Tole je povzetek povzetka odgovora na interpelacijo.
Danes teden so poslanci SD vložili proti meni interpelacijo in jo utemeljili v osmih točkah. Interpelacijo v vseh točkah odločno zavračam. Vsi očitki, razen enega, so neresnični. Do tja še pridemo.
Ko je bila interpelacija v torek vložena, sem res mislil, da je namen interpelacije ta, da iz mene naredi poskusnega zajca, s katerim bi na hrbtu enega ministra preverjali razmerja moči v parlamentu. A ko bil le dva dni kasneje sprejet dogovor nove koalicije o podpori novi mandatarki vlade, se je pokazalo, da je bil motiv te interpelacije še nižji.
Gledajoč posnetke s tiskovne konference gospe Potrata se človek skoraj ne more znebiti občutka, da so pač hoteli gospe poslanki narediti veselje. Sicer res ne razumem, kakšen namen bi lahko imela interpelacija v času, ko je bila stranka, ki je s svojimi podpisi omogočila interpelacijo, intenzivno angažirana v pogovorih za konstruktivno nezaupnico in sestavo nove vlade.
Ampak glede na to, da so podporo interpelaciji napovedale stranke, ki bodo, kot izgleda, tvorile jedro nove koalicije, torej SD, PS in DeSUS, je potrebno vsebino obtožb vseeno vzeti resno in jih podrobneje proučiti. Interpelacija namreč kaže, v katero smer bo politika na tem področju morda zavila.
Interpelacija je dvolična,vpogled na družbo ima zadah prejšnjega stoletja, verbalni in miselni delikt, ki mi ju očitajo, tudi sodita v prejšnje stoletje.
Dvoličnost
Dvoličnost je v tem, da meni očitajo ukinitev ministrstva za kulturo. Ukinitev očita stranka, ki je v svoj program za volitve 2011 napisala: »Zavzemamo pa se za reorganizacijo državne uprave z desetimi ministrstvi, eno izmed njih naj bi bilo pristojno za izobraževanje in kulturo«. Jaz, mimogrede, o ukinitvi sploh nisem odločal.
Dvoličnost je v tem, da mi očitajo, da sem pristal na krčenje sredstev na svojem resorju. Temu sem se do zadnjega upiral. Socialni demokrati pa so dvignili roke za proračun 2013 in 2014, ki je v izobraževanje, znanost kulturo in šport zarezal bolj kot ZUJF in rebalans za leto 2012.
Dvoličnost je v demoniziranju tiste malenkosti zasebnega v izobraževanju, ko soproga predsednika te stranke dela v zasebnem zdravstvu, nekateri člani te stranke pa otroke pošiljajo v zasebne šole.
Dvoličnost je v očitkih, da tega in onega nisem naredil, pa tega niso naredili že pod Pahorjevo vlado. Že pod Pahorjevo vlado bi morali izdelati Nacionalni program za kulturo, Nacionalni program športa, Nacionalni program za mladino, Novelo zakona o verski svobodi, Zakon o financiranju visokega šolstva, nov Zakon o elektronskih komunikacijah, zaradi katerega smo imeli celo tožbo pred evropskim sodiščem ... Vse, razen zakonske ureditve financiranja visokega šolstva, smo naredili. Naredili smo v času, ko smo obrnili trende zadolževanja, stabilizirali javne finance, se intenzivno pogajali z deležniki in imeli odprto fronto z vsemi porabniki javnih sredstev, ki so se jim sredstva zmanjševala. Vlada pod vodstvom socialnih demokratov, ki v zvezi s krizo ni delala dosti drugega, kot da je v žrelo krize metala nov in nov izposojeni denar, bi lahko naredila dosti več, pa ni. Zdaj imajo pa obraz, da meni to očitajo.
Naftalin
Skozi dolge strani obtožb v interpelaciji zaudarja po naftalinu iz prejšnjega stoletja. Če je še obstajala iluzija, da bi Socialni demokrati lahko bili tista normalna socialna demokracija evropskega tipa, po kateri je včasih zadišalo pod Pahorjem, se v tej interpelaciji kaže kot zvest dedič propadlih idej prejšnjega stoletja. Del slovenske levice je z mislimi na Cipru, drug del na Kubi, tretjega zanimajo samo upokojenci.
Socialni demokrati, in to se vleče skozi celo interpelacijo, še niso opravili tistega miselnega preskoka, ki ga je kasnejši generalni sekretar KP Kitajske Deng-Xiao-Ping naredil v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, namreč, da ni važno, kakšne barve je mačka, važno je, da lovi miši.
Kar je povedal Deng-Xiao-Ping, preneseno v jezik te interpelacije pomeni, da ni važno, ali je vrtec, šola, fakulteta, zobozdravnik ali bolnica zasebna ali javna, važno je, da brezplačno in kvalitetno vzgaja in izobražuje, popravlja zobe, zdravi … Skozi vso interpelacijo se demonizira tista malenkost zasebnega, ki v slovenskem izobraževalnem sistemu obstaja.
Predlagatelji interpelacije kolaborirajo pri vzdrževanju monopolnega položaja javnega sektorja tudi pri zadevah, kjer njegove naloge lahko učinkovito opravljajo drugi in kjer uporabniki storitev lahko kvalificirano izberejo med javnim iz zasebnim, pač glede na to, kaj se jim zdi boljše. Gre za enak princip, kjer se za »nacionalnim interesom« skrijejo interesi posameznikov in se z novo koalicijo vrača v gospodarstvo.
Argument za interpelacijo sta tudi verbalni in miselni delikt. In če že meni ne morejo očitati verbalnega delikta, sem obtožen za verbalni delikt, ki ga je morda zagrešil direktor direktorata MIZKŠ ali pa stranka SDS celo pred začetkom mandata. Tako trhlo je vse skupaj. Ali pa sem obtožen celo miselnega delikta. Predlagatelj interpelacije si, čisto resno, upa trditi, da ve, kaj sem v resnici mislil, ko sem nekaj rekel, in to stvar problematizira. Izmišlja si npr., da sem nekaj tvitnil »privoščljivo«, pa čeprav sem navedel samo suha dejstva.
Po naftalinu smrdi še ena rdeča nit te interpelacije: nostalgija po samoupravljanju. Ko se mi očita, da sem kršil avtonomijo, se v resnici misli, da sem posegel v samoupravljanje. Ko pišejo, da ni bilo dialoga z deležniki, jih moti, da minister ni naredil tako, kot bi mu naročili deležniki. Predlagatelji implicitno pritrjujejo stališču, da je edino, kar minister lahko vpraša deležnike, ali imajo dovolj denarja, vse ostalo pa je nedopusten poseg v avtonomijo.
Nesramno, neresnično in umazano pa je, da mi predlagatelji interpelacije očitajo brezbrižnost do izobraževanja, znanosti, kulture in športa, da očitajo nezainteresiranost, cinizem, celo perverznost in mafijsko delovanje. Ker me za izobraževanje, znanost, kulturo in šport resnično skrbi, take mi take obtožbe res pridejo do živega.
Vedno sem bil odprt za dialog, z vsemi. Vsak je prej ali slej (dan ima 24 ur) prišel do mene, tudi ljudje, s katerimi smo se na daljavo gledali navskriž. In šli narazen v boljših odnosih in z več medsebojnega razumevanja, kot ob začetku sestanka. Jaz sem se v tem letu trudil, da ne bi bil nikoli jaz tisti, ki bi nižal nivo dialoga.
Delali smo v težkih finančnih razmerah. Zdaj izbiramo med tem, kakšno bo razmerje med kakovostjo izobrazbe, ki jim jo bomo omogočili, in količino dolga, ki jim ga bomo naložili na hrbet in ga bodo morali odplačati.
Če bi bilo kaj vredno interpelacije, je to, da sem naredil premalo prav v smeri, ki jo predlagatelji problematizirajo.
Namesto da bi se ukvarjali s tem, kako našo šolo prilagoditi 21. stoletju, kako spodbujati kreativnost, sodelovanje, komunikativnost, radovednost; kako bolj stimulativno nagrajevati učitelje, so deževala poslanska vprašanja, novinarske zgodbe in sindikalni protesti o zadevah, za katere je bilo vnaprej znano, da jih minister ne more spremeniti.
Konkretno
(1) delovanje v nasprotju z javnim interesom in zato trajno izgubo zaupanja zainteresirane in druge javnosti ter legitimnost za opravljanje nalog,
Ves čas sem delal v javnem interesu. Kar je povzročalo občasna nesoglasja je, da sem res delal v javnem interesu in ne v izključnem interesu zaposlenih v javnem sektorju. Da sem se postavil na stališče, da so moja prva odgovornost storitve, ki jih javni sektor nudi državljanom (otrokom, šolarjem, dijakom, študentom, publiki …) in da je skrb za zaposlene v tem sektorju predvsem v službi te prve skrbi, za javnost. Nesoglasja so pretežno posledica objektivnih okoliščin – pomanjkanja sredstev – za kar je v veliki meri odgovorna prav vlada, ki jo je vodila stranka, ki me interpelira.
(2) ogrožanje pravice do kakovostnega in dostopnega sistema javne vzgoje in izobraževanja in delo v nasprotju s 57. členom Ustave Republike Slovenije,
Te pravice niso bile v ničemer in nikoli ogrožene. Kvečjemu so podpisniki interpelacije s svojo stalno gonjo proti zasebni pobudi na področju izobraževanja ogrožali prvi odstavek 57. člena, ki pravi, da je »izobraževanje svobodno«.
(3) ukinitev samostojnega ministrstva za kulturo ter ukinitev centra SKICA,
Ukinitev ministrstva za kulturo: SD je v svojem programu zapisala: »Zavzemamo pa se za reorganizacijo državne uprave z desetimi ministrstvi, eno izmed njih naj bi bilo pristojno za izobraževanje in kulturo«. Zdaj pa meni očitajo, kar je storila koalicija v parlamentu in kar sem zgolj dobil na grbo.
Odločitev o ustanovitvi Skice v času zadnjih vzdihljajev Pahorjeve vlade leta 2011 je bila politična. Na Dunaju imamo druge institucije z dolgoletno, celo stoletno tradicijo, ki že opravljajo enako delo. To je predvsem Slovenski znanstveni inštitut, ki deluje v strogem središču mesta, v hiši Knafljeve ustanove z večstoletno tradicijo. Ta ustanova je štipendirala celo Franceta Prešerna. SZI bo programsko nadaljeval delo SKICE.
(4) neizvršitev odločbe Ustavnega sodišča številka U-I-156/08-16
To drži, je pa potrebno postaviti v kontekst. Trenutno je neizpolnjenih veliko odločb ustavnega sodišča in rok za izpolnitev te zahteve je poteke že v mandatu prejšnje vlade!
Zakonska rešitev financiranja visokega šolstva zahteva odprto razpravo in doseganje konsenza z visokošolskimi deležniki v stabilnem okolju, kar v tem letu, ko smo izvajali nujne spremembe zakona in uredbe zaradi zaostrenih gospodarskih oziroma finančnih razmer ni bilo mogoče.
Predvsem pa je potrebno poudariti, da zakonska rešitev tega področja v nasprotju z neupravičenimi pričakovanji, ki jih nekateri razpihujejo, samo po sebi ne bo prinesla dodatnih sredstev v visoko šolstvo.
(5) nespoštovanje volje Državnega zbora v zvezi z amandmajem na proračun RS,
To ne drži. Celih 16m smo namenili visokemu šolstvu, sem pa, v skladu s svojimi pristojnostmi in določili ZIPRO iz visokega šolstva na znanost prerazporedil 8 mio. Ministrstvo je namreč sklep državnega zbora, s katerim je bilo v državnem proračunu 2013 namenjenih dodatnih 16 milijonov evrov za visoko šolstvo in v državnem proračunu 2014 enaka vsota za znanost, razumelo kot voljo DZ, da se za 16 milijonov letno povečajo sredstva namenjena visokemu šolstvu in znanosti.
In natanko to smo naredili.
(6) kršitev Resolucije o normativni dejavnosti, opustitve ukrepov, ter podajanja neresničnih informacij pri pripravi in sprejemanju odločitev,
Noben tak neresničen podatek ni citiran. Problematizira se nespoštovanje Resolucije na primeru ZUJF, ki je bil projekt cele vlade in ne tega ministrstva. Resolucija dopušča tudi izjeme in naše delo je bilo skladno s temi izjemami.
(7) vzpostavljanje okolja, ki predstavlja izrazito tveganje za nastanek nasprotja interesov in sistemskih tveganj korupcije
Korupcija je v zadnjem času zelo zlorabljena beseda. Predlagatelji govorijo o »očitnem sumu« korupcije. Ali je nekaj očitno, ali je pa sumljivo. Oboje je zgolj podlaga, da se besedo »korupcija« pripelje v interpelacijo.
Sicer podpisniki problematizirajo dejstvo, da se je v državni upravi zaposlila oseba, ki je prej delala v zasebnem, ne pa v javnem sektorju. Problematiziranje tega je v nasprotju s 33. členom ustave, ki zagotavlja pravico do zasebne lastnine, v povezavi z 49. členom ustave, ki pravi »vsakomur je pod enakimi pogoji dopustno vsako delovno mesto.«
(8) ogrožanje institucionalne avtonomije in uredniške neodvisnosti Radiotelevizije Slovenija, vključno z neprimernim financiranjem.
Interpelacija problematizira, dejstvo, da je vlada, po sklepu državnega zbora, razrešila člane Nadzornega sveta RTV Slovenija. Problematizira se torej odločitev državnega zbora, vlada ji je le sledila. Ostaja neizpodbitno dejstvo, da so razrešeni člani Nadzornega sveta RTV Slovenija vložili tožbe za odpravo odločbe o razrešitvi s funkcije člana Nadzornega sveta RTV Slovenija na Upravno sodišče RS, ki jih je s sklepom zavrglo, to odločitev je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS.
Ob upoštevanju, da je ZUJF zmanjšal plače v javnem sektorju za 8% in da je se RTV naročnina zmanjšala za 5% to ne more biti podlaga za očitek o »neprimernem financiranju«.
Prisega
Podpisniki interpelacije vsako od točk končujejo z besedilom prisege, ki sem jo pred nekaj več kot letom dni podal v Državnem zboru. Dejal sem: Prisegam, da bom spoštoval ustavni red, da bom ravnal po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi deloval za blaginjo Slovenije.
V tem letu dela kot minister sem spoštoval ustavni red, sem deloval po svoji vesti in sem z vsemi močmi delal za blaginjo Slovenije.
Da bi lahko delal za blaginjo Slovenije sem prekinil akademsko pot ter se zavestno izpostavil utemeljenim in manj utemeljenim kritikam in še vsemu drugemu, kar slovenski politični parket ponuja tistim, ki se nanj spustijo.
Interpelacija je v vseh točkah neosnovana, argumenti trhli, prisiljeni, mestoma osebno žaljivi. Predlagateljem ne uspe dokazati niti enega očitka, nobene kršitve delovnih obveznosti, nobenega nespoštovanja zakonov ali ustave. Ničesar.
Pač pa predlagatelji demonstrirajo zastarelo ideološki, strašljivo nedemokratičen in zaskrbljujoče klientelističen pogled na izobraževanje, znanost, kulturo in šport.
Odgovor pošiljam vladi, pričakujem da ga bo podprla, in da ga v četrtek pošljemo v državni zbor.
Več na spletni strani MIZKŠ.
***
Danes teden so poslanci SD vložili proti meni interpelacijo in jo utemeljili v osmih točkah. Interpelacijo v vseh točkah odločno zavračam. Vsi očitki, razen enega, so neresnični. Do tja še pridemo.
Ko je bila interpelacija v torek vložena, sem res mislil, da je namen interpelacije ta, da iz mene naredi poskusnega zajca, s katerim bi na hrbtu enega ministra preverjali razmerja moči v parlamentu. A ko bil le dva dni kasneje sprejet dogovor nove koalicije o podpori novi mandatarki vlade, se je pokazalo, da je bil motiv te interpelacije še nižji.
Gledajoč posnetke s tiskovne konference gospe Potrata se človek skoraj ne more znebiti občutka, da so pač hoteli gospe poslanki narediti veselje. Sicer res ne razumem, kakšen namen bi lahko imela interpelacija v času, ko je bila stranka, ki je s svojimi podpisi omogočila interpelacijo, intenzivno angažirana v pogovorih za konstruktivno nezaupnico in sestavo nove vlade.
Ampak glede na to, da so podporo interpelaciji napovedale stranke, ki bodo, kot izgleda, tvorile jedro nove koalicije, torej SD, PS in DeSUS, je potrebno vsebino obtožb vseeno vzeti resno in jih podrobneje proučiti. Interpelacija namreč kaže, v katero smer bo politika na tem področju morda zavila.
Interpelacija je dvolična,vpogled na družbo ima zadah prejšnjega stoletja, verbalni in miselni delikt, ki mi ju očitajo, tudi sodita v prejšnje stoletje.
Dvoličnost
Dvoličnost je v tem, da meni očitajo ukinitev ministrstva za kulturo. Ukinitev očita stranka, ki je v svoj program za volitve 2011 napisala: »Zavzemamo pa se za reorganizacijo državne uprave z desetimi ministrstvi, eno izmed njih naj bi bilo pristojno za izobraževanje in kulturo«. Jaz, mimogrede, o ukinitvi sploh nisem odločal.
Dvoličnost je v tem, da mi očitajo, da sem pristal na krčenje sredstev na svojem resorju. Temu sem se do zadnjega upiral. Socialni demokrati pa so dvignili roke za proračun 2013 in 2014, ki je v izobraževanje, znanost kulturo in šport zarezal bolj kot ZUJF in rebalans za leto 2012.
Dvoličnost je v demoniziranju tiste malenkosti zasebnega v izobraževanju, ko soproga predsednika te stranke dela v zasebnem zdravstvu, nekateri člani te stranke pa otroke pošiljajo v zasebne šole.
Dvoličnost je v očitkih, da tega in onega nisem naredil, pa tega niso naredili že pod Pahorjevo vlado. Že pod Pahorjevo vlado bi morali izdelati Nacionalni program za kulturo, Nacionalni program športa, Nacionalni program za mladino, Novelo zakona o verski svobodi, Zakon o financiranju visokega šolstva, nov Zakon o elektronskih komunikacijah, zaradi katerega smo imeli celo tožbo pred evropskim sodiščem ... Vse, razen zakonske ureditve financiranja visokega šolstva, smo naredili. Naredili smo v času, ko smo obrnili trende zadolževanja, stabilizirali javne finance, se intenzivno pogajali z deležniki in imeli odprto fronto z vsemi porabniki javnih sredstev, ki so se jim sredstva zmanjševala. Vlada pod vodstvom socialnih demokratov, ki v zvezi s krizo ni delala dosti drugega, kot da je v žrelo krize metala nov in nov izposojeni denar, bi lahko naredila dosti več, pa ni. Zdaj imajo pa obraz, da meni to očitajo.
Naftalin
Skozi dolge strani obtožb v interpelaciji zaudarja po naftalinu iz prejšnjega stoletja. Če je še obstajala iluzija, da bi Socialni demokrati lahko bili tista normalna socialna demokracija evropskega tipa, po kateri je včasih zadišalo pod Pahorjem, se v tej interpelaciji kaže kot zvest dedič propadlih idej prejšnjega stoletja. Del slovenske levice je z mislimi na Cipru, drug del na Kubi, tretjega zanimajo samo upokojenci.
Socialni demokrati, in to se vleče skozi celo interpelacijo, še niso opravili tistega miselnega preskoka, ki ga je kasnejši generalni sekretar KP Kitajske Deng-Xiao-Ping naredil v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, namreč, da ni važno, kakšne barve je mačka, važno je, da lovi miši.
Kar je povedal Deng-Xiao-Ping, preneseno v jezik te interpelacije pomeni, da ni važno, ali je vrtec, šola, fakulteta, zobozdravnik ali bolnica zasebna ali javna, važno je, da brezplačno in kvalitetno vzgaja in izobražuje, popravlja zobe, zdravi … Skozi vso interpelacijo se demonizira tista malenkost zasebnega, ki v slovenskem izobraževalnem sistemu obstaja.
Predlagatelji interpelacije kolaborirajo pri vzdrževanju monopolnega položaja javnega sektorja tudi pri zadevah, kjer njegove naloge lahko učinkovito opravljajo drugi in kjer uporabniki storitev lahko kvalificirano izberejo med javnim iz zasebnim, pač glede na to, kaj se jim zdi boljše. Gre za enak princip, kjer se za »nacionalnim interesom« skrijejo interesi posameznikov in se z novo koalicijo vrača v gospodarstvo.
Argument za interpelacijo sta tudi verbalni in miselni delikt. In če že meni ne morejo očitati verbalnega delikta, sem obtožen za verbalni delikt, ki ga je morda zagrešil direktor direktorata MIZKŠ ali pa stranka SDS celo pred začetkom mandata. Tako trhlo je vse skupaj. Ali pa sem obtožen celo miselnega delikta. Predlagatelj interpelacije si, čisto resno, upa trditi, da ve, kaj sem v resnici mislil, ko sem nekaj rekel, in to stvar problematizira. Izmišlja si npr., da sem nekaj tvitnil »privoščljivo«, pa čeprav sem navedel samo suha dejstva.
Po naftalinu smrdi še ena rdeča nit te interpelacije: nostalgija po samoupravljanju. Ko se mi očita, da sem kršil avtonomijo, se v resnici misli, da sem posegel v samoupravljanje. Ko pišejo, da ni bilo dialoga z deležniki, jih moti, da minister ni naredil tako, kot bi mu naročili deležniki. Predlagatelji implicitno pritrjujejo stališču, da je edino, kar minister lahko vpraša deležnike, ali imajo dovolj denarja, vse ostalo pa je nedopusten poseg v avtonomijo.
Nesramno, neresnično in umazano pa je, da mi predlagatelji interpelacije očitajo brezbrižnost do izobraževanja, znanosti, kulture in športa, da očitajo nezainteresiranost, cinizem, celo perverznost in mafijsko delovanje. Ker me za izobraževanje, znanost, kulturo in šport resnično skrbi, take mi take obtožbe res pridejo do živega.
Vedno sem bil odprt za dialog, z vsemi. Vsak je prej ali slej (dan ima 24 ur) prišel do mene, tudi ljudje, s katerimi smo se na daljavo gledali navskriž. In šli narazen v boljših odnosih in z več medsebojnega razumevanja, kot ob začetku sestanka. Jaz sem se v tem letu trudil, da ne bi bil nikoli jaz tisti, ki bi nižal nivo dialoga.
Delali smo v težkih finančnih razmerah. Zdaj izbiramo med tem, kakšno bo razmerje med kakovostjo izobrazbe, ki jim jo bomo omogočili, in količino dolga, ki jim ga bomo naložili na hrbet in ga bodo morali odplačati.
Če bi bilo kaj vredno interpelacije, je to, da sem naredil premalo prav v smeri, ki jo predlagatelji problematizirajo.
Namesto da bi se ukvarjali s tem, kako našo šolo prilagoditi 21. stoletju, kako spodbujati kreativnost, sodelovanje, komunikativnost, radovednost; kako bolj stimulativno nagrajevati učitelje, so deževala poslanska vprašanja, novinarske zgodbe in sindikalni protesti o zadevah, za katere je bilo vnaprej znano, da jih minister ne more spremeniti.
Konkretno
(1) delovanje v nasprotju z javnim interesom in zato trajno izgubo zaupanja zainteresirane in druge javnosti ter legitimnost za opravljanje nalog,
Ves čas sem delal v javnem interesu. Kar je povzročalo občasna nesoglasja je, da sem res delal v javnem interesu in ne v izključnem interesu zaposlenih v javnem sektorju. Da sem se postavil na stališče, da so moja prva odgovornost storitve, ki jih javni sektor nudi državljanom (otrokom, šolarjem, dijakom, študentom, publiki …) in da je skrb za zaposlene v tem sektorju predvsem v službi te prve skrbi, za javnost. Nesoglasja so pretežno posledica objektivnih okoliščin – pomanjkanja sredstev – za kar je v veliki meri odgovorna prav vlada, ki jo je vodila stranka, ki me interpelira.
(2) ogrožanje pravice do kakovostnega in dostopnega sistema javne vzgoje in izobraževanja in delo v nasprotju s 57. členom Ustave Republike Slovenije,
Te pravice niso bile v ničemer in nikoli ogrožene. Kvečjemu so podpisniki interpelacije s svojo stalno gonjo proti zasebni pobudi na področju izobraževanja ogrožali prvi odstavek 57. člena, ki pravi, da je »izobraževanje svobodno«.
(3) ukinitev samostojnega ministrstva za kulturo ter ukinitev centra SKICA,
Ukinitev ministrstva za kulturo: SD je v svojem programu zapisala: »Zavzemamo pa se za reorganizacijo državne uprave z desetimi ministrstvi, eno izmed njih naj bi bilo pristojno za izobraževanje in kulturo«. Zdaj pa meni očitajo, kar je storila koalicija v parlamentu in kar sem zgolj dobil na grbo.
Odločitev o ustanovitvi Skice v času zadnjih vzdihljajev Pahorjeve vlade leta 2011 je bila politična. Na Dunaju imamo druge institucije z dolgoletno, celo stoletno tradicijo, ki že opravljajo enako delo. To je predvsem Slovenski znanstveni inštitut, ki deluje v strogem središču mesta, v hiši Knafljeve ustanove z večstoletno tradicijo. Ta ustanova je štipendirala celo Franceta Prešerna. SZI bo programsko nadaljeval delo SKICE.
(4) neizvršitev odločbe Ustavnega sodišča številka U-I-156/08-16
To drži, je pa potrebno postaviti v kontekst. Trenutno je neizpolnjenih veliko odločb ustavnega sodišča in rok za izpolnitev te zahteve je poteke že v mandatu prejšnje vlade!
Zakonska rešitev financiranja visokega šolstva zahteva odprto razpravo in doseganje konsenza z visokošolskimi deležniki v stabilnem okolju, kar v tem letu, ko smo izvajali nujne spremembe zakona in uredbe zaradi zaostrenih gospodarskih oziroma finančnih razmer ni bilo mogoče.
Predvsem pa je potrebno poudariti, da zakonska rešitev tega področja v nasprotju z neupravičenimi pričakovanji, ki jih nekateri razpihujejo, samo po sebi ne bo prinesla dodatnih sredstev v visoko šolstvo.
(5) nespoštovanje volje Državnega zbora v zvezi z amandmajem na proračun RS,
To ne drži. Celih 16m smo namenili visokemu šolstvu, sem pa, v skladu s svojimi pristojnostmi in določili ZIPRO iz visokega šolstva na znanost prerazporedil 8 mio. Ministrstvo je namreč sklep državnega zbora, s katerim je bilo v državnem proračunu 2013 namenjenih dodatnih 16 milijonov evrov za visoko šolstvo in v državnem proračunu 2014 enaka vsota za znanost, razumelo kot voljo DZ, da se za 16 milijonov letno povečajo sredstva namenjena visokemu šolstvu in znanosti.
In natanko to smo naredili.
(6) kršitev Resolucije o normativni dejavnosti, opustitve ukrepov, ter podajanja neresničnih informacij pri pripravi in sprejemanju odločitev,
Noben tak neresničen podatek ni citiran. Problematizira se nespoštovanje Resolucije na primeru ZUJF, ki je bil projekt cele vlade in ne tega ministrstva. Resolucija dopušča tudi izjeme in naše delo je bilo skladno s temi izjemami.
(7) vzpostavljanje okolja, ki predstavlja izrazito tveganje za nastanek nasprotja interesov in sistemskih tveganj korupcije
Korupcija je v zadnjem času zelo zlorabljena beseda. Predlagatelji govorijo o »očitnem sumu« korupcije. Ali je nekaj očitno, ali je pa sumljivo. Oboje je zgolj podlaga, da se besedo »korupcija« pripelje v interpelacijo.
Sicer podpisniki problematizirajo dejstvo, da se je v državni upravi zaposlila oseba, ki je prej delala v zasebnem, ne pa v javnem sektorju. Problematiziranje tega je v nasprotju s 33. členom ustave, ki zagotavlja pravico do zasebne lastnine, v povezavi z 49. členom ustave, ki pravi »vsakomur je pod enakimi pogoji dopustno vsako delovno mesto.«
(8) ogrožanje institucionalne avtonomije in uredniške neodvisnosti Radiotelevizije Slovenija, vključno z neprimernim financiranjem.
Interpelacija problematizira, dejstvo, da je vlada, po sklepu državnega zbora, razrešila člane Nadzornega sveta RTV Slovenija. Problematizira se torej odločitev državnega zbora, vlada ji je le sledila. Ostaja neizpodbitno dejstvo, da so razrešeni člani Nadzornega sveta RTV Slovenija vložili tožbe za odpravo odločbe o razrešitvi s funkcije člana Nadzornega sveta RTV Slovenija na Upravno sodišče RS, ki jih je s sklepom zavrglo, to odločitev je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS.
Ob upoštevanju, da je ZUJF zmanjšal plače v javnem sektorju za 8% in da je se RTV naročnina zmanjšala za 5% to ne more biti podlaga za očitek o »neprimernem financiranju«.
Prisega
Podpisniki interpelacije vsako od točk končujejo z besedilom prisege, ki sem jo pred nekaj več kot letom dni podal v Državnem zboru. Dejal sem: Prisegam, da bom spoštoval ustavni red, da bom ravnal po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi deloval za blaginjo Slovenije.
V tem letu dela kot minister sem spoštoval ustavni red, sem deloval po svoji vesti in sem z vsemi močmi delal za blaginjo Slovenije.
Da bi lahko delal za blaginjo Slovenije sem prekinil akademsko pot ter se zavestno izpostavil utemeljenim in manj utemeljenim kritikam in še vsemu drugemu, kar slovenski politični parket ponuja tistim, ki se nanj spustijo.
Interpelacija je v vseh točkah neosnovana, argumenti trhli, prisiljeni, mestoma osebno žaljivi. Predlagateljem ne uspe dokazati niti enega očitka, nobene kršitve delovnih obveznosti, nobenega nespoštovanja zakonov ali ustave. Ničesar.
Pač pa predlagatelji demonstrirajo zastarelo ideološki, strašljivo nedemokratičen in zaskrbljujoče klientelističen pogled na izobraževanje, znanost, kulturo in šport.
Odgovor pošiljam vladi, pričakujem da ga bo podprla, in da ga v četrtek pošljemo v državni zbor.
***
Več na spletni strani MIZKŠ.
