petek, 20. november 2009

Evropska izbira

Za svet, še bolj pa za Zahod, so to prelomni časi. Končuje se obdobje prevlade v znanstvenem, tehnološkem, političnem in vojaškem smislu. Negotovost je dodatno poglobila finančna in gospodarska kriza. ZDA so na izziv odgovorile z izvolitvijo karizmatičnega predsednika, ki daje vtis, da se zaveda pomembnosti sprememb in ki s svojo energijo za sabo zbira ljudi, podjetja in navdihuje druge države.

V Evropi smo to jesen tudi izbirali nove voditelje. Zdaj, ko so vsi glavni položaji zasedeni, lahko ugotovimo, da smo v Evropi svoj »Obama trenutek« zamudili. Sanje o relevantnejši Evropi so bile dovoljene dobra dva tedna, od Klausovega podpisa Lizbonske pogodbe do tega četrtka.

Med imeni, ki so se pojavljali v medijih (Tony Blair, David Miliband, Joschka Fischer, Massimo da Lema, Jan-Peter Balkenende, Wolfgan Schuessel, Jean-Claude Juncker, Vaira Vike-Freiberga), so predsedniki vlad zbrani v Evropskem svetu na koncu izbrali najbolj medlega od Beneluksemburžanov, Hermana Van Rompuya. Voditeljica nove evropske diplomacije pa je v primerjavi z Blairom in Millibandom praktično anonimna Angležinja Catherine Ashton. To sta osebi, ki bi jim svoje čase rad telefoniral Henry Kissinger, da bi govoril z "Evropo".


Slika: @hughbs.

Ali je bil za tako izbiro vreden dolgoletni trud okrog lizbonske pogodbe, ki je ti dve mesti uzakonila? Ali ne bi bilo bolje, da bi dal Evropi kak Klaus še nekaj časa za premislek ali želi svojo ekonomsko moč in ideje projicirati v svet ali ne. Mar ne bi bilo bolje, da skozi slepo rotacijo do krmila vsaj za nekaj mesecev pridejo voditelji, kot so Merklova ali Sarkozy in da predsedniki manjših držav, kot sta bila Janša in Socrates, velikost držav nadomestita z entuziazmom in svežino idej.

Izkazalo se je, da Evropa na čelo svoje diplomacije ne postavlja najbolj prepričanih Evropejcev, ampak tiste z najbolj spretno nacionalno diplomacijo, pa čeprav prihajajo iz najbolj evroskeptične države. To je tudi sporočilo Slovenijo. Če si priden učenec, te trepljajo. Če pa spretno vodiš politiko skladno s svojimi interesi, morda dosežeš svoje. Kaj smo iztržili za svoj glas? Upam, da ne službe za Cvikla.

Predsedniki vlad so pokazali, da jih ne zanima močan predsednik Evropskega sveta, ampak nekdo, ki bo na tem položaju še najmanj moteč. Oba položaja sta v pogodbi razmeroma slabo definirana. Njihovo vlogo bosta postavila oba prva voditelja. Izbira torej ni samo problem naslednjih za nekaj let ampak morda (pustimo se sicer presenetiti) v nekaterih pogledih lahko izničuje lizbonsko pogodbo. Izbira po mojem mnenju kaže na naslednje:

1. Na veliko krhkost celotnega evropskega projekta in na strah, da bi močna osebnost z agendo polarizirala in ustvarjala napetosti, prepire, na kar bi članice odgovorile z odmikanjem od Unije. Oba kandidata sta znana po tem, da znata iskati kompromise. Kompromis je torej še vedno tisto, kar je v EU najbolj dragoceno.

2. Na to, da je strah pred vedno bolj federalno Evropo odveč. Pričujoča izbira kaže na evroskeptičnost tistih, ki sicer veljajo za prepričane zagovornike evropske ideje. Evroskeptičnost mainstream politike v Franciji in Nemčiji je dosti bolj nevarna, kot kak čudak iz manjše članice.

3. Na format nacionalnih voditeljev, ki so si izbrali predsedujoče po kriteriju, kdo bo najmanj nevaren njihovemu prestižu doma in po svetu.

4. Na vplivnost evropskega uradništva, ki ohranja več relativne moči, če njegov politični vrh ni posebej odločen in karizmatičen.

Ko je bila Evropa majhna, so bili na njenem čelu veliki ljudje. Žalostno, da zdaj, ko je zrela, združena, večja in bogatejša kot kdajkoli, a se ji hkrati maje svet pod nogami, takih ne najde več. Ostaja upanje, da bosta oba imenovana zrasla skupaj s svojo funkcijo.

Preberite še