sobota, 16. maj 2009

Kriza razgalja slabosti političnega in gospodarskega sistema

Ko bodo naš časa opazovali iz večje časovne distance, ga ne bodo delili na čas pred krizo in na čas po krizo, kot bi nas radi prepričali nekateri retromarksisti in neokomunisti. Bodo pa zgodovinarji nekam v ta čas postavili mejnik med novim vekom in obdobjem, ki prihaja, imena pa še nima, podobno, kot so Kolumbovo odkritje Amerike postavili za mejnik med srednjim in novim vekom.

Ta mejnik bo morda konec hladne vojne - zadnje vojne nekega obdobja, ko so bili notranji spori krščanskih civilizacij še pomembni za cel svet. Ta mejnik bo morda rojstvo svetovnega spleta, ki deli papirno od digitalne dobe. Ali pa bo ta mejnik pristanek Kitajcev na luni kot zadnji dokaz, kam se premika težišče svetovne gospodarske, politične in tehnološke moči.

Prelomnice

Svet se danes sooča s tremi velikimi prelomnicami: (1) s koncem prevlade zahoda v gospodarstvu, politiki, znanosti. (2) s koncem industrijske ekonomije in uveljavitvijo konceptualne v kateri ne prodajamo otipljivih izdelkov ampak njihove neotipljive kvalitete, kjer prodajamo pamet, inovativnost in ustvarjalnost. In (3) na področju energetike se zaradi energetske in podnebne krize končuje obdobje intenzivne izrabe fosilnih goriv in prehod na obnovljive vire, ki jih daje sonce. Po mojem prepričanju so v teh spremembah tudi globoki vzroki za sedanjo krizo; vso negotovost, ki jih prinašajo te spremembe, pa kriza še dodatno potencira.

Uspešne pri izhodu iz krize bodo družbe, ki bodo našle odgovore na te izzive, ne pa z nostalgijo v srcu in Che-Guevaro na majici politizirale o koncu komunizma in tržnega gospodarstva. Pri oceni, kako se lahko v iskanju izhoda obnese Slovenija, nisem optimist. Ideja konceptualne ekonomije, se je zdela marsikomu smešna. Pri vprašanjih energetike oblast niha od nekritičnega priseganja na jedrsko energijo do utopičnih idej o 100.000 sončnih elektrarnah. Globalizacija je predmet napadov ideologov in najglasnejših somišljenikov vladnih strank, kot da imamo v Sloveniji na izbiro ali se bo svet globaliziral ali ne.

Politiki so obnovljiv vir

Politiki lahko delajo napake. Konec koncev so politiki obnovljiv vir. In niso edini, ki lahko vplivajo na razvoj države. Svojo vlogo lahko odigrajo podjetniki, civilna družba in posamezniki. Slovenski problem je, da imamo čuden politični sistem, da imamo malo pravih podjetnikov in kapitalistov in da so podsistemi vsepovsod taki, da onemogočamo sposobne posameznike. Kombinacija tega trojega pa je lahko usodna.

Problem političnega sistema je v tem, da ga še vedno definira revolucija iz časa druge svetovne vojne. Stranke na oblasti se o marsikaterem realnem, današnjem problemu ne strinjajo. Poenotijo pa se v odnosu do Tita. Ker ni enotnosti okrog prvorazrednih tem - to pa so kriza in našteti premiki, je toliko govora o vsem drugem - od prašičje gripe do piranskega zaliva in odstavljanja Rupla in Veselinoviča. Je lahko odnos do Josipa Broza temelj politične koalicije, ki bo reševala probleme 21. stoletja?

Drugi temelj koalicije je socialna retorika v spregi s podporo velikemu kapitalu. Kdo v slovenskem političnem prostoru res zastopa interese delavstva in je kot tak tudi pripoznan? Kdo interese kapitala, in je kot tak tudi pripoznan? Kdo si upa v program jasno zapisati, da podpira interese podjetnikov? Nekdo je 27. demonstriral proti fašizmu. Kaj pa je fašizem v odnosu na delavstvo in kapital?

Politični sistem torej ne opravlja svoje osnovne funkcije - da bi interese, ki nastajajo v družbi kanaliziral v dejanja oblasti. Problem gospodarskega sistema je, da nimamo kapitalizma. Če se v Sloveniji kdo spotika ob kapitalizem se neupravičeno. Mi ga v glavnem nimamo. Kapitalist je nekdo, ki je svoj denar nekam vložil, da bi od tega vložka nekaj zaslužil. Kapitalizem pa sistem, kjer ti ljudje z odločanjem o tem, kam bodo vlagali in kam ne, usmerjajo gospodarski razvoj. Od manj v bolj produktivna podjetja.

Koalicija ljubiteljev tujega denarja

Pri nas sta lastnika velike večine vsega država in skladi za upravljanje. Ne eden ne drug se ne obnaša kot kapitalist. Država kot lastnik, ne glede na vse mogoče KASe, neodvisnost, samoomejevanje in podobno retoriko … na koncu pomeni politike, in politike zanimajo glasovi, ne pa razvoj podjetja. Skladi kot lastniki? Nekaj najbogatejših Slovencev je lastnikov skladov za upravljanje. Bolj kot skrb za podjetja, ki naj bi jih upravljali, jih je zanimalo njihovo lastno premoženje. Pri tem so dobro sodelovali z nekaterimi direktorji in managerji, ki so imeli enak interes.

Naš kapitalizem je torej deloval ob pretežni odsotnosti avtentičnih lastnikov, ki bi se igrali s svojim denarjem. Danny de Vito kot Lawrence Garfield v filmu "other people's money" pravi:

"I love money more than the things it can buy... but what I love more than money is other people's money."

Pri nas je bila koalicija 'Garfieldov' premočna.

V tej koaliciji je bil samo del managerjev, del direktorjev in del politike. Veliko je tudi takih, ki so s svojo podjetnostjo dvignili propadla podjetja ali pa podjetje naredili iz nič. Kot razvojni minister sem spoznaval predvsem take. In iz teh moramo narediti zglede, ikone, ne pa zdaj kar povprek napadati tržno gospodarstvo. Sposoben manager je za delavko ali delavca boljše upanje kot Borut Pahor, Matej Lahovnik, Ivan Svetlik ali Žiga Turk.

Tudi za družbo so upanje sposobni posamezniki in podjetniki. V splošnem od vseh strani, od OECD, Svetovne banke, Evropske komisije, slišimo, da je naš gospodarski sistem do njih premalo prijazen. Da daje preveliko vlogo državi, da cementira odnose med delodajalci in delojemalci, da je tog do sprememb v gospodarstvu.

Danes je posameznik bolj pomemben kot je bil kdajkoli. Živimo v informacijski družbi. Še nikoli ni imel posameznik na voljo toliko informacij, še nikoli se ni mogel toliko naučiti od tolikih ljudi. Še nikoli ni bilo v njem toliko potenciala.

Reforme


Politika se ne bo kar naenkrat nehala razporejati po delitvah izpred pol stoletja. Denar je kjer je, koalicija Garfieldov bo še nekaj časa delovala. Edina možnost so ljudje. Ti bodo spoznali priložnosti, ki jih ponujajo konceptualna ekonomija, tehnološke revolucije in globalizacija, tem se mora država umakniti izpod nog, če jih že podpira ne.

To pa pomeni nadaljevati z reformami, ki jih je začela prejšnja vlada in, če hočete, partnerstvo za razvoj. Ne navkljub krizi ampak zaradi krize in s pomočjo krize. Reforme potrebujejo vodenje. V zvezi z vodenjem naj zaključim s citatom Margaret Thatcher: Če je tvoj cilj, da si ljudem všeč, boš vedno in povsod iskal kompromis in ne boš dosegel nič.

Avtorjev referat, Zbor za republiko, 7.5.2009.

Preberite še