- Proti, ker je to zadnja, čisto zadnja možnost, da se ustavi za Slovenijo slab sporazum. Slab je zato, ker pušča zelo malo možnosti, da bi bili izpolnjeni interesi, o katerih se je največji del slovenske politike strinjal vseh zadnjih 20 let, namreč celovitost piranskega zaliva in teritorialni stik z odprtim morjem.
- Proti, ker je Slovenija po nepotrebnem popustila v trenutku, ko je bilo njeno pogajalsko izhodišče najboljše in se Sloveniji ni nikamor mudilo. Da je popustila se vidi iz tega, da je Pahor z Arbitražnim sporazumom v bistvenih točkah sprejel prvi Rehnov predlog, ki ga je slovenska politika pred enim letom soglasno zavrnila.
- Proti, ker se ne pustim utruditi. Hrvaška nas je z mejnimi incidenti mehčala leta in leta, vlada nas je s potiskanjem te teme pred gospodarske izzive utrujala cel mandat, nam s propagando natikala zelena očala, krmila pa z oblanci.
- Proti, ker se ne pustim nalagati. V referendumski kampanji so si laži podajali najvišji politiki Slovenije in Hrvaške. Kosorjeva je postavali na laž Pahorja, ko je ta po TV obljubljal, da mu je obljubila teritorialni stik z odprtim morjem. Pahor je na laž postavil Kosorjevo v zvezi z navedbami v hrvaškem zakonu o ratifikaciji AS. Dovolj poznam evropsko politiko, da vem da so lažne grožnje, da Slovenijo čaka mednarodna osamitev, da bo vojna; ni res, da bomo dobili stik do Ulcinja, če bo treba; ni res, da lahko slabo odločitev zavrnemo; ni res, da so pravniki iz plačnega seznama vlade "ugledni neodvisni strokovnjaki" ...
- Proti, ker bolj zaupam Francetu Bučarju kot Janezu Stanovniku, bolj Spomenki Hribar kot Milanu Kučanu, bolj Borisu Pahorju kot Tonetu Pavčku, bolj Marku Pavlihi kot Vasiljki Sancin ...
Boljši sporazum potrebujemo zato, da bi ponos ostal del identitete naše države.
