03. april 2019

Evropa ni projekt

Leta 2008-2010 sem bil generalni sekretar skupine za razmislek prihodnosti Evrope znane tudi kot Gonzalezova skupina. Naslov končnega poročila je bil “projekt Evropa 2030”. Medtem ko je več priporočil še vedno veljavnih, sem vse bolj mnenja, da je bil naslov napaka. Da je ravno tako razumevanje Unije tisto, ki jo drži nazaj.

Unija ni projekt. Ni nekaj nedokončanega. Je produkt. Je rezultat številnih mislecev, politikov, javnih uslužbencev in državljanov. Je rezultat stoletij sanj in desetletij postavljanja institucij. Unija je orodje, ki ga je treba pragmatično uporabljati. Državljani to potrebujejo. Ni nekaj, kar je treba nadgrajevati, obnavljati ali reformirati, pa če politike in razumnike to še tako veseli.

S prihajajočimi evropskimi volitvami politične stranke in politiki objavljajo svoje volilne platforme. Obljubljanje sprememb je bila vedno učinkovita politična strategija. Skoraj z vseh strani prihajajo obeti za že kakšno reformo unije. Druga običajna strategija za motiviranje volivcev je ustvarjanje občutka nujnosti. Reforma Unije naj bi bila nujna. Ker da ne deluje. Ker imamo populizme, gospodarsko krizo, Brexit, migracije … Pojasnil bom, da večina reform ni niti nujna, niti možna, niti razumna.

Projekt družbeno pravične Evrope

Reforma, ki jo obetajo socialisti, je v smeri pravičnejše, bolj socialne Evrope. Oni kot pravičnost razumejo enakost. Enakost pa je mogoče doseči samo s prerazporejanjem ustvarjenega. Na ravni EU tega ni mogoče doseči. Za prerazporejanje med bogatimi in revnimi Unija preprosto nima dovolj velikega proračuna. Lahko bi jo poskušali reformirati v to smer. Ampak prostovoljno so ljudje pripravljeni izkazovati solidarnost znotraj svojega naroda. V Jugoslaviji npr. ni šlo. In malo verjetno je, da bi bili nemški davkoplačevalci pripravljeni plačevati za slovenske železniške makete. Takšne obljube samo ustvarjajo prazna pričakovanja, ki bodo, ko ne bodo izpolnjene, prispevala k razočaranjem z evropskim projektom.

Druga možna razlaga bolj družbeno pravične Evrope je, da Unija naroči državam članicam, kako naj bodo bolj »pravične«, kako naj prerazporejajo med bogatimi in revnimi. Ampak, prvič, nima te pristojnosti in drugič, ali res mislite, da v Bruslju to vedo bolje kot npr. v Lizboni. Ali Ljubljani. In bilo bi neumno, da bi se glede tega poenotile.

Moč Evrope je bila vedno raznolikost in priložnost, da različne države iščejo rešitve v različnih smereh. Potem smo se hitro naučili drug od drugega. Inovativnost na področju socialnega modela bo pomembna zaradi sprememb na trgu dela, ki jih povzroča tehnološka revolucija, umetna inteligenca, robotizacija, nove oblike zaposlovanja ipd., zato je pomembno, da Evropa v zvezi s tem ostane inovativna. Skratka, bolj družbeno pravična Evropa so pretežno prazne obljube, s katerimi se poskuša pridobiti volivce, ki naj bi jim Evropa dala kak evro v žep. Ne bo jim.

Projekt vedno tesnejše unije

Napredni liberalci – torej Macron ALDE in podobni – zagovarjajo reforme, ki vodijo k vedno tesnejši uniji, k Združenim državam Evrope, k Zvezi evropskih socialističnih (no, demokratičnih) republik. Vedno tesnejša unija ima zagovornike pri uradništvu in sploh vseh, ki so bili dovolj dolgo v Bruslju. Tu je prototip ideje, da je Evropa projekt. Projekt da je nedokončan, dokler ne bo evropske super države. Taka država je mogoča, vendar ni mogoče, da bi bila demokratično. Razlog je preprost. Demo-kracija predpostavlja obstoj demosa. Ljudstva. Evropski demos ne obstaja. Obstajajo demoi – demos v množini. Obstajajo Nemci, Francozi, Slovaki itd. Demos ni intelektualni konstrukt, ki bi ga lahko ustvarili z dobrim PR iz Bruslja ali s pametnimi kolumnami in razmisleki. Gre za občutek pripadnosti. Po podatkih Eurobarometra se Evropejci se svojimi narodi identificirajo za velikosti red močneje kot se identificirajo z Unijo. Morda bo kdaj drugače, bo pa potrebnih še veliko Erasmus štipendij in mešanih zakonov, da bi se to spremenilo.

Monolitna Evropa tudi ni evropska. Tudi ni važno ali evropski konkurenti, kot je Kitajska, postajajo močnejši. Kitajska je bila vedno centraliziran imperij. Evropska moč je njena raznolikost. Dejansko so bila obdobja najhitrejšega napredka, ko so si evropski subjekti konkurirali med seboj – npr. rivalstvo med antičnimi grškimi državicami, med mesti renesančne Italije, med mesti hanzeatske lige, med kraljestvi na Atlantiku, ki tekmujejo za kolonije … Ko je izgledalo, da bi katoliška cerkev ustvarila enotno avtoriteto nad celino, je prišlo do Lutrove reformacije.

G. Macron se v svoji viziji projekta Evropa zavzema za renesanso Evrope. In ima številne ideje, kako bi več pristojnosti in številne nove agencije zbrali v Bruslju. Pozablja, da je bila renesansa rezultat tekmovanja med italijanskimi mestnimi državicami in ne projekt voden iz Rima ali Milana.

Projekt Evrope narodov

Na skrajni desnici so na evropski nivo naredili copy-paste idej, da so nacionalne države države svojih narodov. In se je to skopiralo v idejo, da je Evropska unija unija narodov, ki v njej živijo. Precej podobno, kot je bila Avstro-ogrska država »narodov«, ki so v njej živeli, ali pa Jugoslavija. Evropa narodov pomeni, da so narodi kot Nemci, Slovenci, Katalonci, Turki predstavljeni v Uniji. V resnici Evropa narodov pomeni bolj in ne manj unitarno Unijo, saj briše idejo, da imajo ti narodi (oz. vsaj nekateri) svoje države.

Nekaj manj površni so tisti, ki govorijo o Evropi domovin. Kar je bolj romantično povedano tisto, kar že imamo – namreč unijo držav članic. In Unija ni samo unija držav članic, ampak je tudi več od tega. In manj Unija ne bo nikoli. To bi zahtevalo spremembo pogodbe in za nazadovanje bo še veliko težje najti soglasje kot za tesnejšo unijo. Skratka, tudi tukaj imamo nekaj, kar se sicer lepo sliši, vsebina pa ali ni nič novega, ali pa ni mogoča.

Projekt Evropa?

Problem s projekti je, da so po definiciji nedokončani. Potrebujejo pozornost. So izgovor, da delo, ki ga je treba opraviti, ni opravljeno dobro. Dokler je hiša, ki jo gradite, projekt, ima dokončevanje hiše prednost pred uporabo te hiše. Fasada ima prednost pred novo televizijo. Če kaj ne deluje ali se pri čem kak družinski član ni dovolj potrudil, je izgovor, da hiša vendar ni končana. Da se ni dalo bolje. Dokler je hiša v gradnji.

Razmišljanje o EU kot o projektu preprečuje, da bi izkoriščali, kar smo zgradili. V ospredju bi morale biti aktivnosti za nadzor nad mejami, preprečevanje terorizma, pospešitev inovacij, zmanjševanje ovir na skupnem trgu, povezano delovanje na svetovnem odru, širitev na Balkan … skratka, aktivnosti, zaradi katerih smo v Evropi produktivni, konkurenčni in ljudje zato dobro živijo.


Namesto tega se vsem – od uradništva, do politikov, do kandidatov za politične funkcije – zdi bolj plemenito in samopomembno, da govorijo o renesansah in podobnih visokoletečnih načrtih.

Seveda se mora Unija razvijati. Svet se spreminja in terja evolucijo od vseh na tistem odru. Ampak, kot pravi Annegret Kramp-Karrenbauer, predvsem se je treba lotiti dela.

Objavljeno v Časniku 3.4.2019.