Politizacija špecerije, drugič

Da ne bi prizadel čustev ljudi, je Lidl odradiral križe iz fotografij cerkva, ki so bile na njihovih izdelkih. Zakaj, nikoli niso dobro pojasnili. Skratka, ko gre za krščanske križe smo bili priča izjemni tankočutnosti trgovske verige Lidl do tistih, ki bi jih križi utegnili zmotiti. Hladilnik da mora biti varen prostor, kjer občutljivi kot snežinka ne zagledajo z njih spornega simbola.

Da je to patološko, sem bil že povedal (vir). Da spet pišem o špeceriji, pa je kriv zadnji Lidlov katalog, kjer gre trgovec v povsem nasprotno smer. Namesto pretirane obzirnosti zdaj brezobzirnost. V tedenski akciji so štiri piva, ki se imenujejo po Jugoslovanskem samodržcu Josipu Brozu in njegovi ženi Jovanki.

Lidl ni trgovina, kot so Mercator, Spar in še posebej Leclerc. Te se trudijo, da je tam na izbiro vse. Broz na polici Leclerca si ne bi zaslužil moje kolumne. Lidl pa prodaja lastne blagovne znamke in tupatam izbere kaj mimo teh. In v izbor so vključili Broza. Tita je podjetje, ki spoštuje različnost, posebej izbralo kmalu po tem, ko se je afera z jogurti za silo umirila.

Na eni strani torej izjemna tankočutnost do tistih, ki jih moti križ, na drugi izjemna brezbrižnost do tistih, ki jih moti Tito. Ta razlika – ko je eno označeno kot multikulturna strpnost, drugo pa naj ne bi bilo nagovarjanje političnih čustev – bije v oči.

Pri čemer primera na noben način nista enakovredna.

Simbol totalitarnega režima, pravi Ustavno sodišče

Simbolna razsežnost Titove ceste je neločljivo povezana s simbolnim pomenom imena Josipa Broza Tita, jugoslovanskega maršala in kasnejšega dosmrtnega predsednika SFRJ. Ime Tito ne simbolizira zgolj osvoboditve ozemlja današnje države Slovenije izpod fašistične okupacije v drugi svetovni vojni, … temveč simbolizira tudi povojni totalitarni komunistični režim, ki so ga zaznamovale obsežne in grobe kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zlasti v desetletju neposredno po drugi svetovni vojni. Zgodovinska dejstva, zabeležena v številnih dokumentih, listinah in strokovnih zgodovinskih delih, pričajo tudi o izvensodnih povojnih pobojih, političnih kazenskih procesih, eksekucijah prebežnikov na državni meji ter o zlorabah oblasti za ohranjanje enostrankarskega sistema in preprečevanje demokracije. Dejstvo, da je bil Josip Broz Tito vodja nekdanje države, pomeni, da prav njegovo ime v največji meri simbolizira nekdanji totalitarni režim.

In še:

Žrtvam vseh totalitarizmov morajo oblastni organi na vseh ravneh izkazovati, če že ne aktivno sočutje, razumevanje in priznanje za njihovo trpljenje, pa vsaj pasivno spoštovanje z opustitvijo ravnanj, ki so nezdružljiva s temeljnimi ustavnimi vrednotami in za katera je mogoče vnaprej predvidevati in pričakovati, da bodo povzročila novo prizadetost.

Lidl seveda ni oblastni organ in pivovarnar tudi ni. Veljajo pa za oba ista etična načela, kot jih je v citirani sodbi zagovarjalo ustavno sodišče. Kaj etična načela, elementarna dostojnost! Škoda, da se moramo s tem sploh ukvarjati. Se je pa treba v okolju, ki očitno ni doživelo dekomunizacije in ponotranjilo vrednostne obsodbe totalitarizma.

Vrednostna obsodba totalitarizma se dogaja (ali pa se ne) v knjigah in člankih, v Pričevalcih in Spominih, v sprejetih in nesprejetih parlamentarnih resolucijah, v taki ali drugačni zakonodaji. Ponotranji pa se dekomunizacija tudi s tistim, kar vidimo na policah v trgovini. Josip Broz ob Francetu Prešernu, Amadeus Mozartu, Jacku Danielu, indijancu Vikiju in kravi Milki v Sloveniji 2017 ne sporoča prave stvari.

Politizacija špecerije

Da ne bi prizadel čustev ljudi, je Lidl odradiral križe iz fotografij cerkva, ki so bile na njihovih izdelkih. Zakaj, nikoli niso dobro pojasnili.

Nekoč je veljalo, da so gostilničarji apolitični, ker so si želeli, da levi in desni pijejo pri njih. Danes poskušajo nekateri delati denar s političnimi provokacijami. Pitje kave s Starbucks postane politični statement za nekaj, prenočevanje v Trump hotelu za nekaj drugega. Tega si ne želim. Ne želim si, da bi bilo še to, kje kupujem kruh in mleko, odvisno od politike. Želel bi si živeti v družbi, kjer pač zavijem tja, kjer mislim, da za svoj denar največ dobim. Lidlova provokacija me pri tem ovira.

Nisem za to, da bi tisto pivo prepovedali. Vsega, kar je neokusno, brezobzirno, nespoštljivo, vsega, kjer je pohlep pred spoštovanjem soljudi, se ne da prepovedati. Pivo itak ne more biti kaj prida. Če bi bilo, bi ga prodajala kakovost, ne pa ime. Tudi svoboda tržne pobude nekaj velja.

Če se enim zdi, da je v redu delati reklamo za nek izdelek s simboliko totalitarnega režima, ni narobe, da se jih opozori, da ima palica dva konca. Prav zato, ker je tisto pivo stvar trga in ne politične policije, sporočam, da do nadaljnjega Lidla ne prestopim. S tem lahko kot potrošnik nekaj naredim za to, da bo v špecerijah mir pred politiko in da se bo Lidl do vseh državljanov obnašal vsaj približno enako spoštljivo.

Objavljeno v Časniku 18.10.2017.

Mi Slovenci!

Piko na i zorenju Slovencev med evropskim prvenstvom v košarki je postavil oče Marinko Dragić. Ko so ga spraševali, kako nastaneta šampiona kot sta Goran in Zoran, je rekel: »Veseli smo, da smo jih tako vzgojili. Da so najprej dobri ljudje. Pošteni ljudje. Upam, da bodo tudi oni znali tako vzgojiti svoje otroke.«

Košarkarsko zorenje Slovencev

Zlata medalja košarkarskega moštva je dragocena tudi zaradi številnih nadšportnih učinkov: ugotovili smo, da ni nič narobe biti Slovenec, da s tem nikogar ne žalimo, da trdota č-ja v priimku nima nobene zveze z domoljubnostjo in da smo se končno začutili kot nacija, ki jo povezuje pripadnost skupnosti, ki ji daje okvir država. Za vse to smo lahko hvaležni vrednotam, ki smo jih podedovali od naših davnih prednikov in ki jih je iz dremeža prebudil uspeh košarkarskega moštva. Rečemo jim lahko tudi tradicionalne vrednote. Manj kot so ljudje zaslepljeni z modernostjo sveta, bolje jih znajo izraziti. Zato glavni junak tega zapisa ne bo Goran ampak Marinko Dragić.

Pripadnost močnejša od samoohranitve

Ko so naši predniki lovili divje zveri ali se borili s sosednjim plemenom, se je izkazalo za koristno, če so delovali kot tim, ekipa, vsi za enega, eden za vse. Pleme je bilo uspešnejše, če člani niso skrbeli vsak za svoje preživetje, ampak so bili pripravljeni žrtvovati svoje življenje ali zdravje za uspeh plemena kot celote. Preden je pradavnemu lovcu mamut stopil na prsni koš in ga zdrobil, mu je junak od spodaj zarinil sulico v mehki trebuh, kar je povzročilo, da je žival oslabela, podlegla in dala hrano za preživetje preživelim članom plemena.

Ni preživel genetski material posameznika, ki je skrbel za svojo kožo, ampak genetski material plemena, v katerem so se bili posamezniki pripravljeni žrtvovati za nekaj večjega. Ta instinkt se je vtisnil v gene in ga danes poznamo kot timski duh ali (po Haidtu) kot moralni temelj pripadnosti. Pripadati nekomu ali nečemu je moralno in dobro.

Občutek pripadnosti nečemu večjemu je v izjemnih razmerah lahko močnejši od nagona po samoohranitvi. Nešteto prizorov v vojnih filmih in romanih govori o tem, kako je bil posamezni vojak pripravljen na žrtve za svoje tovariše, za svojo četo, kako je ostal s tovariši, tudi če je to pomenilo gotovo in včasih nepotrebno smrt.

Dopolnjevanje individualizma in kolektivizma

Povsem na mestu je vprašanje, ali so vrednote, ki so se oblikovale v kameni dobi smiselne v dobi interneta. Ali pa bi vendarle kazalo nekaj bolj skrbeti zase in pustiti, da gre kak kelih žrtvovanja za domovino (ali kakšno drugo skupno dobro) mimo nas. Nekateri celotno človeško zgodovino opisujejo kot proces, v katerih se je človek osvobajal spon, ki so mu jih nalagali drugi ljudje.

Krščanstvo je v tem procesu individualizacije igralo pomembno in pogosto spregledano vlogo. Že v Stari zavezi, še posebej pa v Novi, boste našli malo primerov, ki bi delali reklamo za pripadnost družini, plemenu ali narodu. Za človeštvo, ujeto v kolektivizem plemen in družinskih klanov, je krščanstvo v času na začetku štetja prinašalo osvobajanje posameznika in gradilo evropsko kot najbolj individualizirano civilizacijo.

Genetsko pa smo se malo spremenili. Kot je zapisal Haidt, je v naši naravi, da smo 90% opice (individualisti) in 10% čebele (kolektivisti). Da je v naši naravi, pomeni, da imajo šola, vzgoja, okolje omejene možnosti pri zatiranju teh instinktov. Tudi ni nujno, da bi jih. Da je skupnost bolj povezana, da deluje skupaj, da so posamezniki tu in tam pripravljanje na žrtev za nekaj večjega, je tudi danes koristno. Enota, ki ji pripadamo, danes ni več rod ali pleme, ki si deli isto votlino, tudi ne družinski klan, ampak je se v novem veku kot dominantni objekt pripadnosti vzpostavila nacija.

Šport kot opij za ljudstvo

Instinkte pripadnosti v njihovi primarni obliki zbudi tudi šport. Nekdo je zapisal, da se je Marx motil. Da ni religija tista, ki je opij za ljudstvo, ampak šport za gledalce. Niso vsi športi enaki. Najmočneje lahko speče instinkte zbudi šport, kjer se nacionalno moštvo neposredno bori z drugim moštvom. Tak šport je namreč najbolj podoben dogodkom iz spominov, ki so vtisnjeni v naše gene, ko smo se s sekirami in kopji s sosedi spopadli za ženske in hrano. Posamični šport nima enakih učinkov, niti ne ekipa npr. skakalcev, ki vsak posebej skačejo na isti skakalnici. Ekipa košarkarjev, ki se v stalnem fizičnem boju preriva z nasprotnikom na istem parketu je nekaj čisto drugega.

Nacionalni moški moštveni šport je zato tisti, ki najbolj povečuje povezanost v družbi. Zlati košarkarji so k povezanosti Slovencev ogromno prispevali. Ne da bi bili v vojni ali kako drugače ogroženi, smo se počutili kot eden. Morda prvič po osamosvojitvi so se ljudje na ulicah med seboj objemali, Gorenjci so neznancem plačevali pijačo, Dolenjke so poljubljale neznance, objeta sta šla po Istanbulu Ljubljančan in Mariborčan. Čutili smo se kot eno pleme, en narod.

Mi Slovenci!

Po dolgem času ni bilo prav nič narobe jasno in naglas povedati, da smo Slovenci, da smo mi Slovenci dobri v košarki, da smo mi Slovenci zdaj zlati v košarki in da bomo v naslednjih mesecih in letih zlati še v čem in da nas nič ne more ustaviti.

Bolj kot se je odmikala osamosvojitev, več problemov smo namreč imeli s tem, da smo Slovenci. Kdor je domoljubje preveč poudarjal, je bil predmet posmeha. Da se slovenstva ne poudarja preveč, smo navajeni iz stare Avstrije, ki je bila večnacionalna država, v Kraljevini Jugoslaviji naj bi bili pleme istega jugoslovanskega naroda, v Socialistični Federativni državi je bilo nacionalno vprašanje tako dobro rešeno, da je izbruhnilo v krvavo vojno takoj, ko so spone bratstva in enotnosti popustile.

Zadnja desetletja so nas učili, da ni primerno, da poudarjamo svoje slovenstvo. Bili smo državljanke in državljani, sramežljivo in le ob večjih praznikih, tudi Slovenci in Slovenke. Progresivni konsenz je bil, da je biti Slovenec sumljivo, da smrdi po naftalinu iz 19. stoletja in da to ni primerno za nove globalizirane čase.

Lekcija košarkarjev

To zanikanje človeške nravi je dobilo z zlato košarkarsko medaljo velikansko lekcijo. Dobili so jo najprej tisti, ki se imajo navado spotikati ob mehke č-je sogovornika ali se celo imajo za nekaj boljšega zaradi tega ali onega markerja v svojem DNA. Še posebej reprezentanti z mehkejšimi č-ji so demonstrirali tako stopnjo domoljubja in pripadnosti Sloveniji, da je, upam, za vse večne čase odpadel razlog, da se med Slovenci še kdaj dela razlika glede na obliko strešice na č ali da še kdo kdaj komu očita trenirko.

Lekcijo so dobili tudi tisti, ki so svoj odpor do domačega oblačili v plašč obzirnosti do »slovenskih državljanov po rodu iz Jugoslavije«. Nobene obzirnosti ne potrebujejo, samo enakopravnost in spoštovanje, ki gre vsem ljudem. Cela reprezentanca, ne glede na to, do katerega kolena bil kdo iz Slovenije, je skakala. Ker, »kdor ne skače ni Slovenc«! In skandirala »Mi Slovenci« bolj na glas kot kak »napreden« »državljan republike Slovenije slovenskega rodu«.

»Veseli smo, da smo jih tako vzgojili. Da so najprej dobri ljudje. Pošteni ljudje. Upam, da bodo tudi oni znali tako vzgojiti svoje otroke«.

Po tem prvenstvu ni več nobenega vzroka, da bi slovenstvo zanikovali v imenu nekakšne multikulturnosti in kripto-jugoslovanstva. Ali da bi kdorkoli kogarkoli gledal navzdol zaradi njegovega porekla.

Končno se je med Slovence, vse Slovence, na nezavedni ravni usedlo tisto, kar je bil rekel dr. Jože Pučnik: »Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo«. Za Slovenijo je šlo v finalu svetovnega prvenstva v košarki. Za Slovenijo je šlo Slovencem, ne glede na to, ali so slovenskega, srbskega, hrvaškega, bošnjaškega, italijanskega … rodu.

Pojma »biti Slovenec« in »pripadati skupnosti ljudi, ki se je organizirala v državo Slovenijo«, sta se stopila v eno in isto. Slovenci smo praktično pokazali, da smo nacija. Slovenca ne določa več genetika, kraj rojstva prednikov, veroizpoved, ampak pripadnost skupnosti, ki ima svojo državo in ki se ji reče Slovenija. In ne, to ni razsvetljeni koncept državljanstva, ki je napisan na izkaznici, kot je zapisano tudi članstvo v balinarskem klubu. To je tisti prvinski občutek pripadnosti svojim.

Morda smo končno tako zreli kot Finci. Tam imam dobrega kolega, katerega materin jezik je švedski. Obremenjen s svojo Jugoslovansko izkušnjo sem ga med nekim hokejskim prvenstvom vprašal ali navija za Švede ali za Fince. »Jasno, da za Fince«, je bil odgovor. »Sem švedsko govoreči Finec«.

Zorenje Slovencev

Piko na i zorenju Slovencev med svetovnim prvenstvom v košarki je postavil oče Marinko Dragić. Ko so njega in ženo spraševali, kako nastaneta šampiona kot sta Goran in Zoran, je starejši gospod z blagim srbskim naglasom (in brez dvojine) povedal stavke vredne še enega zlata. Rekel je nekako tako: »Veseli smo, da smo jih tako vzgojili. Da so najprej dobri ljudje. Pošteni ljudje. Upam, da bodo tudi oni znali tako vzgojiti svoje otroke«.

Ob tem sporočilu se lahko vsak starš zamisli in se mu prikloni. In lahko je hvaležen, da je prišel nekdo v Slovenijo to povedati.

Objavljeno v Časniku 21.9.2017.

Dozorevanje nacije

Vir: svet24.si

Zlata medalja košarkarskega moštva je dragocena tudi zaradi številnih nadšportnih učinkov: ugotovili smo, da ni nič narobe biti Slovenec, da s tem nikogar ne žalimo, da trdota č-ja v priimku nima nobene zveze z domoljubnostjo in da smo se končno začutili kot nacija, ki jo povezuje pripadnost skupnosti, ki ji daje okvir država. 

Za vse to smo lahko hvaležni vrednotam, ki smo jih podedovali od naših davnih prednikov in ki jih je iz dremeža prebudil uspeh košarkarskega moštva. Rečemo jim lahko tudi tradicionalne vrednote. Manj kot so ljudje zaslepljeni z modernostjo sveta, bolje jih znajo izraziti. Zato glavni junak tega zapisa ne bo Goran ampak Marinko Dragić.

Cenzura je!

Tole se mi je danes zjutraj pokazalo na tviterju:

Citirani tvit (quoted Tweet) je bil nedostopen. To bi se lahko zgodilo, če bi avtorico imel blokirano, utišano (mute) ali pa, če bi tviter "ugotovil", da je objava nedostojna, žaljiva, vsebuje elemente sovražnega govora ipd. Prvo in drugo ne drži, torej gre za obliko cenzure, na kar sem občutljiv:

O netoleranci do netolerantnih

Ne moremo biti tolerantni do netolerantnih! Infografika na to temo (vir) je krožila po internetu od dneva, ko je »desničar« v Charlottesvillu povozil protestnico, do dneva, ko je »kombi« v Barceloni povozil 14 sprehajalcev. Netoleranca do nacizma je bila dovoljena in zaželena, do netolernace do islamizma ni bilo tolerance.

Netoleranca do netolerantnih je na prvi pogled globokoumna misel in je zadnja linija obrambe tistih, ki so nagnjeni h komandiranju in avtoritarnemu urejanju družbe. Hočejo povedati, »ne, ne moremo dajati medijskega in uličnega prostora tistim, ki so netolerantni. Ker če bomo do njih tolerantni, bodo za svojo netolerantnost pridobili ljudi in bo njihova netoleranca uzakonjena. In tolerance v družbi bo konec. Toleranco v družbi imamo lahko samo tako, da smo netolerantni do netolerantnih«.

Po zapisanem je menda jasno, da gre za bistroumni nesmisel. Pravilo se vrti v krogu in samo sebe ugrizne v rep. Krog presekamo tako, da se vprašamo, kaj pa sploh pomeni, da je nekdo netoleranten in kdo določa, kdo je netoleranten.

Vrste netolerance

Ena oblika netoleranca pomeni, da ne bomo tolerirali določenih besed ali dopuščali določenih zborovanj. Netoleranca bo posegla v človekovo pravico svobode govora in svobode združevanja. Oblika tovrstne netolerance so npr. zaplembe revij, preganjanje govora, prepovedi koncertov in seveda tudi druge oblike pritiska na to, da se določene ideje utiša.

Druga oblika netolerance je netoleranca do manjšin, do tujcev, do bogatih, do jedrskih elektrarn, do obratov za predelavo odpadkov, do cerkvenega zvonjenja, do zasebne lastnine, do kakšnega spomenika … Nekaj je, česar nočemo, ne maramo. Gre za neprenašanje nečesa, kar obstaja v materialnem svetu, česar ni mogoče poslati po internetu, ampak je snovno in je mogoče objektivno ocenjevati in meriti.

Netoleranca do snovnega se lahko izraža na dva načina – fizično, tako, da pač zrušimo spomenik, pobijemo bogate, ovijemo cerkvene zvonove s cunjami, postavimo ograjo proti migrantom … In izraža se lahko tako, da govorimo proti stvarem, ki jih ne prenašamo oz. do katerih smo netolerantni.

Če povzamemo, lahko govorimo o teh vrstah netolerance: (1) netolerantni smo do govora in zborovanj, (2) netolerantni smo do dejanj in (3) netolerantni smo do govora in zborovanj, ki napeljujejo k dejanjem.

Kdaj je netoleranca dopustna

Vprašanje je seveda, kdaj te tri oblike netolerance niso dopustne. Najlažja je odločitev v primeru (2). Posledice dejanj (npr. zrušitev spomenika, poškodba zvona, linč črnca) so objektivno merljive v snovnem svetu in če predstavljajo kaznivo dejanje, potem se storilca pač kaznuje. Ne dosti težja je odločitev v primeru (3). Če govor in zborovanja pomenijo realno napeljevanje na aktivnosti, ki bi za posledico lahko imele dogodke iz (2), potem se to preganja kot napeljevanje h kaznivemu dejanju.

Netolerantni moramo biti do kaznivih dejanj in do tistih besed, ki napeljujejo na kazniva dejanja. 

In potem je tu še netoleranca do govora, ki pa nima neposrednih kaznivih posledic. Ki (1a) morda koga žali in prizadene ali pa, ki (1b) zagovarja spremembo zakonodaje, ki bo spremenila, kaj je kaznivo in se preganja v smislu netolerance (2) in (3). Moje mnenje je, da država netolerance tipa (1a) ne bi smela preganjati. Vsak je lahko užaljen in arbitrarno določanje, kaj je in kaj ni žaljivo, široko odpira vrata utišanju vsega govora, ki nekomu ni všeč. Začne jokati, da je užaljen in nekomu bodo zato zalepili usta. Naj prizadeti svojo čast in dobro ime rešujejo z zasebnimi tožbami, ne pa, da bo država tehtala neko abstraktno sorazmernost, ne da bi natanko vedela, kdo in koliko je prizadet.

Zares težka je samo odločitev v zvezi z (1b). Kako svoboden je govor, katerega cilj je sprememba ustavne ali zakonske ureditve? Moramo tolerirati govor, ki se zavzema za to, da bi ukinili demokracijo, zasebno lastnino, svobodo govora, enakopravnost spolov, pravico do splava?

Konzervativci smo do sprememb nezaupljivi, hkrati pa verjamemo, da je v ljudeh nek prirojen občutek za prav, ki ga je treba preliti v zakonodajo in v njej zapisati, kar ljudje čutijo, da je prav. Če bo zakonodaja taka, bo prisile v družbi kar najmanj. Če je dovolj velik kvorum za spremembo zakonodaje, ki posega v osnovne človekove pravice, potem je to po mojem mnenju zadostna varovalka, da tudi z zvito propagandno in populističnimi prijemi dovolj velike večine za kratek čas ne moremo zavesti v dolgoročno nespametne odločitve. Dr. Bučar je na to mislil, ko je rekel, da je treba ustavo spreminjati s tresočo roko.

Če povzamem

Netolerantni moramo biti do kaznivih dejanj in do tistih besed, ki napeljujejo na kazniva dejanja. Pravilo zdaj kar naenkrat ne ugrizne več v svoj rep. Vse drugo je treba tolerirati, kar pa ne pomeni, da se z njimi strinjamo. Tako definirana toleranca ne potrebuje nobene vrednostne ali etične ocene vsebine, ki jo toleriramo in ki je samo umetelen izgovor za utišanje.

Če pa pristanemo na pravico do netolerance do netolerantnih, lahko povsem poljubno, beri, s pravico močnejšega (ki določa, kaj je netolerantno) posegamo v pravico svobode govora in združevanja ter se oropamo tekmovanja idej, ki edino lahko pripelje do napredka.