torek, 31. marec 2015

Četrta veja

Pred nekaj meseci sem objavil kolumno "Naše skupne zgodbe". Pisal sem o tem, kako pomembno je, da mediji ustvarjajo skupno resničnost; da skupna resničnost ni kakofonija množice mnenj in novic z roba medijskega prostora in ideoloških getov, ampak da jo morajo ustvarjati mediji, ki jih imamo za osrednje. Osrednji mediji so tisti, za katere pričakujemo, da jih večina spremlja. Torej trije nacionalni dnevni časopisi, nacionalna ter ena ali dve zasebni televiziji ter nacionalni radio.

Kako dobro osrednji mediji projicirajo resničnost, kaže razkorak med njimi in mešanico vsega tistega na obrobju. Razkorak med tem, kar beremo v osrednjih medijih in tem, kar prinaša predvsem desni rob medijskega prostora, je velik. Zaključil sem z ugotovitvijo, da je to pomembno predvsem zaradi regulatorne vloge, ki jo imajo mediji v demokraciji. So namreč regulator političnega trga. Na tej točki nadaljujem.

Novinec na trgu

Si predstavljate, da bi na trgu mobilnih telefonov proizvajalec, ki ni izdelal še nobenega telefona, ki nima nič zadovoljnih strank nikjer na svetu, čez noč dosegel 35% tržni delež in prehitel Apple, Samsung, Xiaomi in vse ostale. Jaz tudi ne.

Trg mobilnih naprav tega ne bi dopustil. Varuhi konkurence ne bi dopustili, da bi si kdo 35% tržni delež pograbil z nefair poslovnimi ali oglaševalskimi potezami. Kupci bi nagradili dobre in kaznovali slabe proizvajalce. Regulatorji skrbijo, da podjetja ne izkoriščajo monopolnega položaja, pridobljenih pozicij, skratka, da je tekmovanje pošteno in da na njem odločajo kupci si svojimi odločitvami, na katere naj ne bi vplivalo dosti drugega kot cena in kvaliteta ponudbe ter seveda okus kupca.

Tudi politika je na trgu

Na trgu so politične ideje. Na trgu so politiki, ki upajo, da jih bodo kupci kupili na volitvah. Regulatorji tega procesa so mediji, pravna država in do neke mere, v samoregulativni vlogi, parlament. Za slovenski politični trg je značilna velika moč uveljavljenih igralcev, incumbentov.

Slovenski politiki se v 1990ih ni zgodilo to, kar se je zgodilo AT&T-ju in še komu, ki mu je bilo naloženo, da se razgradi na več konkurenčnih podjetij. Res je, da je nekdanja partija razpadla na več konkurenčnih partij, ki pa so oblikovale kartel in praviloma delovale usklajeno.

Pri storitvah in produktih trg - torej kupci na trgu - poskrbijo, da so izdelki in storitve čedalje boljši in čedalje cenejši. To je zato, ker je na trgu izbira in ker je tekma poštena. V slovenski politiki ne bi mogli reči, da so izdelki in storitve čedalje boljše. Vsaka naslednja vlada je slabša od prejšnje. Ljudi je težko prepričati, da bi postali ministri. Voz gre, menda povsem demokratično, navzdol.

Pa gre res navzdol demokratično? Francis Fukuyama v svoji knjigi The Origins of Political Order odstopa od svoje prvotne ideje, da tržno gospodarstvo in demokracija pomenita konec zgodovine. Vztraja pa, da so pogoji za uspešno družbo trije: delujoča država, vladavina zakona in odgovornost. Slednje se lahko vzpostavlja skozi demokracijo, lahko pa tudi kako drugače.

Država, zakon, zaupanje

Odgovornost sam razumem kot generator nečesa pomembnejšega - zaupanja. Odgovorni so vredni zaupanja, neodgovornim ne zaupamo. Če si zaupamo, vse bistveno bolje deluje. Ekonomisti znajo pojasniti, da so stroški mehanizmov, ki nadomeščajo zaupanje, znatni. Če je zaupanje, so "transakcijski" stroški manjši. Če vam banka zaupa, ni treba sklepati zavarovanja za vračilo dolga. Odpade zavarovalna premija in administrativno delo. Če poslovnemu partnerju zaupate, ga ni treba preverjati na vse načine preverjati. Kar stane. Zato so učinkovita ekonomska omrežja, kjer si med seboj zaupajo. Židovski bankirji iz časov rojevanja evropskega bančništva so tak primer.

Slovenska država samo z velikimi težavami, počasi in neučinkovito zagotavlja storitve svojim državljanom: zdravje npr. z velikimi čakalnimi vrstami, sojenje z rekordnimi zaostanki, socialno varstvo na prenizkem nivoju in šolstvo z mnogimi anomalijami. Zaradi pomanjkljive vladavine zakona izgubljamo tožbe na evropskih sodiščih, plačujemo kazni zaradi zaostankov, padamo na lestvicah konkurenčnosti in dobivamo opomine iz evropske komisije.

Najbolj pereče pa je stanje na področju odgovornosti in zaupanja. Komu je vlada pravzaprav odgovorna? Na kakšen način vlada odgovarja? Kako politika odgovarja, če se iste politične sile pregrupirajo v druge stranke? Koliko zaupanja npr. v vlado Mira Cerarja se je vzpostavilo ob volitvah? Katere reforme smo vzeli za svoje? Kako naj zaupamo tej sedanji garnituri ministrov na začasnem delu v politiki? Ko bodo svoje opravili, jih bodo zamenjali drugi.

Cena nezaupanja

Cela država plačuje visoke transakcijske stroške za splošno nezaupanje. Del tega nezaupanja je tudi nezaupanje v medije. Ja, so osrednji in vsi se pretvarjamo, da je tisto, kar poročajo res. In hkrati se vsi zavedamo, da niso resnico-ljubni. Da radi postanejo pristranski. Ne vsi, tudi ne vsak ves čas, ampak, če parafrazirmao Lincolna, nekaj ljudi vleče za nos nekaj časa. Potem pa drugi. Desničarji se nad tem pritožujejo, levičarji so tega potihem veseli, neumneži tega ne opazijo.

Če v kapitalizmu ni regulatorev, ni tržnega gospodarstva, ampak džungla, v kateri velja zakon močnejšega, produkti pa so zanič. Podobno, kot če v nogometu ne bi bilo sodnikov. Vsakemu dobremu igralcu bi zlomili nogo.

Če v demokraciji ni regulatorjev, ki bi ustvarjali možnosti za pošteno tekmovanje političnih idej in osebnosti, ampak so regulatorji povezani z igralci na trgu, potem rezultat ni demokracija, ampak vse skupaj še najbolj spominja na fevdalizem. Za tisto obliko vladanja je namreč značilna malo brzdana oblast tistih, ki so na vrhu. Napredka je bilo malo, večina je bila od rojstva do smrti ujeta v svojem stanu.

Tajkuni, bančniki, politiki ... mediji?

Edini način za izboljšanje tega stanja je, da začnejo regulatorji političnega trga opravljati svojo vlogo. Da niso več navijači ali lobisti za koga od tekmecev, ampak dejansko skrbijo za delovanje političnega trga.

Tu je ogromna odgovornost medijev. O njihovi krivdi za stanje stvari v Sloveniji ni bilo povedanega še nič, pa bi po pohlepnih tajkunih, ustrežjivih bančnikih in korumpiranih politikih verjetno lahko počasi prišli na vrsto.

Ampak od še enega grešnega kozla ne bi imel nihče nič. Mediji so, kot samostojna veja oblasti, v idealnem položaju, da naredijo red sami pri sebi. Tehnološki razvoj gre v smer, ko postajajo popolnoma svobodni; v smislu tiste pesmi Janis Joplin, svoboda je, ko nimaš več česa izgubiti.

Najprej objavljeno v časopisu Časnik 31.3.2015




Preberite še