 |
1. UNIČEVANJE JAVNEGA NA RAČUN ZASEBNEGA
Vsi varčevalni ukrepi na natanko enak način, do evra in procenta enako prizadenejo javno in zasebno izobraževanje. Nikjer in nikoli zasebno ni bilo niti malo protežirano. Z demoniziranjem zasebnega šolstva je začel del politike in sindikat, povzema pa vsak, ki bi rad javno pozornosti, tudi Akademski (sic!) zbor mariborske fakultete za matematiko in naravoslovje.
Risanje sovražnika v zasebnih fakultetah je cenena demagogija, ki spominja na iskanje razrednega sovražnika iz nekih drugih časov.
Edina razlika med javnim in zasebnim je v tem, da s strani zasebnih šol in zavodov ni javnega linča ministra s ciljem dobiti več denarja, ampak se očitno zasebniki, tako kot vsako normalno gospodarstvo, ukvarjajo z iskanjem notranjih rezerv.
2. POVZROČANJE TEŽAV MB FAKULTETAM
Univerze še vedno financiramo po starih dvanajstinah. Nikjer nobena še ni dobila niti evra manj. Zvračanja krivde za težave FNM na ministra danes, preden je kaka univerza dobila en sam evro manj, postavlja ali dvom v osnovno človeško korektnost teh ljudi ali v njihovo opravilno sposobnost.
Poudarjam, univerze financiramo v kosu. Na notranjo delitev denarja med fakultete nimamo prav nobenega vpliva. Imamo nekaj podatkov, ki dokazujejo, da je bila FMN v preteklosti podhranjena, pa tudi podatke, da ima zelo razdrobljene študije, veliko smeri, malo študentov. Vsekakor ministrstvo nima vzvoda, da bi se s tem spoprijelo.
Smo pa v okviru razmišljanja o novem zakonu o financiranju visokega šolstva pripravljeni prisluhniti predlogom, da bi programe in fakultete financiralo ministrstvo, ampak samo v primeru, če bi bila to res prevladujoča želja akademske skupnosti. Jaz si želim, da bi visoko šolstvo bilo to sposobno urejati v okviru svoje avtonomije.
Danes imajo vodstva univerz imajo polno svobodo in s tem odgovornost, da programe, vpis in zaposlenost prilagodijo materialnim možnostim. Do te krize smo se v Sloveniji obnašali po starem in smo na področju izobraževanja vsakemu dali po njegovih potrebah, ampak zaradi krize to ni več mogoče.
Vodstvo univerze v Mariboru pa moram tudi pohvaliti, da je z varčevalnimi ukrepi začelo takoj in ne čaka na september, ko se bodo sredstva res zmanjšala. Moja vrata in poštni predal ostajajo odprta za vse predloge, ki bi univerzam varčevanje olajšalo, žal znotraj danih finančnih okvirjev.
3. SVIZ
SVIZ ne zamudi nobene priložnosti, da bi poslabšal vzdušja pogajalcev, ki se trudijo doreči socialni sporazum. Vse s ciljem politične promocije sindikalnega vodstva, zavlačevanja pogajanj in ohranjanja statusa quo.
Za ta status quo v šolstvu država nima denarja. Skupaj s sindikati lahko dosežemo pametne rešitve z minimalnimi posledicami za delovna mesta učiteljev. Brez njih bo težje. Zadeva je zelo preprosta. Če nam bo sindikat prišel nasproti s svojimi stališči, se bom lažje pogajal z ministrom za finance za denar.
Nemogoče je zagovarjati del javnega sektorja, ki zase govori, da je edini pomemben in za katerega sindikat vztraja, da bi moral za čim več denarja čim manj delati.
Prav ta brezidejnost – da poleg argumenta »v znanju je moč«, ne znajo povedati nič drugega - je zame zelo slabo pogajalsko izhodišče.
V resnih državah sindikati z resnimi predlogi prispevajo k rešitvi resnih problemov, naš pa vse nakorog poziva k tiščanju glave v pesek.
4. PROBLEM NAJPAMETNEJŠIH
Sindikat in celo nekateri intelektualci so zasmehovanjem zavrnili trditev, da pričakujem rešitve tudi od najpametnejšega, najbolj ustvarjalnega dela populacije. Od koga naj država pričakuje sodelovanje, če ne od intelektualcev, od znanstvenikov, od ekonomistov?
Rekel sem bil, da od intelektualnega vrha naroda pričakujem, (a) da bodo najbolje razumeli, da smo v krizi in (b) da bodo iskali rešitve. Namesto tega slišim samo skandiranje za več denarja.
To sem mislil iskreno. Res verjamem, da so na univerzah najpametnejši, najbolj iznajdljivi, najbolj podjetni. Bil sem eden izmed njih. Če to ni res, me lahko obtožite naivnosti, ne pa cinizma.
In če to ni res, me skrbi, kaj je rezultat preteklih vlaganj v izobraževanje. Ostajam pa prepričan, da to je res, in da tiha večina dela natanko to: išče rezerve, se reorganizira, išče dodatne vire. Te spoštujem in se jim zahvaljujem.
5. KAJ JE MINISTER "NAREDIL"
Ker je zanimanje samo za denar nekaj podatkov: Dobili smo cca. 250 M€ več glede na prve ideje rebalansa. V zadnji fazi pogajanj dodatnih 20M€ za znanost in visoko šolstvo. Hvaležen sem ministru Šušeršiču in vladi za oboje. Predlagali smo, skupaj s sindikati visokega šolstva in znanosti, da se gre s plačami še 1% nižje in sredstva usmeri v izobraževanje, pa glavni pogajalec na plenarnih pogajanjih tega ni niti omenil. Ohranili smo agencijo za knjigo in film. Zagotovili smo neokrnjena sredstva za pripravo športnikov za OI in našli, v okviru možnega, razmeroma razumno rešitev AH.
Potrjujem, kar sem že dejal, da bom postavil vprašanje financiranja visokega šolstva, če bi prišlo do rahljanja ZUJFa. Rešitev večine problemov znanosti in visokega šolstva stane približno toliko kot popravki pri izrednih pokojninah.
Kaj bodo popravljali je politična odločitev, ki je odločitev koalicije, in ne moja. In odvisna predvsem od prepričljivosti in kredibilnosti zagovornikov - ne ministrov, ampak civilne družbe.
