Ni arbitražni nesporazum!

Dolgo časa sem bil mnenja, da je arbitražni sporazum arbitražni nesporazum. Namreč, da ga slovenska in hrvaška stran pač različno razlagata v točki, ko gre (ali pa ne gre) za določitev meje med slovenskim in mednarodnim morjem. Po tem, ko sem danes natančno prebral, kar piše v hrvaškem Zakonu o ratifikaciji Arbitražnega sporazuma (hvala za internet), pa sem vse bolj prepričan, da nesporazuma med vladama ni in da je slovenski vladi kristalno jasno, za kaj v sporazumu gre.

Tole je tista hrvaška "enostranska izjava" ...

za katero naj bo ta hip pomembno samo to, da je to uraden dokument hrvaške države (poudarki in zvezdice so moje, nanje se bom kasneje skliceval):

Statement of the Republic of Croatia to the Arbitration  Agreement between the Government of the Republic of Croatia and the Government of the Republic of Slovenia

With regard to the Arbitration Agreement between the Government of the Republic of Croatia and the Government of the Republic of Slovenia, signed in Stockholm on 4 November 2009, The Republic of Croatia is issuing the following statement, on the content of which the Croatian and Slovenian sides jointly informed (*) the Presidency of the Council of the European Union and the United States of America on 27 October 2009:

Nothing in the Arbitration Agreement between the Government of the Republic of Croatia and the Government of the Republic of Slovenia shall be understood as Croatia’s consent to Slovenia’s claim to its territorial contact with the high seas (**).

As agreed with the Slovenian side (***), the Republic of Croatia is issuing this Statement after the signature of the Arbitration Agreement and before the ratification of the Arbitration Agreement in the Republic of Croatia and the Republic of Slovenia, in accordance with Article 11, paragraph 1 of the Arbitration Agreement.

Zagreb, 9 November 2009
Prime Minister
Jadranka
Kosor, v. r.

Ista izjava še v hrvaškem jeziku:

Izjava Republike Hrvatske  uz Sporazum o arbitraži između Vlade Republike Hrvatske i Vlade Republike Slovenije 

U odnosu na Sporazum o  arbitraži  između  Vlade  Republike  Hrvatske  i  Vlade  Republike Slovenije, potpisan u Stockholmu, 4. studenoga 2009. godine,  Republika Hrvatska daje sljedeću izjavu, o čijem su sadržaju dana 27. listopada 2009. hrvatska i slovenska strana zajedno izvijestile (*) Predsjedništvo Vijeća Europske unije i Sjedinjene Američke Države:

Ništa u Sporazumu o arbitraži između Vlade Republike Hrvatske i Vlade Republike Slovenije
neće se smatrati kao pristanak Hrvatske na zahtjev Slovenije za teritorijalnim kontaktom s
otvorenim morem (**).

Kao što je dogovoreno sa slovenskom stranom (***), Republika Hrvatska daje ovu Izjavu nakon potpisivanja Sporazuma o arbitraţi, a prije ratifikacije Sporazuma o arbitraži u Republici Hrvatskoj i Republici Sloveniji, u skladu s ĉlankom 11. stavkom 1. Sporazuma o arbitraži.

Zagreb, 9. studenoga 2009.
Predsjednica
Jadranka Kosor, dipl. iur.,
v. r.

 Kometar

AD (* in ***): O tej "enostranski" izjavi sta torej Slovenija in Hrvaška skupaj obvestili Evropo in ZDA. Izdaja izjave je bila s Slovenijo dogovorjena. Izjava torej ni enostransko dejanje Hrvaške, ki po AS ne bi vplivalo na arbitražo, ampak je dvostransko dejanje, ki po sporazumu na arbitražo ima vpliv.

AD (**): Jezik je tukaj drugačen od jezika v sporazumu. Tam se govori o "Slovenia’s junction to the High Sea". Sloveniji in Hrvaški je torej poznan jezik, ki bi slovenski interes natančno definiral. In ta interes je res "Slovenia's territorial contact with the high seas". V sporazumu Slovenija in Hrvaška nista uporabili teh besed. Očitno nalašč.

Še o (**): Arbitražnega sporazuma se ne sme razumeti kot hrvaško strinjanje, da se karkoli v sporazumu razume kot slovenska zahteva po meji z mednarodnimi vodami. Niti z zahtevo se ne strinjajo. Kaj šele, da bi se Hrvaška strinjala s teritorialnim stikom Slovenije z odprtim morjem.

Komu se laže, Slovencem ali svetu?

Glede na zgoraj dokumentirano, sta možnosti samo dve:

1. Ali se slovenska vlada spreneveda pred svojimi državljani. Izjava ni enostranska. Slovenska vlada natanko ve, da pri sporazumu ne gre za določevanje teritorialnega stika Slovenije z odprtim morjem. Med slovensko in hrvaško vlado ni glede tega nobenega nesporazuma. Zakaj bi sicer o tej "enostranski" izjavi skupaj s Hrvaško Slovenija obveščala EU in ZDA? Zakaj bi sicer "enostransko" izjavo Hrvaška izdajala "kot je bilo dogovorjeno s slovensko stranjo". Zakaj je Slovenija pri teh zadevah sodelovala?
2. Ali slovenska vlada sklepa sporazum z državo, ki laže v svojih uradnih dokumentih. Če zgornja točka ne drži, Hrvaška namreč laže o tem, da je EU in ZDA obveščala skupaj s Slovenijo, in sprejemala izdajo v dogovoru s Slovenijo.

Ne eno ne drugo mi ni čisto nič všeč.

Kocke padajo, karavana gre dalje

Včerajšnje dogajanje ulice in kamenjanje parlamenta sem spremljal iz Bruslja. Vzdušje tam je precej turobno.

Strah

Vsi se bojijo trenutka, ko bi kdo prišel v nemški, nizozemski ali kak drug parlament uveljavljati nacionalni delež od tistih 1000 milijard dolarjev garancij, ki so bili izsiljeni prejšnji vikend, da bi "obranili evro" oz. rešili nacionalne ekonomije držav, kjer je bil razkorak med trošenjem in ustvarjenim prevelik; kjer je politika kupovala naklonjenost ljudi z zadolževanjem socialne države. Prva med njimi je padla Grčija, na jugu Evrope pa jih je v vrsti še nekaj. Če Slovenija v krizo ne bi prišla tako malo zadolžena, bi bila med njimi.

Evropa in Amerika že nekaj časa živita preko svojih možnosti in prihaja čas, ko bo potrebno začeti plačevati račune. In to ne s politično populističnim in ekonomsko zanemarljivim zmanjšanjem plač ali nagrad kakim bankirjem ali direktorjem. To čaka nas vse. Drugi strah političnih elit je, kako bodo to ljudje sprejeli. Kje vse se bodo ponovile scene iz Grčije. Kje vse bodo še metali granitne kocke v parlamente? So vlade to sposobne obvladati? Imajo zaupanje ljudi?

Vlada ni dala povoda ...

Preveč enostavno bi bilo ob včerajšnjih dogodkih zamahniti z roko, češ, pijana mladina, čredni nagon. Stavim, da po četvorki, nihče ne bo šel obmetavati parlamenta. Tisti, ki smo bili pred dvajsetimi leti "na trgih in ulicah" niti omembe vrednega rastlinja nismo pohodili.

Preveč enostavno je pokazati s prstom na vlado, češ, ne vodi socialnega dialoga. In prekleto oportunistično in kratkovidno bi bilo podpirati študente pri ohranjanju statusa quo, ko gre za pravice do neobdavčenega zaslužka, podaljševanja študija, pavziranja in ponavljanja letnikov, iterativnega opravljanja izpitov in subvencioniranja kosil. Da "zastonj kosila ni", bi kazalo razložiti tudi slovenski mladini in odraslim, pa četudi gre za enega od najbolj znanih neo-liberalnih pregovorov. In dijaška zastonjska kosila niso edina v tej državi in ne stanejo največ.

Ne pravim, da je predlagani zakon dober. Preveč nesmiselnega uradovanja uvaja, komplicirano ga bo izvajati, nemogoče kontrolirati, zato je škoda, da se v osje gnezdo dreza s slabo rešitvijo. In kje so resni sistemski ukrepi, ki bodo manj premožnim omogočali študij? Ampak vsaj smer je prava in Svetliku kaže pomagati.

... lahko pa se zamisli.

Skratka, v zadnjih dneh vladajoča politika ni naredila nič takega, zaradi česar bi ji lahko pripisovali neposredno odgovornost za včerajšnje dogodke. Kar pa ne pomeni, da se slovenska (predvsem a ne samo progresivno-liberalna) politika ne bi mogla vprašati, ali ni s svojim ravnanjem v zadnjih mesecih in letih morda le pripomogla, da do podobnih dogodkov lažje pride:

• Kolikokrat smo od tistega dela slovenske elite, ki ima neomejene kvadratne centimetre v časopisu in minute na televizijah slišali, da je treba najprej ustvariti, potem pa deliti? Ali nismo iz Pahorjevega kabineta v dokumentu "Kam po krizi" dobili natanko nasprotno sporočilo?
• Koliko lepih besed vedno najdemo za upornike in revolucionarje, ki v civiliziranem svetu veljajo za zločince. Po enih imenujemo osvežilne pijače, po drugih ulice. Edini izven Francije imamo Trg francoske revolucije. Pazite, ne trg Ilirskih provinc ali Napoleonov trg. Takrat so zmetali veliko kock!
• Koliko lepih besed smo slišali o demonstracijah grških "delavcev in delavk" za svojo trinajsto in štirinajsto plačo. Vsaj do trenutka, ko je prišlo do uboja tistih treh bančnih uslužbencev. Ali pa do trenutka, ko se je izkazalo, da jim bomo iz svojega žepa pomagali.
• Ali niso Gabrove reforme osnovne šole, ko je z veliko žlico delil pravice otrokom, jemal avtoriteto učiteljem in izrival vzgojo iz šol, prispevale k oblikovanju osebnosti tistih, ki smo jih včeraj gledali?
• Ali nismo v govorjenju mladinskih funkcionarjev o stiski mladih slišali odmeve Žgajner-Tavševe in drugih, ki so v prejšnjem mandatu, ob obilni asistenci medijev, kurili o revščini. V letih debelih krav.  
• Če imamo zakon, ki sili delodajalce, da delavcem dajo plačo, prevoz na delo in malico tiste dni, ko stavkajo, zakaj se potem čudimo, da imamo zakon, ki pravi, da za potrebe protestiranja dijaki lahko opravičeno izostanejo od pouka.
• Koga je zbodel revolucionarno vznesen naslov na STA včeraj popoldne, preden so zadeve eskalirale, da so "Študenti in dijaki v boju za svoje pravice zasedli središče Ljubljane". V boju za "pravice" je pri nas dovoljeno vse.

In so stvari iz zadnjega mandata:

• Kolikokrat smo slišali, da morajo biti pravice v ravnotežju z odgovornostjo? Beseda odgovornost je od tistega volilnega slogana SD pred volitvami sploh zgubila ves pomen. Dovolj je, da rečeš, da si pripravljen prevzeti odgovornost. In pri besedah tudi ostaneš.
  
• Ali ni popustljivost predsednika vlade pri pogajanjih s sindikati naravnost vabila vse in vsakogar, da izsiljuje, magari na ulici? Kapitulacija v zvezi z minimalno plačo, brez boja, brez trdih pogajanj, brez quid-pro-quo je lep primer.
• Ali narcisoidna potreba ugajati vsem in vsakemu, tudi Jadranki Kosor, ne odpira vrat za izsiljevanje vedno in povsod?
• Ali obotavljanje ko gre za strukturne reforme, ne vabi vseh po vrsti, da pritiskajo na zavoro, kjer koli jim že sistem socialnega dialoga to omogoča?
• Ali ni vlada s slabim odzivom na krizo izgubila vso avtoriteto in vsi mislijo, da si lahko dovolijo vse? 

In vendar vlada iz tega debakla izhaja kot zmagovalka. Ratingi ji bodo celo poskočili. Zakaj? Ker jo mediji predstavljajo kot žrtev! In žrtev je zato, ker 100 specialcev z opremo kot iz kakšnega ZF filma ni moglo takoj obvladati tistih 30 izgrednikov, ki so jih kasneje zadržali. Koliko časa je smelo trajati obmetavanje parlamenta, preden so reagirali? Zakaj so jih tja sploh spustili? Niso bili protesti na Prešercu? Šoba je obmetavanje parlamenta celo javno napovedala. Ni bilo presenečenje! Policija bi lahko vandalizem preprečila. Je ali profesionalno nesposobna ali pa je bila zlorabljena s strani politike, da diskreditira nasprotnike. In še pri vseh tistih, ki jim je bila všeč že parola "niko nesme da vas bije", so policaji dobili točke.

Udobnost zgražanja

Včerajšnji dogodki so morda uvod v vroče poletje in jesen na naših ulicah. Ali pa bo kravaliranje po cestah prišlo na slab glas, skupaj z mladinskimi funkcionarji, Semoličem, Štrukljem in Jankovićem, ki so demonstrante pozdravili. Ampak kamenjanje parlamenta, naj bo še tako grozno, ni tisto, kar je najbolj vredno povzdignjenega glasu. Preveč udobno se je samo zgražati nad vandalizmom. Tudi brez kamenjanja ostaja ne eni strani nezadovoljstvo in razočaranje ljudi, na drugi pa tiščanje glave v pesek v zvezi z bistvenimi problemi.

Nekdo mora povedati, da se na cesti ne ustvarja nova vrednost, ne zmanjšuje javni dolg in proračunski primanjkljaj, ne povečuje se konkurenčnost države. Da bo treba več in trše delati. Več in trše študirati. In nehati metati polena pod noge podjetnim, ki so edini, ki dajejo delo. V Ameriki je bankrotiralo nekaj podjetij. V Evropi je pred bankrotom model socialne države.

Sporočilo o tem je vlada, tudi včeraj, dobila od IMDja. Na lestvici konkurenčnosti, na kateri je nekaj nad 50 držav, smo padli za 20 mest. Dvajset. Med zadnje. To sporočilo ni bilo zavito okrog kamna in vrženo skozi steklo v vladne pisarne. Bi moralo biti? Se pri nas razen kričanja sploh kaj sliši?

Zakaj ne iPad 3G

O iPadu sem že pisal, verjetno še bom. Tule naštevam razloge, zakaj mi ni prav nič žal, da nimam verzije s 3G:

• iPad ne more nadomestiti notebooka na službenih poteh; v tujini zagotovo ne. Prvenstveno torej potrebujem 3G dostop za notebook.
• iPad potrebuje posebno "micro SIM" kartico, ki je ne morem uporabljati na drugih napravah. Da jo imam, je povezano z 15-30 EUR dodatnega mesečnega stroška, ki reši samo povezljivost iPada, ne pa tudi notebooka.
• Če k temu dodam še višjo ceno 3G modela, si za razliko že lahko kupim MiFi usmerjevalnik, ki ne reši samo problema povezljivosti iPada ampak vsake WiFi naprave. Če bi že bil heavy user ali pa imel vikend brez zemeljskega interneta, se to splača.
• Če sem dlje časa v tujini, poskušam kupiti predplačniški podatkovni paket. Tipično se dobi kak giga prenosa za 10-15 EUR, skupaj s SIM kartico, kar zadostuje za normalen dostop do neta za kak teden. Za iPad bo treba vsako tako kartico obrezati. In kot rečeno, razen morda na dopustu bolj kot iPad potrebujem notebook.
• iPad le ni naprava, ki bi jo nosil povsod seboj. Doma WiFi imam. Na lokacijah, kamor pretežno hodim na sestanke, je tudi. Odkar imam iPad, sem pozoren na lokale z WiFi in jih je veliko. Za med vožnjo je pa iPad res nevaren.

Namesto iPad-a 3G bom pač pazil, da bom imel tak telefon, ki se zna pokazati kot brezžični WiFi router.  Poveže se z mobilnim podatkovnim omrežjem, WiFi sklop pa uporabi kot strežnik. In na WiFi se iPad seveda zna priklopiti, ne glede na to, da so tethering preko bluetooth onemogočili, da bi namolzili več denarja iz 3G verzij in več podatkovnih naročnin.

Večina Windows Mobile telefonov to že zna. Tudi brezplačne rešitve so. Menda to prihaja tudi na Android 2.2 in novi iPhone. Tudi za "iz suženjstva vstali" iPhone obstaja softver za to. Za Slovenijo je rešitev idealna, ker ne potrebujem nobene dodatne pogodbe, nobene nove SIM kartice, le dodatni podatkovni promet nekaj malega plačam.

Ljubljano Ljubljančanom

Opomnik za moj del predstavitve programa SDS za Ljubljano.

Ljubljana se mora spopasti z bistvenimi vprašanji svojega razvoja, ne pa da se, kot maček okrog vrele kaše, ukvarja z vsem mogočim, samo z bistvenim ne:

1. Urediti mora promet.

Promet mora biti urejen tako, da teče, da se premika. Ljubljana mora uvesti:

• Reformo prog mestnega potniškega prometa, ki bo upoštevala nove poselitvene vzorce.
• Mestno železnico oz. tramvaj. Takoj je treba temu začeti prilagoditi mestne vpadnice
• Primestno železnico, da mesto razbremeni osebnega prometa, ki se vanj dnevno pripelje.
• Multimodalna stičišča med zgornjim in osebnim prometom, daleč ven iz mesta (Grosuple, Medvode, Vodice, Mengeš, Vrhnika).
• Rešiti mirujoči promet, tako v središču kot v stanovanjskih naseljih z večanjem legalnih parkirnih mest in gradnjo garaž, ne pa s šikaniranjem meščanov s kaznimi. Zaradi uvajanje električne tehnologije bo osebni avto še desetletja ostal v mestih. Pred tem si ne smemo zatiskati oči.

2. Urediti mora prostor

• Ljubljana, tudi njen promet, je žrtev desetletij stihije na področju urbanizma, kjer so investitorji prehitevali načrte in kjer je bilo mesto v službi kapitala in ne obratno. Kjer se je gradilo na silo ali celo na črno. Kjer so stavbe prehitevale ceste. Tudi in predvsem v zadnjih letih.
• Če želimo na tem področju delati red, potem je MOL prvi, ki mora graditi z dovoljenji, po pameti in po predpisih.
• Ustaviti je treba "zgoščevanje" na že pozidanih območij. Ljubljana mora ohraniti zelene kline proti središču in petokraki značaj mesta. Mesto bo varovalo, kar je res vrhunskega v njeni stavbni dediščini, a spodbujalo tudi drzne nove gradnje. Kolizej, Cukrarna ... niso vrhunska stavbna dediščina.

3. Ljubljana mora dobiti značaj kozmopolitske Evropske prestolnice

• V Center se morajo vrniti trgovski, poslovni, upravni, kulturni, intelektualni vrvež.
• Svojo državnost in samozavest mora Ljubljana kot prestolnica izpričati z novo generacijo ambicioznih javnih in zasebnih stavb v središču mesta. To so npr. NUK2, univerzitetni kongresni center, nova opera oz. kulturni center, kampus za univerzo …
• Tudi v četrtih morajo nastajati koncentracije javnih vsebin, kjer se Ljubljančani srečujejo.

4. Ljubljana kot metropolitanska regija mora preseči meje MOL

• Ljubljana kot metropolitanska regija mora vzpostaviti pošteno interesno sodelovanje z občinami širše primestne regije, iz katere se ljudje na delo, v šolo, po nakupih vozijo v Ljubljano, Ljubljančani pa na oddih in rekreacijo.
• Skupni interesi so promet, komunala, varstvo narave, varstvo pred poplavami ...
• Zavzemam se za krajinski ali celo nacionalni park Barje kot tisto področje, ki naj na robu mesta meščanom ponudi neokrnjeno naravo in prostor za rekreacijo

Volja do smisla

Postindustrijska družba, informacijska družba, družba znanja ... to je tako iz prejšnjega stoletja. Po zaslugi Evropskega leta kreativnosti (ki so ji za vsak slučaj dodali še bolj sprejemljivo "inovativnost") del politike razume ustvarjalnost in kreativno ekonomijo.

Bistvo pa je v družbi in ekonomiji smisla. Že davno je Viktor Frankl Nietzschejevo "Voljo to moči" zamenjal z "Voljo do smisla" in ustvaril miselno podlago za Florido, Pinka in ostale. Tule je pet minut, ki zaslužijo več kot samo tvit: