O tem ali je pandemija pokazala na kakšne pomanjkljivosti ekonomskega sistema.
Pandemija je posledica tistega bibličnega nasveta Adamu in Evi, »»Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita«. Človeštvo je tega in druge nasvete iz svetih knjig upoštevalo, napolnilo je Zemljo, s tem se je povečala gostota poselitve in ta nas dela bolj ranljive za kužne bolezni. Če bi živeli v revščini kamene dobe, epidemije še opazili ne bi, ker bi umirali od lakote, divjih živali, nesnage in bolezni, ki jih zdaj z lahkoto obvladujemo. Pandemija ni opozorila na napake v sistemu, ampak na naš napuh, na zablodo, da smo vsemogočni. Nismo. Z oblakov nas je postavila na trdna tla kot ljudi, ne kot sistem.
O tem, ali je sedanji sistem preveč spekulativen, da temelji na finančnih trgih.
V krščanski moralni tradiciji je nekaj ljudskega nezaupanja v trgovce in finančnike. Za pravo delo velja okopavanje na polju ali kovanje v kovačnici, ne pa, da nekdo poceni kupi in dražje proda, ali, še huje, da posodi denar in bi ga rad več dobil nazaj. Kako iz tega ne narediti moralnega problema, so se ukvarjali veliki krščanski srednjeveški misleci in svetniki. Finančni trgi so mehanizem, ki skrbi, da se sredstva za razvoj od slabih selijo k boljšem podjetjem. Kot vsaka človeška inštitucija imajo svoje napake, ki jih regulacija lahko zmanjša. Špekulacije se najbolj učinkovito prepreči, če se ne splačajo.
O ustreznejšem ekonomskem sistemu.
V slovenskih razmerah to pomeni, da je potrebno večnim revolucionarjem še naprej dopovedovati, da so protinaravne ideje bankrotirale s padcem berlinskega zidu.
Ker se je človeštvo srečalo z novim virusom in ni v nekaj mesecih našlo zdravila, ni nikakršen razlog, da bi spet pogrevali ideje o tem, da bi zamenjali ekonomski sistem – kot smo ga pri nas leta 1945. Revolucionarne spremembe, ki se jih je izmislilo par t.i. intelektualcev, se še nikoli niso obnesle. Človeštvo počasi dograjuje svoje družbene inštitucije, poskuša to ali ono, in tu in tam se kaj novega obnese. Večina novotarij pa se ne, še posebej če so nasprotne redu, ki se je oblikoval tisočletja, ki je, kot je rekel Burke, rezultat božjega pohoda skozi svet.O tem, kaj ustreznejši sistem pomeni za Slovenijo.
V slovenskih razmerah to pomeni, da je potrebno večnim revolucionarjem še naprej dopovedovati, da so protinaravne ideje bankrotirale s padcem berlinskega zidu. Da brez dela ni jela, da se brez muje še čevelj ne obuje, da je zrno na zrno pogača. Da velja, ne laži, ne kradi, ne želi svojega bližnjega blaga in žene … Žal ni ostalo dosti bankrotiranih, sivih socialističnih režimov, na katere bi lahko pokazali, da tam zadeve ne delujejo – skoraj cel svet je prevzel tržno gospodarstvo in mu gre dobro – še nikoli ljudi ni tako dobro živelo kot danes, imelo vodo, hrano, zdravstvo, šole …
O pravičnosti in solidarnosti prihodnjega sistema.
V jedru pravičnosti in solidarnosti je recipročni altruizem – pripravljen sem kaj narediti za drugega, če bodo tudi drugi kaj naredil zame. Tako se ne obnaša samo človek, tako ravnanje se splača mnogim živim bitjem. Recipročno medsebojno skrb dojemamo kot pravično. Kadar pa drugi po svojih močeh ne vrača, to razumemo kot izkoriščanje. Recipročnost je v tem, da sta kupec in trgovec po prodaji zadovoljna, kupec ima raje klobaso kot denar, trgovec da ima raje denar kot klobaso. Delodajalec ima raje delavčevo delo kot denar, delavec pa ima raje denar kot da bi lenaril. Zadovoljstvo je bolj verjetno, če je izbira med trgovci, klobasami, kupci, delavci in delodajalci. In da je izbira svobodna. Pri nas se je pa razpaslo, da je sinonim za pravičnost enakost, ki pa je v osnovi nepravična – iz ljudi, ki so različni, različnih sposobnosti in talentov, lahko enakost ustvarite samo z nasiljem. In razpaslo se je, da je solidarnost pravica. Namesto, da bi bila skrb za sočloveka dolžnost.
Pobude za drugačno ekonomijo mi sploh niso všeč.
Zavzemanje za družbeno odgovorno rabo lastnine je napad na dostojanstvo posameznika. Če naj bi z lastnino delal »družbeno odgovorno«, pomeni, da mora ravnati družbeno odgovorno. Kaj je družbeno odgovorno, seveda predpiše država in rezultat je totalitarizem. Alternativa je, da z lastnino ravnate tako, kot hočejo drugi posamezniki. Recimo jo vložite v mesnico in če bodo ljudje kupovali klobase, boste s tem mnogim naredili veselje in bo to nadvse »družbeno odgovorno«.O stranpoteh pobud za drugačno ekonomijo.
Pobude za drugačno ekonomijo mi sploh niso všeč. So pa politično zelo uporabne. Mar ni najlažje ljudi pridobiti zase, če jim obljubite denar drugih ljudi. V trenutku, ko je velik del volilnega telesa navajen na dotacije od države, bo seveda glasoval za politike, ki mu bodo te dotacije povečevali, politika pa bo delala na tem, da bo prejemnikov vedno več. Jemlješ večini in daješ manjšini, to je recept za volilni uspeh. Ne pa tudi za gospodarskega. Če hočete, da bo premoženja v neki državi vedno več, mora nekdo delati, da se povečuje. In delal ne bo, če sadovi dela, lastnina, ne bo varna.
O papeževih nagovorih o drugačni ekonomiji.
Kristusovo kraljestvo ni od tega sveta in vloga cerkve ni v tem, da nas osrečuje in lepša življenje na tem svetu, ampak naj bi nas pripravljala na večnost.
Vidim nek smisel v tem, da je cerkev ločena od države in da se Bogu daje kar je božjega in državi kar je cesarjevega. Kristusovo kraljestvo ni od tega sveta in vloga cerkve ni v tem, da nas osrečuje in lepša življenje na tem svetu, ampak naj bi nas pripravljala na večnost. Naj se ukvarja s tem, da bomo dobri ljudje, ne da bomo imeli dobro državo ali politični sistem, ki bo »delal dobro« in bodo ljudje lahko slabi. Cerkev bi lahko okrepila Karitas in podobne organizacije in pomagala ljudem v stiski od blizu, tistim, ki pomoč res potrebujejo. To veš toliko boljše, kolikor si jim bližje.O humani ekonomiji, ki jo poudarja papež.
Seveda se vsaka stvar, ki ji zraven daste pridevnik humana, lepo sliši. Kaj pa to v resnici pomeni? Tržna ekonomija je humana v kolikor zadovoljuje interese ljudi. So pa ljudje pozabili, da so pohlep, napuh, požrešnost, lenoba, zavist … grehi. Če bodo ljudje manj grešni, bodo naredili tudi manj grešno ekonomijo. Tako pa je občutek, da so nekateri grehi postali kreposti, npr. zavist in lenoba. V kolikor bi bil univerzalni temeljni dohodek lahko potuha za lenobo, sem proti. V kolikor gre za to drugačno obliko pomoči tistim, ki si res ne morejo pomagati, sem za. Ampak v tem primeru bi nehal biti univerzalen.
O večji ali manjši povezanosti sveta po pandemiji.
Ljudje smo bolj začutili, da smo del iste družine. Da smo vsi enako ranljivi, ko gre za bolezen. Da enako umirajo na Kitajskem, v Italiji, v Ameriki. Politično in gospodarsko pa bo svet nekaj manj povezan. Spet nas je usoda spomnila, da se je v nesreči treba zanesti predvsem nase, da moramo ključne stvari imeti tudi doma, da morajo naši sistemi biti nekaj bolj žilavi, odporni na šoke in da moramo biti doma bolj složni in povezani.
Vprašanja je zastavljal tednik Družina. Članek je bil objavljen tule.
