02. maj 2019

Svoboda in anarhija

Tole je šesto nadaljevanje polemike z Markom Crnkovičem.

Pred meseci sem bil napisal, da ljudje nimajo pravice do resnice, ampak samo do iskanja resnice. Nedavno so desničarski populisti iskanje resnice zapletli s propagiranjem teorij zarote o požigu Notre Dame. In (1) me je Crnkovič priključil tisti združbi, češ da trdim, da laž in propaganda ne obstajata. Odgovoril sem mu (2), da je to laž in da avtoritarno napada osnovne postulate svobode govora. Pa se je izgovarjal (3), da mora družbo nekaj držati nazaj. In sem mu odgovoril (4), da se stvari ne da večno držati nazaj in da svobodne družbe pot naprej hitreje najdejo kot nesvobodne. Pa ni odnehal (5), ampak se je postavil na stran, ki bojda zagovarja pozitivnejše vrednote od svobode. Tule na kratko o tem, da je prav v tem problem.

Zapičiti se moram v tole:
"Svoboda ima 500 odtenkov. Popolna svoboda je kaos, anarhija, asociala in razvrat, razpad sistema. Na drugi strani pa vsak individualni ali kolektivni dogovor — tout contrat social — to absolutno svobodo že zmanjšuje, omejuje".
in tole:
"Raje pomagam tisti [nevidni roki, op. ŽT] roki, ki [po] dosedanjih človeških izkušnjah dela v smer pozitivnejših vrednot. Za malo manj svobode — da bi je na koncu imeli vsi vsaj malo več".
Točka nestrinjanja je v tem, da jaz ne verjamem, da če bi ljudem pustili vso svobodo, da bi nastala "kaos, anarhija in razvrat". In da je zato nujno, da taki kot Crnkovič človeštvu pomagajo v "smer pozitivnejših vrednot".

Manjši problem je naslednji: od kod pa ravno crnkoviči vedo, katere vrednote so ta najbolj pozitivnejše. Po dosedanjih človeških izkušnjah? Katerih? So Stalin, Hitler in Tito ljudem pustili preveč svobode? Moje prepričanje je, da vsi ljudje boljše vedo, katere vrednote so najbolj pozitivnejše, kot par ljudi, ki jih zapreš v vagon in pelješ iz Švice na Finsko, ducat iz Bunkerja za hotelom Adlon ali dva ducata tistih iz Čebin.

Nevidna roka potrebuje vse ljudi. Vsi ljudje skupaj bolje vejo, katere vrednote so najboljše, kot peščica. Še posebej, če je peščica preveč čitala kakšne teoretične domisleke, kako naj bi družba funkcionirala.

Iz tega sledi ključna napaka v Crnkovičevem sklepanju. Namreč, da če ljudem pustimo svobodo, bo nastala anarhija. Ni res! Se pa to ujema s tistim nezaupanjem v ljudi, za katerega sem levičarje obtožil že v drugem nadaljevanju te polemike. Hayek je v zgodovini človeštva našel dokaz, da svobodni ljudje spontano ustvarijo red. Eni takega, drugi drugačnega, kakšni tudi nobenega. Evolucija potem nagradi tiste, ki so naredili najboljšega. Takega, v katerem preživi največ otrok. Del zmagovitega zahodnega reda je tudi svoboda govora. Bo zmagovit tudi na dolgi rok? Ne vem. Trdim pa, da ne bo svoboda govora tisto, kar nas bo pokopalo. 

In naj zaključim. Delček ustvarjanja spontanega ustvarjanja reda so tudi polemike, kot je bila tale. Jordan Peterson bi rekel, da gre za iskanje pravega razmerja med redom in med kaosom. Fašisti bi imeli red, anarhisti kaos, junaki, tako Peterson, se gibljejo na meji enega in drugega.

Če jim fašisti ne dajo svobode, če si svobode ne vzamejo, ne morejo nič. Ostajajo ujetniki obstoječega reda.