sreda, 04. junij 2008

Tajkun Julie Roberts

V filmu "Čedno dekle" je Edward Lewis (Richard Gere) tajkun, ki poceni kupuje podjetja v težavah in jih po tem po kosih razproda naprej. V žepu ima nekaj kongresnikov in senatorjev, ki mu pri tem pomagajo. V tem početju uničuje delovna mesta in žene v bankrot tiste, ki so ta podjetja naredili za ranljive. Komur se zdi, da je glavna naloga gospodarstva, da ustvarja delovna mesta, se zdi tako početje sporno. V bistvu pa Edward Lewis opravlja zelo pozitivno nalogo. Gospodarstvo namreč čisti slabih podjetij in jih spreminja v nekaj, kar spet lahko prinaša zaslužek in delovna mesta, ki so boljša.

Značilnost gospodarstev, ki se razvijajo, je ravno to. Da se denar hitro umika iz panog, kjer so dobički nizki in se seli tja kjer so možnosti rasti. Bartelsman, Haltwanger in Scarpetta (2005) ugotavljajo, da propadanje podjetij iz spodnje četrtine po produktivnosti v ZDA 3* hitrejše kot v Franciji in da je tudi rast v najbolj produktivnem kvartilu v ZDA skoraj trikrat hitrejša. Verjetno je pri nas še slabše kot v Franciji, ker vsi po vrsti ugotavljajo, da je strukturnih premikov v našem gospodarstvu premalo.

Ključno sporočilo obeh primerov je, da lastniki kapitala s tem, da ga vlagajo tja, kjer obstaja prihodnost in umikajo od tam, kjer prihodnosti ni, opravljajo ključno razvojno nalogo, ki po obsegu sredstev seveda bistveno presega karkoli, kar bi lahko počela država, da ne govorimo o 1% BDP, ki jo veliko omenjajo tisti, ki bi želeli razvoj poganjati samo skozi večanje (proračunskih) sredstev za raziskave in razvoj. Oboje pa je pravzaprav zelo povezano. Zato je kolateralna škoda borbe proti tajkunom ta, da je prišel kapital nasploh in lastniki kapitala še posebej, na slab glas. Spet. Kar vsi po vrsti. Vendar so med njimi pomembne razlike.

Na eni strani imamo podjetnike, katerih bogastvo je raslo skupaj z vrednostjo njihovih podjetij. Ta podjetja so lahko napredovala le, če so inovirala, vlagala v razvoj, zmanjševala stroške, iskala tržne niše. Primeri so na dlani - Pečečnikov Elektronček ima za sabo ogromno razvoja na področju računalništva, Seaway bratov Jakopin temelji na najsodobnejših materialih, računalniško podprtem načrtovanju, vrhunskem oblikovanju, numeričnih in fizičnih simulacijah bark. Podobno Boscarolov Pipistrel, ki poleg inovacij v letalstvu beleži tudi inovacije na področju varčne gradnje. Tudi Mirko Tuš se ne ukvarja več samo z moko in sladkorjem, ampak išče rast na področju mobilne telefonije in interneta. V takih podjetjih ima znanje ceno, ker je znanje edini način, da se povečuje vrednost premoženja njihovih lastnikov.

Na drugi strani imamo podjetja ali bolje rečeno ljudi, ki imajo možnost, da vrednost svojega premoženja povečujejo z druge vrste spretnostmi. Nek manjšinski lastnik ali direktor podjetja je lahko skozi olastninjenje tega podjetja v svojo korist pridobil za nekaj velikostnih razredov več premoženja kot skozi počasno, mukotrpno raziskovanje in inoviranje v podjetju. V Sloveniji nimamo ne pšeničnega ne ledenega piva, nimamo avtomatov za pivo, iz katerih ne bi tekla pena, red bull se nam je zgodil iz Avstrije, raba informacijske tehnologije pri cestogradnji zaostaja za znanjem, še dovolj kvalitetnega betona ne namešamo vedno. Ne pivovarji ne cestarji, če vzamem dva najbolj kričeča primera, niso evropsko konkurenčni in ne osvajajo zahtevnih tujih trgov.

Iz vidika družbe znanja, iz razvojnega vidika, je bil zato način slovenske privatizacije, kjer bo trajalo dvajset let, da se bodo vzpostavile normalne lastniške razmere, popolnoma zgrešen. V drugačnih razmerah bi vodstva nekaterih od teh slovenskih podjetij skrbel razvoj, ne pa, kako bi postali lastniki. Znanju bi dala tisto ceno, ki jo imamo politiki tolikokrat na jeziku. Dogajale bi se strukturne spremembe, ne pa prekladanje denarja iz kupčka na kupček. Iz tega vidika je predlog SD, da država dvigne roke od nadzora v podjetjih, kjer še ima deleže, celo dober, ker bo pospešil lastninsko konsolidacijo. Sicer ne bo zastonj, ampak to je že druga zgodba.

Zaljubljeni Lewis se je na koncu filma odločil, da ne bo uničil Morsovih ladjedelnic, ampak, da bo gradil ladje. Čudovite velike ladje. Verjetno ne samo zato, da bi ugajal, ampak mu je tudi hladna računica pokazala, da se mu tudi to kot solastniku splača in da zna kako pomagati, da bodo poslovali bolje. Tak zaključek filma je sprejemljiv tudi pri nas, kjer na lastnino in lastnike še vedno najraje gledamo z marksističnim nezaupanjem. A ni problem v lastnini in lastnikih. Če jih zanimata dobiček in povečanje vrednosti podjetja, jim ne preostane dosti drugega, kot da vlagajo v znanje in zato opravljajo ključno razvojno nalogo. Če pa se ukvarjajo s tem, kako bi lastniki šele postali, ali pa jih vodi ugajanje tem in onim, pa ne.

Najprej objavljeno na Finance.si.

Preberite še