Zdaj po Brexitu, Trumpu in referendumu v Italiji, ko ljudje niso sledili »mnenjskim voditelje«, se le-ti sprašujejo, kako se je to moglo zgoditi. Priročen razlog – poleg makedonskih blogerjev in ruskih hekerjev – je, da demokracija ne deluje. Da je že Platon vedel, da ljudem ne gre preveč zaupati. Ampak ponovimo še enkrat: demokracija ni sistem, v katerem bi ljudje odločali o politikah, demokracija je sistem, ki vzpostavlja zaupanje med vladajočimi in vladanimi. To zaupanje se ne ruši tako, da ljudje izberejo drugače, kot bi po mnenju »mnenjskih voditeljev« morali. To zaupanje se ruši tako, da se poskuša diskreditirati odločitev ljudi. In natanko to zdaj »mnenjski voditelji« počnejo, poražencem na volitvah v uteho in družbam v pogubo.
Za demokracijo je od »napačnih« odločitev volivcev slabše samo splošno nezaupanje v demokracijo, saj vodi v samovoljo. Kot je za pravno državo od napačnih sodniških odločitev slabše samo splošno nezaupanje v pravno državo, saj vodi v brezpravje.
»Mnenjske voditelje« z zadovoljstvom sistematično dajem v narekovaje. Na nek način jim privoščim, da mnenjski voditelji niso več. Skoraj vsi so bili na strani tistih, ki so volitve in referendume izgubili. Dobro je, da so se ljudje otresli »mnenjskih voditeljev«, teh miselnih pastirjev, ki so s pomočjo starih medijev prevzeli vlogo, ki je pred stoletji imela cerkev. Ljudje so mislili s svojo glavo.
Ne gre za to, koliko so mislili. Morda so izbrali narobe, ampak na napakah se učimo. Verjetno se je zdelo, da so časi taki, da si lahko privoščijo glasovati drugače, kot so jim dobronamerno svetovali. Da lahko pokažejo, da so oni, ljudstvo, oblast. Da imajo stvari pod kontrolo. Ne samo politiki, vsi ljudje imajo radi občutek, da imajo stvari pod kontrolo.
In ljudje so odločili drugače, kot so napovedovali merilci javnega mnenja. Pokazali so nepredvidljivost. Rezultati niso bili znani vnaprej. Še so mogoča presenečenja. Še se odloča na volilni dan. In to kljub temu, da nikoli prej ni bilo toliko podatkov iz socialnih medijev, o tem, kaj ljudje mislijo. Ljudje imajo moč odločati – to ostane pod črto Brexita, Trumpa in refereduma v Italiji. V oligarhijah eden (ali eni) mislijo za vse. V demokracijah misli vsak zase. Za demokracijo bi se zadeva težko izšla boljše.
Kriza intelektualcev
Zato je vitje rok, ki še kar traja, nesmiselno. V veliki meri gre za nečimrno užaljenost progresivnih intelektualcev, ker se svet kar naenkrat ne vrti več tako, kot oni, na svoj MacBook Air tipkajo in na svojem iPhonu všečkajo, med tem ko srebajo starbucksovo pravično latte. S svojo multikulturnostjo, promocijo identitet manjšin in razsvetljeno racionalnostjo so pretiravali in iz tega naredili praktično edino agendo. Ljudje so to nekaj časa prenašali. Nekaj časa.
Tudi v Sloveniji so z različnih strani precej hvalili članek Marka Lille o koncu identitetnega liberalizma. Bil je na desnem robu tega, kar je v New York Timesu še mogoče objaviti. Poraz Clintonove pripisuje dejstvu, da so se demokrati preveč zanašali na glasove manjšin oz. skupin kot so črnci, latinoameričani, ženske, geji ipd. in katerih identiteto so razpihovali ter se predstavljali kot njihovi zaščitniki.
Pravi, »da je obsedenost progresivcev z različnostjo opogumila belo, ruralno, verno Ameriko, da je o sebi začela razmišljati kot o prikrajšani skupini, katere identiteta je ogrožena ali zanemarjena. Taki ljudje v resnici niso reagirali proti realnosti različnosti v Ameriki, saj vendar živijo v homogenih področjih države. Ampak reagirali so proti vsepovsod prisotni retoriki o identitetah, kar razumejo kot politično korektnost«.
S prvim stavkom se strinjam, ostanek pa je, se bojim, pobožna želja progresivca, ki si zatiska oči pred človeško naravo. Ja, so reagirali proti različnosti. A ne tako, da bi se uprli politiki identitete, torej delanju politike iz tega, kaj kdo je. Pretirano nagovarjanje identitet podskupin je zbudilo skupno oz. prevladujočo identiteto Amerike, ki je vendarle severnoevropska, bela in krščanska. Niso reagirali proti retoriki identitete – tako napredni na podeželju Pensilvanije še niso – ampak so se z eno identiteto postavili nasproti drugim identitetam.
Če komu ni všeč, da ljudje taki so, nikomur ne naredi nobene usluge, če se pretvarja, da niso. Nič boljši človek ni, kdor noče verjeti, da ljudje niso popolni. Ali, kot je učil Hayek, uspešni so sistemi, ki so narejeni za nepopolne ljudi in se nepopolnosti prilagodijo. Problem identitete se obvlada npr. tako, da politika (z veliko mero tankočutnosti do manjšin in sosedov) goji najširšo, skupno identiteto države oz. naroda. Ta povezuje, druge delijo.
Vsi drugačni, vsi enakopravni
Na tem mestu se lahko spomnimo plakatiranja Slovenije z geslom »vsi drugačni, vsi enakopravni«. To je bila slovenska predhodnica progresivne politike identitete, ki je kasneje kulminirala z družinskimi zakoniki, namigovanjem na nove ustavne manjšine in podobno. Lilov dobronameren nasvet progresivcem, ki so svoj politični uspeh populistično gradili na razpihovanju takih identitet, je bil, namesto identitete se lotite resnih politik: ekonomije, delovnih mest, sociale, zdravstva, varnosti. S tem se strinjam. Recept velja za vse, ki bi se radi borili proti »populistom«, ne samo za progresivce.
Si pa tudi mislim, zakaj se progresivci tega niso oprijeli. Ker je v jedru njihovih politik prerazporejanje ustvarjenega. Kako pa ustvariti več, za to pa nimajo prav uporabnih predlogov. In za prerazporejanje potrebujejo družbo, ki je razdeljena na segmente, med katerimi bi prerazporejali oz. zanje skrbeli. Zato geslo »vsi drugačni, vsi enakopravni«. Da bi nekdo lahko ustvarjal enakopravnost za različne. Sicer bi bilo geslo prav lahko tudi »vsi drugačni, vsi državljani Slovenije«. Izkazuje spoštovanje do različnosti in hkrati krepi skupno.
Novice o koncu demokracije na Zahodu so torej preuranjene. Je pa napovedovanje njenega konca samouresničujoča prerokba. Zato previdno s tem.
