24. junij 2014

Cerarjevih šestindvajset

Osemdeset strokovnjakov in specialistov je delalo eno leto, da bi Stranka Mira Cerarja objavila šestindvajset prosojnic s programom stranke, ki bo, tako napovedujejo, zmagala na naslednjih volitvah. Napisali so:
Z velikim veseljem sporočamo, da je na voljo volilni program naše stranke. V pripravo tega dokumenta je bilo več kot leto dni vključenih okoli 80 strokovnjakov, specialistov na svojih področjih, ki pripravljajo tudi nadaljnje projektne podlage za izvajanje volilnega programa. Te dni so potekala končna usklajevanja, ki so se večkrat zavlekla pozno v noč; za nas je namreč pomembna vsaka podrobnost.
Načelno sem skeptičen do vizij, strategij in programov, ki jih pišejo v powerpoint. To je tipičen format svetovalnih hiš in drugih modrovalcev, saj omogoča, da je na razmeroma veliko straneh bolj malo povedanega.

Ampak ker gre za zmagovalca naslednjih volitev in ker so o tem programu začeli resno razpravljati, kot da bi šlo za resen program, sem si ga ogledal.

Naslovnica.
Všeč mi je naslovnica. Dobro oblikovana, lepa barva, polna simbolike. Oblikovalci so bili glede tipografske modne standarde, ki jih je uvedel iOS 7, verjetno v skušnjavah, ali ne bi kazalo kratice SMC zapisati v kakem ekstremno "light" fontu. Da program približajo kaviar oz. iOS levičarjem. Jih sicer niso, so pa lahki "program" in "Mira Cerarja". Manj je več, je načelo te naslovnice.

Manjši v večji krogec

Namesto uvoda v program sta dve sliki. Slike, pravijo, so vredne tisoč besed. Na obeh jim je manjši krogec uspelo spraviti v večji krogec. Kar v Sloveniji šteje za uspeh. Ali pa je obratno. Ne vem. Človek, bodoči javni uslužbenec s svojimi potenciali, je postavljen v središče manjšega in posledično tudi večjega kroga.



Vsekakor si tisoč besed iz te slike lahko sestavi vsak po svoje, kot mu je všeč. Nekaj pa je le napisanega eksplicitno.

"Nomalizacija omogoča razvoj, ki ustvarja kakovost življenja" (slika zgoraj, nad krogci). Sklicevanje na normalnost je zadnji stadij pri nestrinjanju. Namreč, da se ima drugo stran za "nenormalne". "Sej ti nis normaln", je v vseh prepirih ultimativni ne-argument ... ko obupamo, da bi z dotičnim lahko imeli racionalno diskusijo. SMC ne pove, na kateri strani normalnosti je, ampak želja po normalnosti je univerzalna in indikativna in na tem kraju in v tem času razumljiva.

Lunatiki z desne bodo veseli, da je "Ordnung und Disziplin" v samem temelju programa. Narisano je namreč (slika zgoraj, pod krogci), da "urejenost/red omogoča vrednost, ki rezultira v dobrobiti". Razumem, da bi bila cela štala, če bi kaj takega v svoj program napisala npr. SDS, ampak, kar je res, je res. Če ni reda, je kaos. Zato red mora biti.

Power of the Point 

Uvodu sledi 23 prosojnic po posameznih področjih vladanja. Z oblikovnega stališča se mi zdi naslovna pasica bistveno preozka. Lepo bi bilo, da bi svetli del slajda imel proporce v zlatem rezu (1:1,618) ali v novem televizijskem formatu (16:9). Tudi izbira pisave (v spodnjem delu slajda) je plebejska in zaostaja za oblikovno dovršenostjo naslovnice in naslova slajda. Morda stranka s tem nagovarja socialno šibkejše uporabnike Windowsov in Androida.


V vsakem zgornjem levem kotu je simpatična ikona vsebinskega  področja. Spomnila me je na konjička enega od ministrov v Janševi vladi 2004-2008, ki se je lotil vsakemu ministrstvu v celostno podobo podtakniti nekaj podobnega. Ministrstvo za razvoj naj simboliziral kalček. No, ministrstva za razvoj v teh prosojnicah ni, kar ni presenečenje. Je pa presenečenje, da v prosojnicah oz. v programu ni pravosodja.

Zakaj ne za kaj?

Za vsako področje je potem napisano "zakaj", "kako" in "kaj (ukrepi za)" imajo v programu. Podrobnost, ki je piscem, kljub delu pozno v noč, ušla, je, da "zakaj" ni isto kot "za kaj". Na "zakaj" odgovarjamo z "zato", na "za kaj" pa z "za". Naj pojasnim s primerom namišljenega dialoga:
Zakaj se zavzemamo?"  
Zato, ker se je v politiki pač treba zavzemati. Še bolje, če bi imeli kaj za pokazati, ampak za začetek je dovolj, da se za-vzemamo". 
Za kaj se zavzemamo?"  
Za razvoj strokovnih potencialov javnih uslužbencev".

Vse prosojnice sprašujejo "Zakaj" in odgovarjajo na "Za kaj". Oz. napišejo nekaj lepega in pozitivnega o zadevi.

Sledi razdelek "Kako", kjer je po moje tudi prišlo do napake. Razdelek namreč ne dogovarja na vprašanje "Kako?", ampak dobra vprašanja šele postavlja. A le, če slajde prav beremo. Npr. "Povečati kakovost upravljanja in vodenja sistema vzgoje in izobraževanja ter šol" ni odgovor na noben "kako". "Kako povečati kakovost upravljanja in vodenja sistema vzgoje in izobraževanja ter šol", pa je dobro vprašanje. Na katerega izjemno redko dobimo konkreten odgovor v razdelku "Kaj (Ukrepi za)".

Skratka, bralec programa bo opazil, da se velika večina točk v razdelku "Kako" zelo dobro bere, če pred željo napišemo besedico "Kako". Npr. kako zajeziti beg možganov, kako zagotoviti dostojno raven pokojnin, kako preprečiti krčenje pravic zavarovancev, kako zagotoviti svobodo medijskega prostora, kako omejiti sivo ekonomijo ... Je pa nek pregovor, ki pravi, da je postaviti dobro vprašanje včasih težje od odgovora nanj. No, v tem primeru bi lahko rekli, da so Cerarjevi opravili težji del posla. 

Slika je simbolična.

O vsebini

Prva točka prvega slajda pravi:
Krepiti vzgojno vlogo šol in vrtcev s sodobnimi pristopi poučevanja ter učenja".
Če bi pisalo "krepiti izobraževalno vlogo šol in vrtcev", bi še razumel. Povezave med tem, da otroke vzgajamo, kaj je prav in narobe, s pristopi k poučevanju (ne pa vzgajanju) pač ne razumem. Stališče pa bi lahko imel do stavka
Krepiti vzgojno vlogo šol in vrtcev s tradicionalnimi prijemi vzgoje ter kaznovanja".
E, to bi pa bil progam, o katerem bi se dalo diskutirati. Že vidim vojne spletnih komentatorjev. Do varuha otrokovih pravic bi jih gnali.

Ampak to je že diskusija o vsebini. S katero se skorajda ni mogoče resno ukvarjati. V zvezi s problemi, ki so znani, program ne more napisati nič takega, s čemur z nekaj dobre volje ne bi mogli vsi prikimavati.


Primer. Seveda smo vsi za to, da je največ pozornosti namenjeno množičnemu športu. In največ tudi vrhunskemu športu. Zakaj bi se kritik programa hotel zameriti enim ali drugim s postavljanjem prioritet. In zakaj bi kritik programa hotel docirati, na kaj vse so pozabili in kje vse ne moreš imeti in jajc in omlete, in se je za eno od tega treba odločiti.

Kje so strici?

Na tej točki torej neham, že tako sem napisal več, kot bi bilo glede na toleranco do drugače mislečih v tej državi pametno. Morda pa bo imel kdo drug več volje, saj konec konce le gre za zmagoviti program. In ne moremo kar tako zamahniti z roko, češ, saj s tem ne morejo misliti resno.

Tak program je morda kronski dokaz, da za Cerarjevim programom ne stojijo strici, ozadja, možganski trust žlehtne levice. Ker bi od njih vendarle pričakoval več. Podrobneje bi kazalo analizirati ogromen razkorak med medijsko in strokovno podporo Cerarjevemu projektu. Tu bi znal biti tudi eden od ključev za razumevanje dogajanja v kampanji do 13.7.  

Če pa Cerar za sabo ima sposobne nove ljudi s svežimi idejami, potem jim je PRovec, ki je te ideje copy-pastal v powerpoint, naredil krivico in bi se zadeve morali lotiti sami. Še je čas, da stvari popravijo, pa četudi bi se delo kdaj zavleklo pozno v noč. Program kot "živ dokument" bi znali v dominantnih medijih dobro podajati.

***

Z nekim drugim programom se ni ukvarjalo osemdeset ljudi eno leto, ampak ga je en človek napisal v manj kot enem mesecu. Včasih torej manj je več. Včasih je pa manj pač manj.