Ena od teh puhlic je bilo tudi Pahorjevo moraliziranje iz leta 2008 o tem, da se moramo nehati deliti na "naše in vaše". Praznih zato, ker se s tem ni mogoče ne-strinjati-se in zato, kar se delitve ali ne delitve pokažejo pri konkretnem delu. Tudi jaz sem bil nasedel. Ljudje so po naravi leni in hvaležno sprejmejo napotek, naj se izognejo miselnemu naporu, ki ga terja razmislek o tem, kje imajo prav "naši" in kje "vaši".
O tem, da se moramo "nehati deliti", so imeli do zdaj največ za povedati tisti, ki so bili pred štirimi leti razdeljeni v štiri stranke (SD, LDS, Zares, Desus) in bodo 2011 razdeljeni v še dve do tri nove. Danes je praznina te puhlice v ospredju izjav stranke, ki se imenuje lista.
Saj me ima, da bi predlagal, da se nehamo deliti na tiste, ki delijo (na naše in vaše), in na tiste, ki ne delijo (na naše in vaše). Mar ni to še za stopnjo bolj razsvetljeno? Ampak to bi bilo za povprečnega volivca miselno že preveč zahtevno, čeprav pokaže vso absurdnost te parole.
Politika je spopad idej in če med idejami ni razlik, potem vse skupaj nima smisla. Na stvari gledamo različno in po tem se razlikujemo. Napredek je v spopadu idej. Ne smejo pa te delitve preprečiti, da (1.) se ne bi o razlikah civilizirano pogovarjali, (2.) našli stične točke pri katerih bi lahko sodelovali. In (3.) ne pustili razlikam, o katerih ne pridemo skupaj, da nam škodijo pri 1 in 2.
