Če kontroliraš
medije, kontroliraš, kaj bodo ljudje misli naslednjih 24 ur. Če kontroliraš
šolstvo, kontroliraš, kaj bodo ljudje mislili naslednjih 24 let. Avtoritarni
režimi si oblast kratkoročno zagotavljajo s kontrolo nad mediji, dolgoročno pa
z nadzorom izobraževalnega sistema. Mediji pomagajo, da ljudje “pravilno”
razumejo tekoče dogodke. Izobraževanje poskrbi, da so osnovni koncepti in
okvirji za razumevanje stvarnosti prav postavljeni. Oboje, izobraževalni sistem
in mediji, so v Sloveniji zadnje čase predmet ostrega političnega boja. Vse
bolj odkrito namreč poteka revizija demokratičnih pridobitev, ki jih je
prinesel padec Berlinskega zidu. Po levi strani naše dežele se širi silen
strah, da lahko tri šole uničijo šolski sistem in dolgoročno spridijo “naše
ljudi”. In širi se strah, da bodo ljudje – zdaj ko imamo internet – lahko
prebrali stvari, ki niso v »javnem interesu« in da bo kar vsak lahko pisal
karkoli.
V javni razpravi
je sprememba zakona o medijih. V njem je nekaj povsem nenevarnih zadev – recimo
razumnejša definicija medija in odprava neumnosti, da so mediji vpisani v
razvid. Sicer pa je opaziti velik napor za to, da se ustavi “poredne” medije.
Tako predlog piše, da so pluralni mediji v javnem interesu, ampak pluralnosti
ne razume v političnem smislu. Z bolestno podrobnostjo npr. ureja razpisne
pogoje in kriterije, po katerih se bodo mediji borili za državni denar, da se
ja ne bi zgodilo, da pride denar do napačnih.
Krona zakona je
ureditev “sovražnega” in »nestrpnega« govora. Predlog pravi, da medij ne sme širiti
neenakopravnosti, sovražnosti ali nestrpnosti. Če pa mu vendarle kaj
neprimernega uide, mu lahko kar nek inšpektor naroči, da naj jih odstrani.
Pozor, tako osnovna človekova pravica, kot je svoboda govora, bo predmet odločitve
nekega inšpektorja. S tako formalno lahkoto vsebin niso cenzurirali niti v
Ljudski republiki Jugoslaviji.
In da ne bi
izpadlo, da inšpektor dela na svojo roko, da bi odločitve dobile avreolo
strokovnosti, lahko inšpektor za mnenje zaprosi »reprezentativna« novinarska
združenja. Skratka, eni novinarji bodo odločali o tem, ali bodo cenzurirali
vsebine drugih novinarjev. In ja, v Sloveniji imamo novinarje, ki bodo to z
največjim veseljem počeli!
Perverzija sistema
je lahkotnost s katero bodo – če bo zakon sprejet – poslej cenzurirali medije.
Tisti, ki se javno oglašamo, bomo v podobnem režimu kot udeleženci v prometu.
Ali gostilničarji. Ali mesarji. Če voziš prehitro, ti pač dajo kazen. Če imaš
umazane WCje, ti zaprejo bife. Če prodajaš pokvarjene klobase, ti jih zaplenijo
in zaprejo mesnico.
Pozor, tako osnovna človekova pravica, kot je svoboda govora, bo predmet odločitve nekega inšpektorja. S tako formalno lahkoto vsebin niso cenzurirali niti v Ljudski republiki Jugoslaviji.
Te stvari se da
objektivno ugotavljati. Kaj je pa podpora neenakopravnosti, razpihovanje
sovraštva ali nestrpnost, o tem lahko debatiramo dneve, tedne, leta. Ampak ne
bomo, ker bo inšpektor povedal. Iz prometa bo vzel pokvarjen časopis, tako, kot
njegov kolega vzame iz prometa pokvarjeno klobaso.
Par dobro odmerjenih kazni
in prepovedi ljudem, ki »ne razumejo prav naše socialistične stvarnosti«, bo za
strah vsem ostalim. Čeprav nihče ne bo šel na Goli otok, je predlog drakonski. Ubil
bo debato. Ne o vsem. Samo o tistem, o čemer je vredno debatirati, o čemer
imamo močna menja. In mnenja, ki so močna, niso strpna. Nestrpna mnenja pa bodo
prepovedana. No, ne vsa. Samo tista, po mnenju medijskega inšpektorja. Ki si ga
bo seveda postavila oblast.
Oblast ne bo več
skrbela samo zato, da jemo zdrav kebab, skrbela bo tudi, ne be bomo kaj
nezdravega prebrali. Z natanko istim orodjem. Ker beseda je kot klobasa, ne?
