Ljudje smo po naravi taki, da v dogodkih iščemo smisel, logiko, sporočila. Vsak dogodek je priložnost za interpretacijo. Bolj kot je neverjeten in poseben, večja je potreba. In interpretacije so lahko take ali drugačne. Lahko govorijo o samozavesti, lahko božajo malodušje, lahko kličejo na boj s sovražniki.
Goreča katedrala je bila tak dogodek. Gledali smo tekmovanje med SDS in Ligo, kdo se glasneje postavi za domovino, kdo namigovanje pripelje bliže 11. septembru, kdo prst bolj naravnost usmeri v islamiste. In so licitirali, da katedrala ponazarja »načrtno razgradnjo evropske civilizacije«, da je »simbol zatona evropske civilizacije« in da »je že bila žrtev islamistov«.
Dogodki nimajo ene pravilne interpretacije. V predvolilnem žaru predstavljajo priložnost diskreditirati vse, ki se odzovejo drugače, ki se dovolj glasno ne pridružijo vitju rok, zgražanju in neracionalni absolutnosti vsake besede in pojma. Ali ki niso del podviga Liga SDS.
Populistična desnica je popadla moj tvit, napisan, ko sem gledal katedralo v plamenih:
#NotreDame: les gori, kamen razpoka. Ideje, zaradi katerih so tam postavili tisti kamen in les, so večne.
Še bolj stekel je bil odziv na umestno pripombo, da je arhitektura za krščanstvo nekaj bistvenega in da je dogodek tragičen:
Je tragično. Ampak jutri bom šel v službo mimo treh cerkva, ki se jim ni zgodilo nič. Krščanstvo je globoko, široko in žilavo. Videti v tem požaru neko simboliko, je v bistvu nekrščansko. Se mi zdi.
Skratka, v času tragedije, ki so jo nekateri razumeli kot sliko propadajočega krščanstva in drugi kot priložnost za začetek križarske vojne, sem izrazil nekaj upornosti, samozavesti in poguma. Ker to verjamem. Ker verjamem, da je bil samo požar. Ker verjamem, da krščanstvo ni reklo zadnje besede. Ker vidim, da znanost začenja potrjevati, kar je krščanstvo že ves čas vedelo. In zdelo se mi je potrebno opozoriti, da v požaru ne vidimo stvari, ki to niso. Da ga nujno ne interpretiramo tako, kot citati na začetku. Kar je že viselo v zraku.
Morda je pa res treba pojasniti
Ko sem bil majhen so nas obiskali sorodniki iz Amerike. V Slovenijo so pripotovali iz Pariza. In smo jih peljali na Novo Štifto pri Ribnici. Majhna baročna cerkev na vrhu dolenjskega griča, zraven župnišče, okrog urejeni travniki in sadovnjaki. Pred cerkvijo stara in velika lipa s kočo v krošnji. Za otroke od vsega najbolj zanimivo. V notranjosti veliko pozlate sicer pa menda nič posebnega. Sorodniki, ki niso bili iz Bostona ampak iz Montane, so rekli, »lepša kot Notre Dame«. Kar objektivno seveda ne drži. Ampak poanta je drugje.
Krščanstvo ni vera v sveto tele. Nima seznama cerkva, ki bi bile pomembnejše od drugih, kot ima Islam tri mošeje – v Meki, Medini in Jeruzalemu. Krščanstvo ni ena od strani v Tolkienovem Gospodarju prstanov, kjer – če uničiš pravo osebo ali kraj – se vse sesuje. Krščanstvo ni Imperij iz Vojne zvezd, ki ga uničiš z uničenjem ene točke v zvezdi smrti. Krščanstvo je široko in globoko posajeno po Evropi in svetu. Nima samo Notre Dame in Kölnske katedrale in Sagrade Famiglie in Sv. Petra v Rimu. Z vidika tega, kaj v cerkvi prebiva, kaj se tam dogaja, so vse cerkve enake. Vsaka ubožna cerkvica na slovenskem griču je v svojem bistvu enakovredna Notre Dame. Krščanstvo je široko.
In za ilustracijo tega, kar se dogaja z evropsko kulturo, ni treba po internetu gledati, kako gori v Parizu. Zapeljite se popoldne do Sv. Jožefa nad Preserjami. Cerkev je zaprta. Razpadajoča. Okna so zabita. Menda imajo enkrat letno tam še vedno mašo. In ni edina. Ali pa pojdite k nedeljski maši k Sv. Jakobu v Ljubljani. Nazadnje sem bil tam pred leti. Ogromna cerkev, par ženic, ostarel duhovnik, če ima srečo z enim ministrantom. Ali pa pojdite do Svete Ane nad Podpečjo. Če boste ujeli, da fasade kdo ni popackal. Tu imate dejstva umiranja krščanske Evrope – ni treba po internetu v Pariz po simboliko.
Ni naključij?
Primitivna ljudstva so v vsaki stvari videla simbol. Vse je bilo sporočilo. Če je udarila strela v drevo, je bil to simbol. Če je krava povrgla mrtvega telička, je bilo to sporočilo. Sončni mrk je bil sporočilo. In toča. Prerokovali so iz svinjskih jeter in tekočega svinca.
Krščanstvo se je temu pračloveškemu iskanju smisla v naključjih uprlo, ni pa vraževerja povsem izkoreninilo. Zdaj se k nam npr. vrača v obliki vzhodnjaške karme, kjer je vsaka smola posledica karme. Vračamo se v temna obdobja človekove prazgodovine, kjer se je človek zaradi nepoznavanja zakonov narave v iskanju smisla in reda tolažil s pregovorom, da ni naključij. In vračajo se tja tisti, ki iz požara delajo, kar ni.
Znanost nam je med tem odčarala svet. Vemo, da nekaj so naključja in nesreče, drugo naravni pojavi in tretje človeška malomarnost ali zloba. Krščanstvo – s svojim racionalnim stvarnikom in vero v sposobnost razlikovati dobro in slabo – nam je dalo podlago, da zdaj boljše razumemo stvarstvo. Vemo, da sončni mrk ni znamenje. In požar tudi ne.
Krščanski Bog nam ne govori skozi suše, povodnji in sončne mrke. Izmišljanje nekih velikih simboličnih pomenov požara je zato v temelju nekrščansko. Kot je v temelju nekrščansko za slabo letino obtožiti grešne vaščane. Kot jaz razumem stvari, sodba pride na koncu sveta. Tragično je gledati cerkev, ki gori, nekrščanska zloraba te tragike pa je napletati okrog tega neke zgodbe, ki širijo nestrpnost.
Če pa že hočete simboliko
In če že hočete simboliko in sporočilo požara, v cerkvi, med tem, ko so v njej potekala obnovitvena dela: Cerkev (z velikim C) se ne obnavlja z obnavljanjem spomenikov. Les se vname. Kamen od vročine razpoka. Bistvo je drugje.
In za ateiste: Evropska kultura se ne obnavlja z obnavljanjem muzejev, ampak tako, da to kulturo živimo in jo bogatimo. Tako, da ustvarjamo in gradimo, ne pa, da rušimo. Da iščemo sodelavce za podvige in ne nasprotnikov. Ljudje hočejo graditi in ustvarjati. Ljudje imajo radi prijatelje. Ljudje imajo raje ljubezen kot sovraštvo.
Zato le brez panike, vzpon populistov in demagogov je zgolj začasen.
