogoče manjši osip zagotoviti s štirimi ukrepi: nekakšnim preverjanjem vpisanih študentov, dejansko aplikativnim znanjem, ki ga pridobijo študenti, nekakšnimi ukrepi za sankcioniranje neprimernih profesorjev (zaenkrat takšnega vzvoda ni) ter boljšo integracijo med študijem in praktično stroko. To so sklepi iz lastnih izkušenj, o ostalem pač ne vem dovolj.
Vem, da se ukrepi slišijo nemogoče. Na večino njih tudi sam nimam pametnega odgovora. Lahko povem samo, da sem sam študij jemal z izjemno resnostjo, ker sem se zavedal, da razen lastnega znanja in sposobnosti drugih argumentov v svoji karieri ne bom imel. Pri meni plačljivost študija tega ne bi izboljšala. Mogoče pri drugih ni tako, vendar se mi vseeno zdi, da bi z uvedbo plačljivega šolanja kaznovali vse študente za nemarnost dela njih. Rajši uvedite sito, po katerem jih boste ločili.
Kaj pa absurdna rešitev - da študentje, dokler ne končajo obveznosti prvega letnika ne smejo delati preko študentskega servisa in niso upravičeni do ostalih ugodnosti, v zameno pa jim država nudi nekakšno subvencijo, katero je potrebno ob neuspešnem zaključku študija v doglednem času vrniti?
Coccodrillo, take "subvencije" že obstajajo v obliki Zoisovih štipendij, katere je potrebno ob neuspešnem študiju po koncu letnika vrniti. Je pa res, da teh štipendij nimajo vsi.
Drugače pa mislim, da je to bolj kot ne utopična ideja, glede na to da bi subvencijo dobil vsak, ki izdela letnik, obenem pa ne bi opravil nobenega dela, kot bi ga sicer preko študentskega servisa. Tu pa se poraja še vprašanje, kje bi država lahko zagotovila sredstva za vse študente, ki bi naredili letnik.
Se pa strinjam z Anonimnim 2, sicer ne v celoti - da se ne bi upoštevali rezultati mature (matura se mi zdi predobra stvar, da bi jo kar zanemarili), da pa bilo dobro za sprejetje na faks opraviti sprejemne izpite, ki bi bili pokazatelj resnosti bodočega študenta.
Ok, Zoisovih štipendij kolikor vem ni treba vračati.
(vsaj upam da ne :P) :D
…zanimivo, kako je prispevek, kljub nesrečno izbrani referenci, izzval tak odmev. Ne dvomim, da ima Žigov blog veliko bralcev, da pa se ti tudi odzovejo s komentarjem je dokaz, kako je problematika aktualna in akutna(!). »Drop out« je vsekakor kritična težava slovenskega visokega šolstva in prav bi bilo, ko bi se z njo temeljiteje »pozabavalo« tudi MVŠZT. Še dobro, da se problema zavedajo vsaj v resorju za razvoj. Vzpostavitev bolonjske šole z nesrečno izpeljano uveljavitvijo in slabo zagotovljeno materialno podstatjo seveda težav ne bo rešila, kvečjemu jih bo povečala. Verjamem, da v anglosaškem svetu, od koder koncept Bologne izvira, prav ta sistem v delu učinkov zagotavlja manjši »drop out« kot ga imajo naše šole, vendar tudi veliko drugih pomembnih primerjav z njihovimi šolami naše ne zdržijo. Vrsta opažanj iz prejšnjih komentarjev dobro služi osvetlitvi trenutnega stanja, potrebno pa bi bilo kar sproti analizirati, katere bolonjske spremembe resnično naslavljajo probleme in tudi ukrepati, da bodo te tudi učinkovite. Najprej se seveda »a priori« ne strinjam, da bo povečanje števila univerz rešilo problem. Preprosta prispodoba seganja več uporabnikov v isti mošnjiček takoj pokaže nevarnost takega razmišljanja. Po vrsti pa se lahko strinjam z ugotovitvami kolegov komentatorjev: problem kvalitete učnega procesa (lojalnost učiteljev do svojega pedagoškega poslanstva, materialna okrepitev vložkov v pouk, izboljšanje razmerja učitelj/študent, delo v majhnih skupinah, praktično delo, prehod na »šola 2.0«, …), neustrezna vstopna motivacija študentov, materialno »motiviranje« študentov s šolninami (z zagotovilom, da se ta sredstva pretočijo v kvaliteten pouk) in s številnimi drugimi. Vesel bi bil temeljite analize zlasti kvalitete pouka, v katero bi s vključili resorji, šole in javnost in iz katere bi izšli zavezujoči ukrepi za vse vključene. Primerjave s tujino so umestne zgolj takrat, ko nam ponudijo v našem prostoru izvedljivo rešitev.
Še kratka konkretna pripomba @matej: tudi v ZDA imajo tako državne kot javne in zasebne visoke šole, res pa je, da je odločitev za tako šolanje dolgoročna in materialno intenzivna odločitev celotne družine bodočega študenta.
...v dokaz pa, da naše visoke šole vendar niso tako slabe, vas usmerjam na tole sporočilo. In za razjasnitev še tole.
Se tudi jaz strinjam z nekakšnim kreditom za šolanje, ki se ga potem vrača ob zaposlitvi oz. ob uspešnem končanju, država časti. No problem. Samo ne v višini štipendije, ker to je miloščina (tole je hkrati tudi odgovor tistim, ki trdijo da krediti - štipendije, že obstajajo). Sem kar lep kos študija prejemal Zoisovo štipendijo, ampak zaradi razmer doma, je bilo treba poprijeti tudi za študentsko delo. Le-to je pa dvorezen meč. Brez njega, jaz najbrž nebi imel sredstev za dokončanje študija, ravno tako kot sedaj tik pred diplomo, nebi imel popisanega polnega lista v CV-ju z izkušnjami (sem študentsko delo vzel malo bolj resno kot pa samo priložnostna dela, vsak teden drugo). S tem, bi rešili polovico problema, neresne študente in vpis samo zaradi statusa.
Drugo polovico pa predstavljajo redni profesorji, ki za to delo nimajo občutka. Obstajajo takšni, kjer je praktično nemogoče ostati buden 2 uri (in potem ob koncu semestra od 250 vpisanih, na predavanje pride 5 ljudi), obstajajo pa tudi takšni, kjer se predavanja dobesedno veseliš, sploh ne veš kdaj mineta tisti dve uri (in pride na predavanje 90% študentov, čeprav se samo zaradi ure ali dveh, izgubi 2 uri na prevozu). Tista prva skupna profesorjev ponavadi nima nobenega občutka kaj je industrija in imajo program nespremenjen nekje od 1970. Verjetno sprejemljivo za študij zgodovine ipd, popolnoma neprimerno za elektrotehniko, računalništvo ipd.
Omenjeni problem naj bi delno rešili s TUTORJI ( UL je letos na sedežu zaposlila osebo, odgovorno prav za tutorstvo in poklicno svetovanje, torej se posamezne fakultete in študenti, v kolikor še niso seznanjeni s to obliko sodelovanja študent – profesor – študent – študent… lahko tudi sami podrobneje seznanijo in se povežejo s programom). Na nekaterih ljubljanskih in mariborskih fakultetah tutorji že leta uspešno delujejo, (primer FGG v Lju…in še kje), medtem ko drugje v večini študenti ne vedo, za kaj pri tej obliki sodelovanja gre oz. da sploh obstaja.
Glede novih univerz v Sloveniji pa me skrbi samo odgovor na vprašanje: od kod nam toliko kadrov – z znanjem?
Hm... Saj bo slišat starokopitno, ampak kaj pa če bi osip zmanjšali s sicer nekoliko zastarelim konceptom, ki se mu reče "študij"...
Danes smo vsi tako bolani na uspeh - predvsem osnovne in srednje šole - da se mlad človek šele na univerzi sreča z dejstvom, da včasih enostavno - ne zna.
Saj je rečem, da je študentom lahko na vseh področjih - še posebej je težko pri prvi zaposlitvi in pri stanovanjskem vprašanju (začaran krog, BTW: ampak mislim da je dojemanje učenja kot "storitve" nezdravo.
Treba se je naučiti in narediti izpite. Jaz mislim, da je univerzitetni izobraževalni sistem v dokaj dobri kondiciji - vsaj družboslovni del, v katerega kolesju sem bil še pred par leti.
Ampak izboljšave, ki jih je predlagal Kamenko bi bile pa kljub vsemu dobrodošle.
Žiga.
Glede na to, da se sam ravno lotevam svojega posla, gledam na problem osipa tudi s tega vidika.
Tam, čez lužo, v ZDA, pa mogoče tudi kje v Evropi (ne poznam toliko te scene), lahko že vsak otrok naredi svoje "podjetje" in prodaja cukrčke in limonado na ulici pred hišo. Tam jih že od malih nog vzgajajo za podjetnike in najbrž niti ni zelo pomembno, ali imajo spredaj ph.d. ali kaj podobnega. Če je ideja dobra, potem papirček o izobrazbi ne bi smel biti ovira.
Morda se bo kdo spomnil, da je Larry Ellison (generalni
direktor Oracla) v enem govoru študentom, ki ga je imel na povabilo neke ugledne univerze v ZDA, študentom povsem jasno dal vedeti, da pravzaprav nima smisla da študirajo, saj bodo v najboljšem primeru podrejeni faliranim študentom tipa Bill Gates.
Da bi naši študiji postali bolj zanimivi, bi, po mojem skromnem mnenju, vsekakor morali precej več pozornosti nameniti podjetništvu oziroma podjetniški iniciativi študentov. Nekaj se dela v tej smeri, ampak to samo na poslovnih fakultetah.
Jaz na fakulteti nisem dobil dovolj orodij, s katerimi bi lahko uspešno začel in razvijal svoj posel. Je potrebno kar precej "fakultativnega" izobraževanja.
Dopolnjujem m@tica. Link na Larry Ellisonov govor študentom Yalea leta 2000. Zanimiva perspektiva. Čeprav... sam sem drop-out, pa nisem bogat kot moja bivša sodelavca BillG in SteveB :o).
http://www.snopes.com/quotes/ellison.asp
Pa da ne pozabim... govor je novinarska raca satiričnega web cajtnga SatireWire :o).
Link: http://www.satirewire.com/
Če sem v prejšnjem komentarju izrazil nestrinjanje s Coccodrillo-vim predlogom, mi je ravno ta dal idejo, da bi lahko razmišljali v obratni smeri. Namesto da bi država odobrila "subvencije" ob uspešno izdelanem letniku, bi moral študent recimo plačati za letnik določen znesek, katerega pa bi dobil nazaj, v primeru da je uspešno opravil.
Objavite komentar