sreda, 11. junij 2014

Kaj pa, če je tranzicija končana?

Zaupanje in morala v Sloveniji je na dnu.
Vir grafa: bhls.wordpress.com. 
Da bi množico dognanj povezala v celovit sistem, znanost postavi teorijo oz. nauk. Ko želimo vzpostaviti celovito razlago množice ne nujno povezanih dogodkov na kakšnem mehkejšem področju, recimo v družbi, sestavimo pripoved oz. narativ. Dr. Matej Avbelj je lucidno opisal dva narativa, ki tekmujeta za uokvirjanje slovenske polpreteklosti in sedanjosti:
V Sloveniji že vse od njenega nastanka v temeljnem obstajata dva družbena narativa. Eden je tisti, ki zatrjuje, da je Slovenija vsaj od leta 1991 dalje normalna država, utemeljena na liberalnih postulatih demokracije in vladavine prava. Ta narativ tudi vztraja, da je bila Slovenija normalna, z manjšimi, a ne bistvenimi odstopanji, tudi že prej, začenši z letom 1945, od koder pravzaprav prihaja vsaj močan impulz, če že ne sam vir naše samostojnosti in neodvisnosti.

Drugi narativ je temu diametralno nasproten. Pred letom 1991 je bila Slovenija del totalitarne države, ki je masovno in grobo kršila človekove pravice, ki tako ni bila ne demokratična ne pravna. Ta narativ nadaljuje, da tudi po letu 1991 ni bil narejen ključni prelom, ampak da je pretekli režim v veliki meri najprej migriral na raven neformalnega, potem pa se je postopoma vračal na polje formalnega in se ponovno, v obliki ključnih igralcev, tudi re-institucionaliziral. V skladu s tem narativom je Slovenija normalna država le na papirju, ne pa tudi v praksi.
Zagovorniki enega in drugega narativa so popolnoma prepričani v svoj prav, vsak za svojega najdejo množico argumentov, indicev, tanjših in debelejših knjig. Vsak ima svoje intelektualce, blogerje in tviterate. Prvi ima tudi svoje šole, televizijo in časopise. O obeh se krešejo mnenja na časopisnih straneh, pismih bralcev in prave vojne v spletnih komentarjih. A v dvajsetih letih nista nič bližje drug drugemu niti ni ne eden ne drugi bližje zmagi.

Struktura znanstvenih revolucij na pomoč

Stanje spominja na krizo, v katero včasih zaide znanost. Pojavita se dve znanstveni teoriji, ki vsaka v sebi zadovoljivo razlaga svet in napoveduje dogodke, vsaka s svojim setom podatkov, eksperimentov in matematičnih enačb. Sta si pa nasprotni. Klasični pogled na razvoj znanosti uči, da prej ali slej ena od teorij prevlada in obvelja za edino pravilno. Filozof znanosti Thomas Kuhn pa je v drugi polovici prejšnjega stoletja pojasnil strukturo znanstvenih revolucij: ko na določenem področju pride do nove paradigme, novega vzorca, novega pogleda na stvari, novih konceptov, s katerimi opisujemo dogajanje. Lahko bi tudi rekli, da je treba zamenjati okvir, škatlo, začeti razmišljati out-of-the-box, izven škatle.

Kot primer take krize je George Cooper v knjigi Money, Blood and Revolution navedel nasprotja med socialističnim in libertarnim pogledom na ekonomijo, med Keynesom in Smithom, če hočete. Napoveduje, da za ekonomsko znanost prihaja čas, kot bo treba na stvari pogledati drugače. Oblikovala se bo paradigma, znotraj katere bodo ekonomisti presegli priseganja ali na enega ali na drugega nobelovca. Cooperjeva nova paradigma je v razširitvi polja opazovanja iz same ekonomije še v demokracijo in v študiju sodelovanja med enim in drugim družbenim podsistemom. Ki obvladuje tudi neenakost. Ampak to ni tema tega prispevka.

Ujetniki tranzicijske paradigme

Tema tega prispevka je ugotovitev, da sta oba slovenska politična narativa vsak na svojem bregu in nič ne kaže, da bi eden uspel prepričati drugega v svoj prav, nič ne kaže, da bi prišlo do tranzicije razmišljanja iz enega v drug narativ. Niti ne bodo elite prepričali elit, niti ne bodo volivci, ki se strinjajo z enim od narativov, v doglednem času spoznali svojo zmoto. Eden od narativov ima družbeno moč in vpliv, ima možnost imeti ne samo ujetnikov, ampak tudi zapornike; za drugega morda govori več objektivnih dejstev.

Ampak o tem se ne bomo strinjali. Bistveno je, da je država v pat poziciji. Nobena sprememba menda ni mogoča, če se prej ne strinjamo, ali drži prvi ali drugi narativ.

Po Kuhnu se v znanosti v takih pat pozicijah zgodi revolucija, zgodi se premik paradigme. Skupna paradigma s katero operirata oba narativa je pogled skozi optiko druge svetovne vojne, hladne vojne, spopada med komunizmom in demokracijo.

 
Tudi tisti, ki govorijo, da ne smemo gledati nazaj, ampak samo naprej, so ujetniki te paradigme. Prvič, tudi ti omenjajo preteklost, pa četudi tako, da naj se o njej ne bi govorilo. S tem, ko ji pripisujejo tako usoden pomen, da naj o njej celo govorili ne bi, ji priznavajo pomembnost. In tretjič, to delajo zato, ker se intimno zavedajo, da so na poraženi strani te preteklosti in bi jo kazalo čim bolj pozabiti.

V jedru skupnega paradigmatskega okvira obeh narativov je tranzicija. Prvi narativ pravi, da ni bila niti potrebna, drugi, da ni uspela. In spusti samokritiko, da tranzicija desnici ni uspela.

Premik paradigme slovenskega političnega razmišljanja bi bil premik stran od koncepta tranzicije. Bi bilo priznanje, da je tranzicija končana. Kakor pač že. Konec koncev so to zelo jasno povedali državljani, ki so s skorajda severnokorejsko večino prešpricali referendum o arhivih. Ki je bil referendum tranzicijske paradigme per-excellence. In na katerem sem ostal v večini od manjšine, ki je na referendum šla.

Po koncu tranzicije

Kar pa ne pomeni, da smo lahko zadovoljni z državo, tako kot je. Niti ne pomeni, da desno od sredine in med konzervativnimi liberalci ni dobrih idej, kako izboljšati življenje vseh državljanov. Nasprotno. Če hočemo več delovnih mest, potrebujemo podjetnikom bolj naklonjeno gospodarsko okolje. Če nočemo z davki zadušiti gospodarstva, potrebujemo učinkovit in kvaliteten javni sektor, ki pa naj le skrbi za enake možnosti vseh. Pravna država mora biti nepolitična. Politični sistem pa tak, da bo kos izzivom, ki bo krize reševal, ne pa jih generiral. Dobre ideje stojijo same po sebi, tudi brez tranzicije, komunistov, murgel, udbe in hanzija.

Vztrajanje v tranzicijski paradigmi dveh narativov nas ohranja v spopadu, v katerem v Sloveniji še dolgo nihče ne bo zmagal. Pozicijska vojna ima svoje žrtve, jemlje pogum, veže ustvarjalne energije. Ne ustvarja delovnih mest za mlade, ne pritegne investitorjev, ne izplačuje pokojnin. In ne pelje ljudi na volišča. Vsaj večine, ki ima vedno prav, ne.


Preberite še