Davek na potico?

Ko sem bil majhen, me je čuvala stara mama. Imela je prijateljico Milko, ki je stanovala blizu bivšega Šumija. Redno mi je nosila bonbone iz tamkajšnje tovarniške trgovine. Stara mama pa jih je redno zaklepala v omaro, pač, da si ne bi pokvaril teka, zob in si zlepil črevesja. Zdi se mi, da eden od predalov še zdaj diši po umetnih sadnih aromah tistih bonbonov. Takrat še niti v šolo nisem hodil.

Slabih pedeset let kasneje bo za mojo pravilno prehrano skrbela kar država:

Minister za zdravje Dorjan Marušič je na tiskovni konferenci po seji vlade pojasnil, da je na zasedanju odprl razpravo o možnosti uvedbe novih trošarin na sladke pijače in sladko prehrano.

Že trošarine na alkohol, tobak in motorna goriva so nepravične, zdaj pa nam bi socialisti davke višali še z izgovorom, da skrbijo za naše zdravje. Kje se bo to nehalo? Zakaj pa ne še trošarina na popečen krompirček, polnomastno mleko, visoke pete, rumeni tisk, mesni doručak, plastične igrače, zasko, gledanje televizije (samo na oddaje, ki poneumljajo), rdeče meso, internet (določene strani), kavo (ampak samo od tretje na dan) ... Ni vrag, da je vsaka stvar za kaj škodljiva.

Ko je otrok še majhen, je dobro, da ima staro mamo. Nekaj čisto drugega pa je, če država ljudem ne pusti, da odrastejo in če jim kar naprej dokazuje, da jim ne zaupa. Niti pri tem ne, kaj si bodo natočili v kozarec.