Ob robu svetovnega dneva svobode tiska je bilo marsikaj povedanega tudi o vedno večji krizi tiskanih medijev. V ZDA je propadanje časopisov tema že vsaj od začetka krize. Pri nas, kjer so bili novinarji še pred kratkim tudi uradno "družbenopolitični delavci", je zaskrbljenost še nekaj večja, saj naj ne bi šlo samo za delovna mesta kar tako, ampak za celo vejo oblasti in steber demokracije. Realno bi nas moralo skrbeti pol toliko, ampak to je neka druga zgodba.
Internet spravlja v težave vse poslovne modele, ki temeljijo na ekskluzivnosti posredovanja informacij in povezovanja ljudi. Mediji so to po svoji definiciji, precej globoko v tem poslu so tudi izobraževalne ustanove in celo politične stranke. Organizacije, ki so bližje trgu, bodo na udaru prej, tiste v varnem zavetju politične skrbi, državnega monopola ali celo ustavnega reda, pa kasneje. Mediji torej prej, šole in univerze kasneje, stranke morda nikoli. Tudi v tej luči je treba razumeti pritiske v smeri državnega šolstva ali obračanje novinarjev k politiki.
Resnični odgovor na izzive pa je v tem, da mediji, izobraževalne ustanove in stranke analizirajo, ali je posredovanje informacij njihov edini posel. Hitro bi ugotovili, da je njihovo pomembno blago tudi zaupanje, verodostojnost, kakovost. Samo na tej točki se klasični mediji lahko spoprimejo z internetom; samo na tej točki šole lahko ponudijo več, kot se je mogoče naučiti iz interneta. Samo na tej točki lahko stranka z dolgo tradicijo ponudi več kot na hitro ustanovljena skupina iz Facebooka.
Preživeli bodo tisti, ki bodo gradili na kvaliteti, verodostojnosti in zaupanju, propadli pa tisti, ki bodo nivo diskusije iz spletnih forumov začeli tiskati. Ravno danes sem v "brezplačni" prilogi nekega dnevnika prebral besede, ki bi pred leti našle prostor samo na spletnih pljuvalnikih. Ko bodo lastniki ugotovili, da za pljuvanje ni potrebno plačevati papirja, tudi potrebe po tej prilogi ne bo več.
Samo ne takrat jamrati, da medije uničuje gospodarska kriza. Politično propagandne vsebine bodo začele izginjati, ko jih tranzicijsko gospodarstvo, zaradi krize, ne bo zmoglo več podpirati. Za to ne bo kake večje škode. Prav tako ne bo nobene škode, če bodo propadli mediji, ki ne morejo ponuditi nič boljšega od tega, kar zastonj beremo na internetu.
Z nekaj sreče bomo po krizi, tudi po zaslugi blogarjev in državljanskih novinarjev, imeli boljše plačljive medije. Z nekaj smole pa ozke, zadrte, navijaške časopise*, ki jih bodo ljudje kupovali iz političnega prepričanja.
* Reklamo v tem stilu sem pred prazniki dobil v svoj nabiralnik in opustil razmišljanja, da bi presedlal na ta dnevni časopis, ki mi je v svoji občajni dnevni obliki začel ravno postajati všeč.
