Slovenska social-»demokracija« je po petih letih našla način, da bi zaobšla odločitev ustavnega sodišča, da mora država izobraževanje otroka financirati enako, pa naj hodi v vladno ali nevladno šolo. Namesto, da bi javno veljavne programe osnovnošolskega izobraževanja financirali 100 %, bodo financiranje iz 85 % zmanjšali na 65 %. Ob tem minister brez zardevanja trdi, da bodo obvezni program financirali 100 %, kot da bi to zahtevalo ustavno sodišče ali kot da bi ta pojem v Zakonu o financiranju vzgoje in izobraževanja sploh obstajal. Upa, da ne novinarji ne drugi ljudje ne bodo opazili razlike med »javno veljavnimi programi osnovnošolskega izobraževanja« in delu le-tega, ki se mu reče »obvezni program«.
Še bolj pritlehno je, da s spremembo kaznuje pobudnike ustavne presoje in otroke v nevladnih šolah postavlja v še slabši položaj. Češ kaj se pa pritožujete, mar bi bili zadovoljni s 85 %, zdaj boste dobili pa 65 %. V isti sapi minister grozi tudi z zmanjšanjem financiranja programov nevladnih gimnazij, nevladnih vrtcev, nevladnih fakultet in nevladnih univerz. Vsi ti so v bistveno slabšem finančnem položaju še dodatno zato, ker stavb in infrastrukture nevladnih izobraževalnih organizacij davkoplačevalci niso financirali nikoli. Vladnim šolam država financira 100 % programa in 100 % vzdrževanja stavb in infrastrukture, nevladnim pa po novem 65 % programa in 0 % vzdrževanja stavb in infrastrukture.
Pridevnik »nevladnih« uporabljam zato, ker lepše zveni kot »privatni«. Zato se »nevladne organizacije« sliši lepše kot »privatne organizacije«. Demokracijo v socialdemokraciji sem dal v narekovaje, ker če bi ta stranka bila za demokracijo, bi se pokesala za desetletja ideološkega betoniranja »kulture in prosvete« in prosila za nasvete, kako bi lahko ta prostor čim bolj odprla, demokratizirala in pluralizirala.
Namesto tega pa gledamo največji poskus podržavljenja vzgoje in izobraževanja po letu 1945. Pri čemer skoraj ni česa podržaviti. Slovenija je na enem od zadnjih treh mest v EU, ko gre za obseg nevladnega izobraževanja.
Toliko za dnevnopolitični uvod. Med tem, ko se v bivši jugoslovanski socialistični republiki Sloveniji pogovarjamo o tem, ali je pet nevladnih šol preveč, nekateri razmišljajo o tem, da bi izobraževanje – o groza, o groza – v celoti privatizirali.
Izobraževanje brez okovov
To je naslov knjige švedskega strokovnjaka Erika Lidstroma – Education Unchained. Argumentira, da bi bilo povsem sprivatizirano šolstvo boljše od državnega. Knjige ne povzemam zato, da bi predlagal, da Slovenija ukine javno šolstvo, ampak zato, da 15 % boljše financiranje petih šol, ki se ga nekateri dobesedno bojijo kot hudič križa, postavim v perspektivo.
Lidströmova diagnoza sedanjega sistema – »univerzalnega«, »zastonjskega« in »obveznega« – je, da ima dve napaki: kratkoročno ni odziven, dolgoročno pa ni inovativen. Kratkoročno – če starši ali otroci ali delodajalci niso zadovoljni, se ne zgodi skoraj nič. Povratne zanke otrok-starši-delodajalci-sistem skoraj ni.
Srednjeročno in dolgoročno inovacij na področju izobraževanja ni veliko. Če bi Franceta Prešerna postavili v današnji čas, bi mu bilo vse novo: McDonalds, navojne steklenice za vino, Kindle knjige, javni WC-ji, nebotičniki, televizija … Ampak šola s katedrom, tablo, klopmi, razredi, šolskim letom, predmeti … bi mu bila pa znana. Podobno bi se znašel samo še v cerkvi in na sodišču. Kar kaže na skupno lastnost nekaterih institucij. V ospredju ni funkcija, ki jo opravljajo, ampak rituali in obredi, ki so zamrznjeni v času.
Inovacije v nacionalnih izobraževalnih sistemih so počasne. Reforme se zgodijo vsako desetletje ali dve. Reforme so podvržene političnemu kupčkanju, slabo prikriti želji države, da bi šole tudi indoktrinirale, pritiskom učiteljskih sindikatov itd. Reformatorji se – kot je znal povedati Machiavelli – srečujejo z ostrim in organiziranim nasprotovanjem tistih deležnikov, ki bi v novem sistemu izgubili, in z mlačno podporo tistih, ki bi morda pridobili. Če to primerjate z razvojem »nevladnega« učenja tujih jezikov, se boste zamislili nad razliko. Ja, celo aplikacije za telefone so zdaj za to.
Vsaka šolska reforma je priložnost, da se še bolj zakorenini pričakovanje, da je sistem tam zaradi zaposlenih v sistemu in da je minister njihov glavni zagovornik. Vse moje težave (kot ministra) s SVIZ-om so imele izhodišče v mojem stališču, da je minister v službi uporabnikov sistema (otroci, starši, delodajalci) in ne lobist zaposlenih v izobraževalnem sistemu pri ministru za finance.
Prosta pot do izobrazbe
Na kratko, Lidström predlaga naslednje:
Ampak, ampak … izobraževanje je drugačno!
To si je bralec zgroženo mislil od branju petih točk zgoraj. Večina knjige je posvečena izpodbijanju predsodka, da »je izobraževanje drugačno«. Da to ni frizerski salon. Ali peka hamburgerjev. Ali popoldansko učenje francoščine.
Tveganje predlaganega sistema bi lahko bilo, da starši ne bi razumeli pomena izobraževanja, da ne bi poslali otrok v šolo in stopnja izobrazbe bi se zmanjšala. Zagovorniki sedanjega sistema bi trdili, da v devetnajstem stoletju v državah, ki so imele samo zasebne šole (kot sta Velika Britanija in Švedska do sredine stoletja), otroci niso hodili v šolo toliko in tako dolgo, kot to počnejo danes.
Vendar je to napačen kriterij. Vprašanje je, ali je trg dela v 19. stoletju našel dovolj ustrezno izobraženih ljudi ali ne. Ali današnji izobraževalni sistem zagotavlja boljše ujemanje med povpraševanjem na trgu dela in rezultati izobraževalnega sistema ali ne? Morda je pa obratno.
Drugi protiargument je splošno pravilo – ki ga sprejemajo tudi trdovratni liberalci – da je državna intervencija ali regulacija primerna, kadar ljudje niso usposobljeni za presojanje ali pa nimajo informacij, da bi sami ocenili kakovost ali varnost izdelka ali storitve. Lidstrom se strinja, da vsi starši niso sposobni oceniti kakovosti izobraževanja, ki ga dobijo njihovi otroci. Ampak zato ima država lahko inšpekcijo, kot jo ima za preverjanje kakovosti poljskega kebaba. Ali pa bi se starši zanesli na ocene drugih staršev, kot se hotelski gostje dandanes bolj zanesejo na ocene kakovosti hotela, ki jo dajo drugi gosti, kot na zvezdice, ki jih deli državna agencija. Dejstvo pa je, da vsaj nekateri starši lahko presojajo kakovost poučevanja, drugi starši pa sledijo njihovemu zgledu.
Protiargument je tudi, da bi bile šole na podeželju zaradi pomanjkanja konkurence morda slabše kot v mestih. Pozabili smo, da so se trgovine, restavracije in avtomobilski servisi izboljševali tudi na podeželju in ne samo v mestih. In da ni bistveno, da so vse šole enako dobre ali slabe, ampak je bistveno, ali so podeželske šole v sistemu brez okovov boljše ali slabše od istih šol danes. Izkaže se, da je Hofer enako dober na podeželju kot v centrih in da je boljši, kot je bil Mercator v časih, ko je bil edini trgovec.
Socialna pravičnost tudi ni argument proti prostemu šolskemu sistemu. Če starši nimajo denarja za šolanje svojih otrok, se jih pač obravnava enako kot tiste, ki nimajo denarja za hrano ali ogrevanje. Lidstrom navaja zasebne šole v tretjem svetu, kjer šolnina znaša od 5 do 10 % minimalne plače. Tudi ni pravo merilo, ali bi revni otroci (v novem sistemu) dobili enako izobrazbo kot bogati, ampak, ali bi revni otroci v novem istemu dobili boljšo izobrazbo, kot jo dobijo sedaj, ali slabšo. V svetovni tekmi je pomembna kakovost, ne enakost.
Otroci imajo različne talente
Lidström je oster kritik sedanjega pristopa k izobraževanju, ki obravnava vse otroke enako, ne glede na njihove osebne talente, in to počne, dokler niso stari od 16 do 18 let. Otroci so različni, odlikujejo jih različne sposobnosti. “Velika družba”, ki si jo avtor rad sposoja od Adama Smitha, ponuja neskončno število niš, kjer lahko skoraj vsak najde nekaj, v čemer je odličen. Pravilno opozarja, da je učenje kumulativno in da v devetih ali več letih v osnovni šoli, ki je skupna za vse, nekateri otroci izgubijo pet let. Nekateri se po 12. letu ne naučijo ničesar, zaradi česar so nesrečni, razočarani in jezni. Zakaj?
Avtor črpa iz evolucijske biologije, ki uči, da fantje, ko dosežejo puberteto, želijo tekmovati med seboj. Kot v kameni dobi. V enotni šoli, enaki za vse, obstaja le ena tekmovalna disciplina. Šolska ocena. Nagrajene so le nekatere sposobnosti, vsi drugi otroci so poraženci in se naučijo biti poraženci v svojih formativnih letih. Ki se nato kompenzira z vsemi vrstami slabih navad.
Poziva k diferenciaciji po prvih 4-ih, 6-ih letih šolanja, tako da lahko vsak otrok najde področje, na katerem se odlikuje. Ali pa gre delat. To me spominja na stari avstro-ogrski šolski sistem, kjer je bila osnovna šola, ki je trajala štiri leta, in nato različne možnosti za naslednjih 4 do 8 let. Danes je v večini Evrope skupna osnovna šola, ki traja 8 do 10 let. Po mnenju Lidströma je polovico tega časa za večino otrok izgubljenega. Nekateri starši se strinjajo. V prostem sistemu bi šole specializirale, da bi pritegnile otroke različnih talentov, podobno kot se specializirajo druge storitvene dejavnosti.
Napačna strast učiteljev
Lidström ugotavlja, da so eden od razlogov za poslabšanje javnega izobraževalnega sistema učitelji. V preteklosti so ljudje s strastjo za matematiko, fiziko, kemijo in zgodovino postali učitelji matematike, fizike, kemije ali zgodovine. Danes se za učiteljski poklic odločajo predvsem ženske, ki rade »skrbijo za male ljudi«, »rade živijo z otroki«, »rade prenašajo znanje«. Učitelji, da bi morali imeti strast za fiziko, ne za poučevanje. In če učiteljica nima strasti za fiziko, kako naj od otrok pričakujemo, da se bodo fiziko z veseljem učili.
Lidström poudarja, da se je pedagogika od vsebin, ki zahtevajo trdo delo, logiko, razmišljanje, ponavljanje ipd. premaknila k poučevanju in prakticiranju spretnosti, kot so druženje, sodelovanje, razpravljanje. Slednje nam je itak položeno v zibko. Za razliko od matematike in kemije. Bi starši vpisali otroke v resne šole, ki bi učile snov, ne pa druženja? Nekateri bi, drugi ne. Ker ne bi vse šole delale enako, nobena doktrinarna napaka ne bi imela usodnih posledic.
Slaba novice iz knjige: če se želite v nečem odlikovati, morate na tistem trdo delati 60 ur na teden, deset let. Velja za klavir, smučanje, kemijo ali računalništvo.
Pa so spremembe v šolstvu verjetne?
Strinjam se z vsemi tistimi, ki ponavljajo stavek, da »izobraževanje nikoli ni bilo pomembnejše, kot je danes«. Zato je pomembno, da se izboljša, vendar je tudi izjemno tvegano, da ga spremenijo v napačno smer. Lidström poziva k revolucionarni in nenadni spremembi izobraževalnih sistemov. Ni prostora za postopnost. Spremembe morajo biti celovite in široke. In takšne spremembe niso verjetne. Za to obstaja več razlogov. Vsi smo se izobraževali v »našem« univerzalnem, »prostem«, obveznem sistemu. In smo zadovoljni z našo izobrazbo. V človeški naravi je biti zadovoljen s tem, kar ve. Zakaj bi spremenili nekaj, kar je za nas očitno zelo dobro delovalo?!
Kot poudarja Lidström, je v naših družbah izobraževalni sistem več kot le storitev, ki izobražuje svoje stranke. Je ritual s svojimi običaji, dogodki, koledarjem, svetimi kraji itd. Rituale je težko spremeniti.
Sindikati učiteljev, pedagoške fakultete in pedagoški inštituti, ministrstva za šolstvo, inšpekcije državnih šol, odbori za učne načrte in druge birokracije – bi v neuklenjenem sistemu izgubili smisel obstoja in delo. Njihova izguba je konkretna in velika. In so dobro organizirani. Na drugi strani so otroci in starši, ki so neorganizirani in katerih koristi bi bile postopne in težko opazne.
Predlagani sistem neuklenjenega izobraževanja je lažje izvedljiv v državi s povsem razsutim izobraževalnim sistemom kot v državi z delujočim sistemom. Bi ga pa lahko implementirali na področju vseživljenjskega učenja in prekvalifikacijah, ki jih bo zahtevala industrija 4.0. Ker to postaja nujnost, bomo kmalu gledali boj obstoječih inštitucij, da si podredijo tudi tovrstno izobraževanje.
Skratka
Predlagani sistem je utopija. Toda vloga utopij je pokazati, kaj bi lahko bilo, in dvigniti ambicije tega, kar je. Tudi kot take so dragocene. Ta utopija tudi pove, da bi lahko razmišljali o več kot petih nevladnih šolah in se svet ne bi podrl. Nasprotno!
Še bolj pritlehno je, da s spremembo kaznuje pobudnike ustavne presoje in otroke v nevladnih šolah postavlja v še slabši položaj. Češ kaj se pa pritožujete, mar bi bili zadovoljni s 85 %, zdaj boste dobili pa 65 %. V isti sapi minister grozi tudi z zmanjšanjem financiranja programov nevladnih gimnazij, nevladnih vrtcev, nevladnih fakultet in nevladnih univerz. Vsi ti so v bistveno slabšem finančnem položaju še dodatno zato, ker stavb in infrastrukture nevladnih izobraževalnih organizacij davkoplačevalci niso financirali nikoli. Vladnim šolam država financira 100 % programa in 100 % vzdrževanja stavb in infrastrukture, nevladnim pa po novem 65 % programa in 0 % vzdrževanja stavb in infrastrukture.
Pridevnik »nevladnih« uporabljam zato, ker lepše zveni kot »privatni«. Zato se »nevladne organizacije« sliši lepše kot »privatne organizacije«. Demokracijo v socialdemokraciji sem dal v narekovaje, ker če bi ta stranka bila za demokracijo, bi se pokesala za desetletja ideološkega betoniranja »kulture in prosvete« in prosila za nasvete, kako bi lahko ta prostor čim bolj odprla, demokratizirala in pluralizirala.
Namesto tega pa gledamo največji poskus podržavljenja vzgoje in izobraževanja po letu 1945. Pri čemer skoraj ni česa podržaviti. Slovenija je na enem od zadnjih treh mest v EU, ko gre za obseg nevladnega izobraževanja.
Toliko za dnevnopolitični uvod. Med tem, ko se v bivši jugoslovanski socialistični republiki Sloveniji pogovarjamo o tem, ali je pet nevladnih šol preveč, nekateri razmišljajo o tem, da bi izobraževanje – o groza, o groza – v celoti privatizirali.
Izobraževanje brez okovov
To je naslov knjige švedskega strokovnjaka Erika Lidstroma – Education Unchained. Argumentira, da bi bilo povsem sprivatizirano šolstvo boljše od državnega. Knjige ne povzemam zato, da bi predlagal, da Slovenija ukine javno šolstvo, ampak zato, da 15 % boljše financiranje petih šol, ki se ga nekateri dobesedno bojijo kot hudič križa, postavim v perspektivo.
Lidströmova diagnoza sedanjega sistema – »univerzalnega«, »zastonjskega« in »obveznega« – je, da ima dve napaki: kratkoročno ni odziven, dolgoročno pa ni inovativen. Kratkoročno – če starši ali otroci ali delodajalci niso zadovoljni, se ne zgodi skoraj nič. Povratne zanke otrok-starši-delodajalci-sistem skoraj ni.
Srednjeročno in dolgoročno inovacij na področju izobraževanja ni veliko. Če bi Franceta Prešerna postavili v današnji čas, bi mu bilo vse novo: McDonalds, navojne steklenice za vino, Kindle knjige, javni WC-ji, nebotičniki, televizija … Ampak šola s katedrom, tablo, klopmi, razredi, šolskim letom, predmeti … bi mu bila pa znana. Podobno bi se znašel samo še v cerkvi in na sodišču. Kar kaže na skupno lastnost nekaterih institucij. V ospredju ni funkcija, ki jo opravljajo, ampak rituali in obredi, ki so zamrznjeni v času.
Inovacije v nacionalnih izobraževalnih sistemih so počasne. Reforme se zgodijo vsako desetletje ali dve. Reforme so podvržene političnemu kupčkanju, slabo prikriti želji države, da bi šole tudi indoktrinirale, pritiskom učiteljskih sindikatov itd. Reformatorji se – kot je znal povedati Machiavelli – srečujejo z ostrim in organiziranim nasprotovanjem tistih deležnikov, ki bi v novem sistemu izgubili, in z mlačno podporo tistih, ki bi morda pridobili. Če to primerjate z razvojem »nevladnega« učenja tujih jezikov, se boste zamislili nad razliko. Ja, celo aplikacije za telefone so zdaj za to.
Vsaka šolska reforma je priložnost, da se še bolj zakorenini pričakovanje, da je sistem tam zaradi zaposlenih v sistemu in da je minister njihov glavni zagovornik. Vse moje težave (kot ministra) s SVIZ-om so imele izhodišče v mojem stališču, da je minister v službi uporabnikov sistema (otroci, starši, delodajalci) in ne lobist zaposlenih v izobraževalnem sistemu pri ministru za finance.
Prosta pot do izobrazbe
Na kratko, Lidström predlaga naslednje:
- Šole morajo biti zasebne. Niso regulirane na noben način, razen za stvari, kot je požarna varnost, higiena ipd. Vsak bi lahko vodil šolo. Obstajajo lahko nekatere vladne/državne šole, vendar ne toliko, da bi povzročale motnjo na trgu.
- Izobraževanih programov ne bi smela opredeliti država. Država bi lahko definirala nekaj splošnih izpitov po 4-ih do 6-ih letih šolanja, da bi zagotovila, da so doseženi nekateri osnovni standardi v branju, pisanju in matematiki. Sicer bi delo nižjih šol preverjale višje šole s sprejemnimi izpiti, kakovost višjih šola pa trg dela.
- Starši izberejo šolo in plačajo šolnino iz lastnega žepa. Lahko dajo otroke v drugo šolo, če so nezadovoljni. In to kadarkoli med letom.
- Nevidna roka trga bo potem otroke in denar vodila v dobre šole, izpraznila slabe šole, spodbudila inovacije, specializacijo in dvignila raven vseh šol. Podobno, kot se zaradi konkurence izboljšujejo frizerski saloni, avtomehanične delavnice in restavracije.
- Takšen sistem da bi stal približno tretjino tega, kar stane današnji.
Ampak, ampak … izobraževanje je drugačno!
To si je bralec zgroženo mislil od branju petih točk zgoraj. Večina knjige je posvečena izpodbijanju predsodka, da »je izobraževanje drugačno«. Da to ni frizerski salon. Ali peka hamburgerjev. Ali popoldansko učenje francoščine.
Tveganje predlaganega sistema bi lahko bilo, da starši ne bi razumeli pomena izobraževanja, da ne bi poslali otrok v šolo in stopnja izobrazbe bi se zmanjšala. Zagovorniki sedanjega sistema bi trdili, da v devetnajstem stoletju v državah, ki so imele samo zasebne šole (kot sta Velika Britanija in Švedska do sredine stoletja), otroci niso hodili v šolo toliko in tako dolgo, kot to počnejo danes.
Vendar je to napačen kriterij. Vprašanje je, ali je trg dela v 19. stoletju našel dovolj ustrezno izobraženih ljudi ali ne. Ali današnji izobraževalni sistem zagotavlja boljše ujemanje med povpraševanjem na trgu dela in rezultati izobraževalnega sistema ali ne? Morda je pa obratno.
Drugi protiargument je splošno pravilo – ki ga sprejemajo tudi trdovratni liberalci – da je državna intervencija ali regulacija primerna, kadar ljudje niso usposobljeni za presojanje ali pa nimajo informacij, da bi sami ocenili kakovost ali varnost izdelka ali storitve. Lidstrom se strinja, da vsi starši niso sposobni oceniti kakovosti izobraževanja, ki ga dobijo njihovi otroci. Ampak zato ima država lahko inšpekcijo, kot jo ima za preverjanje kakovosti poljskega kebaba. Ali pa bi se starši zanesli na ocene drugih staršev, kot se hotelski gostje dandanes bolj zanesejo na ocene kakovosti hotela, ki jo dajo drugi gosti, kot na zvezdice, ki jih deli državna agencija. Dejstvo pa je, da vsaj nekateri starši lahko presojajo kakovost poučevanja, drugi starši pa sledijo njihovemu zgledu.
Protiargument je tudi, da bi bile šole na podeželju zaradi pomanjkanja konkurence morda slabše kot v mestih. Pozabili smo, da so se trgovine, restavracije in avtomobilski servisi izboljševali tudi na podeželju in ne samo v mestih. In da ni bistveno, da so vse šole enako dobre ali slabe, ampak je bistveno, ali so podeželske šole v sistemu brez okovov boljše ali slabše od istih šol danes. Izkaže se, da je Hofer enako dober na podeželju kot v centrih in da je boljši, kot je bil Mercator v časih, ko je bil edini trgovec.
Socialna pravičnost tudi ni argument proti prostemu šolskemu sistemu. Če starši nimajo denarja za šolanje svojih otrok, se jih pač obravnava enako kot tiste, ki nimajo denarja za hrano ali ogrevanje. Lidstrom navaja zasebne šole v tretjem svetu, kjer šolnina znaša od 5 do 10 % minimalne plače. Tudi ni pravo merilo, ali bi revni otroci (v novem sistemu) dobili enako izobrazbo kot bogati, ampak, ali bi revni otroci v novem istemu dobili boljšo izobrazbo, kot jo dobijo sedaj, ali slabšo. V svetovni tekmi je pomembna kakovost, ne enakost.
Otroci imajo različne talente
Lidström je oster kritik sedanjega pristopa k izobraževanju, ki obravnava vse otroke enako, ne glede na njihove osebne talente, in to počne, dokler niso stari od 16 do 18 let. Otroci so različni, odlikujejo jih različne sposobnosti. “Velika družba”, ki si jo avtor rad sposoja od Adama Smitha, ponuja neskončno število niš, kjer lahko skoraj vsak najde nekaj, v čemer je odličen. Pravilno opozarja, da je učenje kumulativno in da v devetih ali več letih v osnovni šoli, ki je skupna za vse, nekateri otroci izgubijo pet let. Nekateri se po 12. letu ne naučijo ničesar, zaradi česar so nesrečni, razočarani in jezni. Zakaj?
Avtor črpa iz evolucijske biologije, ki uči, da fantje, ko dosežejo puberteto, želijo tekmovati med seboj. Kot v kameni dobi. V enotni šoli, enaki za vse, obstaja le ena tekmovalna disciplina. Šolska ocena. Nagrajene so le nekatere sposobnosti, vsi drugi otroci so poraženci in se naučijo biti poraženci v svojih formativnih letih. Ki se nato kompenzira z vsemi vrstami slabih navad.
Poziva k diferenciaciji po prvih 4-ih, 6-ih letih šolanja, tako da lahko vsak otrok najde področje, na katerem se odlikuje. Ali pa gre delat. To me spominja na stari avstro-ogrski šolski sistem, kjer je bila osnovna šola, ki je trajala štiri leta, in nato različne možnosti za naslednjih 4 do 8 let. Danes je v večini Evrope skupna osnovna šola, ki traja 8 do 10 let. Po mnenju Lidströma je polovico tega časa za večino otrok izgubljenega. Nekateri starši se strinjajo. V prostem sistemu bi šole specializirale, da bi pritegnile otroke različnih talentov, podobno kot se specializirajo druge storitvene dejavnosti.
Napačna strast učiteljev
Lidström ugotavlja, da so eden od razlogov za poslabšanje javnega izobraževalnega sistema učitelji. V preteklosti so ljudje s strastjo za matematiko, fiziko, kemijo in zgodovino postali učitelji matematike, fizike, kemije ali zgodovine. Danes se za učiteljski poklic odločajo predvsem ženske, ki rade »skrbijo za male ljudi«, »rade živijo z otroki«, »rade prenašajo znanje«. Učitelji, da bi morali imeti strast za fiziko, ne za poučevanje. In če učiteljica nima strasti za fiziko, kako naj od otrok pričakujemo, da se bodo fiziko z veseljem učili.
Lidström poudarja, da se je pedagogika od vsebin, ki zahtevajo trdo delo, logiko, razmišljanje, ponavljanje ipd. premaknila k poučevanju in prakticiranju spretnosti, kot so druženje, sodelovanje, razpravljanje. Slednje nam je itak položeno v zibko. Za razliko od matematike in kemije. Bi starši vpisali otroke v resne šole, ki bi učile snov, ne pa druženja? Nekateri bi, drugi ne. Ker ne bi vse šole delale enako, nobena doktrinarna napaka ne bi imela usodnih posledic.
Slaba novice iz knjige: če se želite v nečem odlikovati, morate na tistem trdo delati 60 ur na teden, deset let. Velja za klavir, smučanje, kemijo ali računalništvo.
Pa so spremembe v šolstvu verjetne?
Strinjam se z vsemi tistimi, ki ponavljajo stavek, da »izobraževanje nikoli ni bilo pomembnejše, kot je danes«. Zato je pomembno, da se izboljša, vendar je tudi izjemno tvegano, da ga spremenijo v napačno smer. Lidström poziva k revolucionarni in nenadni spremembi izobraževalnih sistemov. Ni prostora za postopnost. Spremembe morajo biti celovite in široke. In takšne spremembe niso verjetne. Za to obstaja več razlogov. Vsi smo se izobraževali v »našem« univerzalnem, »prostem«, obveznem sistemu. In smo zadovoljni z našo izobrazbo. V človeški naravi je biti zadovoljen s tem, kar ve. Zakaj bi spremenili nekaj, kar je za nas očitno zelo dobro delovalo?!
Kot poudarja Lidström, je v naših družbah izobraževalni sistem več kot le storitev, ki izobražuje svoje stranke. Je ritual s svojimi običaji, dogodki, koledarjem, svetimi kraji itd. Rituale je težko spremeniti.
Sindikati učiteljev, pedagoške fakultete in pedagoški inštituti, ministrstva za šolstvo, inšpekcije državnih šol, odbori za učne načrte in druge birokracije – bi v neuklenjenem sistemu izgubili smisel obstoja in delo. Njihova izguba je konkretna in velika. In so dobro organizirani. Na drugi strani so otroci in starši, ki so neorganizirani in katerih koristi bi bile postopne in težko opazne.
Predlagani sistem neuklenjenega izobraževanja je lažje izvedljiv v državi s povsem razsutim izobraževalnim sistemom kot v državi z delujočim sistemom. Bi ga pa lahko implementirali na področju vseživljenjskega učenja in prekvalifikacijah, ki jih bo zahtevala industrija 4.0. Ker to postaja nujnost, bomo kmalu gledali boj obstoječih inštitucij, da si podredijo tudi tovrstno izobraževanje.
Skratka
Predlagani sistem je utopija. Toda vloga utopij je pokazati, kaj bi lahko bilo, in dvigniti ambicije tega, kar je. Tudi kot take so dragocene. Ta utopija tudi pove, da bi lahko razmišljali o več kot petih nevladnih šolah in se svet ne bi podrl. Nasprotno!
Objavljeno v Časniku 18.6.2019.
