Padli na vrednostni izpitu
Po dveh desetletjih in pol sprva zložnega pešačenja in kasneje brezplodnega prepiranja na tisti poti iz socializma v kapitalizem, smo se letos zleknili na travnik ob cesti, se zazrli v modro nebo in uvideli, kje je problem. Oblikovalo se je nacionalno soglasje, da "smo padli na vrednostnem izpitu". Da bi pri nas vse skupaj prav dobro delovalo, če bi bilo v naši družbi več etike in morale. Če "ljudje ne bi bili slabi".
Revščina, brezposelnost, konsolidacija javnih financ, gospodarska rast so, tako Cerar, "bolj površinski izzivi". Zlasti pa je Slovenija "pred etičnim izzivom". Predsednik vlade svojo vlogo vidi v "spodbujanju državljanov in sodelavcev k tej etiki, ki jo tako zelo potrebujemo".
Bolj iskrenega priznanja, da ne gre in da smo z glavo še vedno globoko v socializmu, si ne bi mogli predstavljati. Socializem je namreč tisto, kar naj bi delovalo, če bi bili ljudje boljši. Za socializem potrebujemo boljšega človeka. Ni edini tak sistem na etični pogon. Tudi Iran npr. bi deloval bolje, če bi bili ljudje bolj zavezani islamu, če bi bili bolj, kot bi ajatole tam rekli, normalni.
Že dolgo nazaj so se uspešne države nehale ukvarjati s kovanjem novega in boljšega človeka in to prepustile verstvom, sektam, Oprah, ter dolgim policam knjig za samopomoč in osebnostno rast. Države pa so človekove slabosti sistemsko vpregle v voz napredka. Nič nimajo proti, če jim kdo "umaže državo s pohlepom", ker ob tem odpre nova delovna mesta, da ljudem možnost zaslužka, plača davke, vlaga v raziskave in razvoj ...
Sprijaznili so se s tem, da je človekova želja, da bi živel bolje, gibalo razvoja. Samo take razmere mora država ustvariti, da se živi bolje na račun pridnega dela, inovacij, pametnega investiranja in ne, da gre enemu bolje zato, ker gre drugemu slabše. Ustvarjanje ugodnih razmer z dograjevanjem gospodarskega, pravnega in političnega sistema je naloga vlad držav.
Slovenija pa dobiva vlado, katere najljubša naloga bo, kot kaže, etično prekvašenje Slovencev. Ni nepotrebno, a ne v smer in ne na način, kot si zamišljajo.
So bila izpitna vprašanja prava?
Biti za več etike, morale, poštenja, vrednot je ena tistih stvari, s katero se ni mogoče ne-strinjati in je zato politično prav pragmatična platforma. Zgoraj sem podvomil, ali je državna eksekutiva poklicana, da se s tem ukvarja kot s svojo prioriteto. Ampak to je očitnejši del problema. Manj očitna so naslednja vprašanja:
- Katerih vrednostnih izpitov v Sloveniji nismo opravili?
- Katero etiko, katere vrednote, katere moralne temelje tako zelo potrebujemo v Sloveniji?
- Morda še več tistih, ki so bile na papirju izgovor za ideologijo, ki je v Sloveniji vladala zadnjih sedemdeset let?
Tudi sam sem se nekoč zavzel za več vrednot, ampak ne kar tako na splošno, ampak sem prepričeval, da bi se trdneje naslonili na celoto moralnih temeljev in dali domovinsko pravico in razumevanje celotnemu spektru občutkov, ki ljudi vodijo k dobremu.
Problem Slovenije ni v tem, da ni opravila nekih vrednostnih izpitov, ampak da imamo gnile moralne temelje, če si spet sposodim Haidtovo teorijo. Polovica moralnih temeljev v svojem izvornem pomenu ni na dobrem glasu (pripadnost, spoštovanje avtoritet, svetost), polovico pa razumemo po svoje (skrb, pravičnost, svoboda).
Skrb, pravičnost, svoboda
Individualna skrb za bližnjega sorodnika, ki je v evoluciji pomagala preživeti našim genom, se je prevedla v državno skrb za sočloveka. V državo varuško. Nanny state. V našem uradnem razumevanju besede solidarnost je njen koren - dar - izgubil vsak pomen. Ničesar ne po-dar-jamo, ampak država pač enim vzame in drugim da.
O tem, kako demagoško je kamenodobne instinkte aplicirati na moderno družbo (tu sta v istem košu promociji socialne solidarnost in klasične oblike zakonske skupnosti) sem že pisal. Vrednostni zasuk, ki ga mora Slovenija opraviti, je torej v tem, da bi ljudje zmanjšali pričakovanja do pomoči države. Trend pa je ravno obraten, politika si podporo ljudi kupuje tako, da jim te pomoči obljublja še več, odgovornosti za svoje odločitve pa jih odvezuje.
Besedi pravica in pravičnost smo relativizirali. Beseda pravično je postala sinonim za enako. Nekaj razdeliti pravično v Sloveniji pomeni nekaj razdeliti na enake dele. Človekovih pravic ne razumemo več v smislu tistih iz Bill of Rights ali Deklaracije OZN o človekovih pravicah, ampak postajajo pravice storitve, ki naj bi bile državljanu na voljo zastonj s strani države in priboljški, ki mu jih deli.
Naša nova slovenščina noče razlikovati med angleškim entitlement (upravičenost) in right (pravica). Vrednostni zasuk, ki je na tem področju potreben je, da pravičnost ni potuha za zastonjkarstvo na eni strani in polena pod noge tistim, bi dobro delali na drugi. Črkobralsko namesto vsebinsko razumevanje prava je uradna epistemologija pravne države, ki naj bi bila formalni branik pravičnosti.
Vrednostni izpit na področju svobode smo na svoj način opravili z zadnjo sodbo Boštjanu M. Turku. Za dve leti bi mu sodišče zaprlo kritična, resda včasih preostra usta. Sicer je svobodo v Sloveniji nadvse dovoljeno postavljati v opreko z moralnim temeljem svetosti in čistosti. Vse, kar diši po ekonomski svobodi, je brez resne razprave opsovano kot neoliberalizem.
Spoštovanje, pripadnost, svetost
Toliko o moralnih temeljih, ki jih na nek prilagojen način vendarle priznavamo in v pokvečeni obliki celo promoviramo. Moralne temelje pripadnosti (narodu in družini), spoštovanja (avtoritete), čistosti in svetosti imajo levo razmišljujoči državljani slabše razvite. Ljudje, ki jih imajo, zato v slovenskem levem javnem prostoru veljajo za "nenormalne" in to na več kot en način.
Njihovo izpovedovanje v izvorni obliki se potiska za stene domovanja. Samo čakamo, kdaj bosta tudi dan državnosti ter dan samostojnosti in enotnosti postala družinska praznika. Ali vsaj hišna praznika dela ene politične opcije. Surogati postavljeni na te temelje so družbeno sprejemljivi: pripadnost nogometnemu klubu ali reprezentanci, pripadnost bivši državi, svetost zlatih telet ideoloških in filmskih pojavnih oblik, čistost narave ali skozi razne diete čistost lastnega telesa ...
Sklep
V Sloveniji imamo torej res nekaj težav z vrednostnimi izpiti. A ne toliko s tem, ali smo jih opravili ali ne, ampak katera so prava izpitna vprašanja in kaj velja za pravilen odgovor. Na kakšnih moralnih temeljih stojijo so naše vrednote, na trhlih in maloštevilnih ali na trdnih in kompletnih, ki so izoblikovali našo civilizacijo.
Zdi se, da se ponovno oddaljujemo od vrednostnega središča, kot ga določa kulturna, verska in humanistična dediščina Evrope. Zato stvari ne delujejo in ne bodo, in ne, ker bi sem in tja kak posameznik padel na kakem izpitu.
Najprej objavljeno v Časniku 15.9.2014.
