petek, 09. maj 2008

Volivci nimajo zmeraj prav

Živim v mestu, ampak ravno toliko blizu roba, da uživam tudi prednosti podeželskega življenja. Med te sodi tudi gasilska veselica, ki jo dvakrat letno organiziral lokalno gasilsko društvo. Pred leti je sosed zadel pršut. Ne na tomboli, ampak tako, da je najbolje ocenil koliko tehta. Vsi ostali smo se bolj ali manj zmotili.

Na to zgodbo me je spomnila knjiga Briana Caplana "The myth of the rational voter: Why Democracies Choose Bad Politics", ki sem jo nedavno kupil v Bruslju. Predsednik vlade ekipe, ki je sodelovala na spomladanskem vrhu 13. in 14. marca, ni peljal na pivo, ampak smo se mu lahko zgolj pridružili pri enem od drobnih užitkov, ki mu jih predsedovanje Svetu EU vendarle še dopušča, pri obisku najboljše bruseljske angleške knjigarne.

Demokracija naj bi bila utemeljena na dejstvu, da ljudje v povprečju zelo zelo natančno ocenijo, koliko tehta pršut. Vsak se sicer moti, eni navzgor, drugi navzdol, ampak v povprečju je ocena skorajda točna.

Oziroma v prevodu, vsak od nas se o stvareh sicer moti, ampak v povprečju pa izberemo pravo politiko, prave stranke, tiste, ki stvari zapeljejo v zaželeno smer. Volivci imajo zmeraj prav. Kot skupina, ne kot posamezniki. In to, tako Caplan, je zmota. Racionalni volivec je mit in ne resničnost.

Volivci se o nekaterih rečeh sistematično motijo, zato demokracije ubirajo podoptimalne politike, k oblasti pa se približajo stranke, ki te zmote izkoriščajo za svojo popularnost. Caplan identificira štiri sistematične predsodke volivcev, ki so v nasprotju s spoznanji ekonomske in drugih znanosti. Bolj natančno povedano - ekonomisti o teh zadevah morda nimajo čisto enotnega mnenja, vendar je razkorak med mnenjem strokovne javnosti in povprečnim mnenjem volivcev vendarle pomemben. Ekonomisti se npr. sicer razlikujejo po tem, koliko kdo verjame v delovanje nevidne roke trga, imajo pa v povprečju v trg bistveno večje zaupanje kot ljudje z ulice.

Predsodki:
  • Proti-tržni predsodek je "tendenca podcenjevanja ekonomski prednosti tržnih mehanizmov". Pri nas se npr. kaže v tem, da naj bi država regulirana trg dela, cel kup cen in plač, intervenirala na trgih dobrin in storitev, namesto, da bi se cene oblikovale glede na ponudbe in povpraševanje.
  • Proti-tujski predsodek je "tendenca podcenjevanja ekonomskih stikov s tujci". Pri nas se kaže pri odporu prodaje podjetij tujcem, strahom pred tujim lastništvom, izkoriščanjem, pred tujimi investicijami ipd.
  • Predsodek ustvarjati delo je "tendenca, da se podcenjujejo ekonomske koristi zmanjševanja dela". Dela seveda, ki je potrebno, da ustvarimo enoto družbenega proizvoda. Predsodek se kaže v politikah, za katere je pomembneje, da se ustvarjajo ali ohranjajo delovna mesta, kjer ljudi prebijejo osem ur dnevno, kot pa da propadajo delovna mesta, kjer je dodana vrednost majhna in nastajajo delovna mesta, kjer je dodana vrednost velika.
  • Predsodek pesimizma je "tendenca, da se precenjujejo morebitne bodoče težave in podcenjuje dosežene uspehe in bodoče delovanje ekonomije". Na valu pesimizma jaha vsakokratna opozicija, ki piha na dušo ljudem, češ da jim gre vedno slabše, ne glede na statistične podatke.

Bližajo se volitve. Stranke bodo pripravljene narediti marsikaj za glasove. Caplanova knjiga našteva nekaj bližnjic in daje po eni strani nasvet piscem strankarskih programov in po drugi pa opozarja bolj ozaveščene volivce. Večina volivcev te knjige ne bo prebrala.

V spodnji tabeli subjektivno ocenjujem, do kakšne mere slovenske stranke izkoriščajo te predsodke. Več zvezdic pomeni večji predsodek. Številka v oklepaju je seštevek brez upoštevanja predsodkov zaradi opozicijske vloge.


strankatrg
tujci
delo
pesimizemskupaj
SDS
*
*
*

3
NSi

**
**

4
SLS
*
***
**
*
7
Desus
**
***
**
**
9
SD
***
**
***
**
10 (8)
LDS
**
**
**
***
9 (6)
Zares
**
*
*
***
7 (4)
NS
*
***
**
**
9 (7)
Lipa
**
***
***
***
11 (8)

Demagogija je definirana kot politika, ki izkorišča predsodke ljudi, da bi prišla na oblast. In očitno demagogija ni povezana samo z Romi, Hrvaško in trkanjem na slovenske prsi.

Preberite še