petek, 04. maj 2007

Živel prvi maj!

Prvi maj je primerna tema za mešanico nostalgije in demagogije o delavcih, delavskih pravicah, izkoriščanju, umiranju socialne države (kot je bil naslov včerajšnjih Trenj). Halo? Kdo vidi umiranje socialne države. Tudi morebitna ukinitev enega prostega dneva ni "umiranje socialne države". Sociala ni podpiranje lenobe! Socialne države nihče ne ukinja, nasprotno, gospodarski razvoj, ki smo mu priča, omogoča, da ljudje sami zaslužijo zase, da potrebujejo manj socialne pomoči in da se zbere dovolj denarja za tiste, ki vseeno ne morejo preživeti brez nje. Najbolj socialna je tista država, kjer socialne pomoči nihče ne potrebuje. Ampak take države se ne da narediti z dekretom, odločbo o minimalni plači ali razvijanjem rdečih praporjev. Naredijo jo podjetni, ustvarjalni in tem je treba omogočiti, da svojo podjetnost in ustvarjalnost lahko razvijejo. Še nekaj prvomajskih misli:
  • Prvi maj se poskuša prikazati kot praznih slabo plačanih, neizobraženih, fizičnih delavcev iz dickensove Anglije. Ampak delavci smo vsi in praznik dela bi moral biti dan, ko cenimo, da imamo delo; da imamo ljudi, ki so se sposobni spomnili izdelke in storitve, ki jih lahko delamo. Ja, delo imamo zato, ker imamo kapitaliste, ker zanje pridno delamo in ne zato, ker nekdo skrbi, da nas je zelo težko odpustiti.
  • In hvala bogu, da imajo kapitalisti dobiček, ker ga lahko investirajo v nove programe, nova delovna mesta, nova podjetja. Podjetnikom je treba omogočiti, da odpirajo delovna mesta, ki imajo perspektivo, prihodnost, ne pa, da z dekreti varujemo delovna mesa, ki te prihodnosti nimajo.
  • Vsa ta nostalgija o dobrih starih časih, ko je delo imelo čast in oblast ima tudi drugo plat, za katero stojijo eksaktne številke. Ko je delo imelo čast in oblast smo imeli v Sloveniji 30% avstrijske plače. Preden je dobilo čast in oblast je imelo (leta 1937) 75% povprečne avstrijske plače. Zdaj ko 15 let premišljamo o tem, ali naj ima čast ali naj prinaša dobiček (in se še nismo čisto odločili) smo nadomestili slabo polovico razlike in smo nekaj nad 50% avstrijske plače in 82.5% GDPja od povprečja EU-25. Če bomo šli v smeri tržnega gospodarstva, bomo razliko verjetno še naprej zmanjševali, če se bomo pa oklepali starih pravljic o izkoriščanju človeka po človeku pa ne.
  • Ja, nasploh je nacionalna folklora, da ob polni mizi jamramo, kako nam gre vedno slabše, ampak številke kažejo, da je povprečen delavec leta 1990 za clia delal 4400 ur, danes dela pa 2600 ur; za kilogram kave 1990 skoraj 4 ure, danes uro in pol ... Morda pa bi morali bit malo manj zavistni do sosedove krave in malo bolj skromni ob pehanju za vidne zunanje znake blagostanja.
  • Fizično delo ima dvodnevni praznik, intelektualno (če nisi ravno umetnik) pa praznika sploh nima. Drugi maj bi takoj zamenjal za dela prost dan, kot se podeljujejo Zoisove in Puchove nagrade, ali pa da bi bil to vsaj dan odprtih vrat inštitutov, univerz, hiš eksperimentov ... kamor bi poslali šolarje.
  • Fizično delo je precenjeno, intelektualno pa pri nas celo podcenjeno. Študije kažejo, da nagrade za bolj izobražene zaostajajo od njihove relativne produktivnosti. Npr. delavci z dokončano OŠ so 14% bolj produktivni od tistih brez, pa imajo samo 8% višjo plačo. Visoko izobraženi so 141% bolj produktivni, pa imajo samo 79% višjo plačo.
  • In potem se čudimo, da imamo samo 5.5% visokotehnološkega izvoza, Estonija ga ima 14%, Češka 12% ... in da imamo le pol tolikšen delež diplomantov iz znanosti in tehnologije kot Irska, Francija ali Finska.
Če razvoj pomeni gibanje proti na znanju temelječi družbi, potem je znanju treba dati priložnost, da se izkaže in dokaže. Da torej lahko odločamo na podlagi znanja. To pa je mogoče le, ko imamo o čem odločati, ko imamo izbiro, ko imamo svobodo izbire. Svobodno izbiramo razvojne poti, tehnologijo, dobavitelje in tudi s kom in koliko časa bomo delali. Zato je to tudi razvojno vprašanje.

Preberite še