Včeraj je bila Svetu za kulturo, izobraževanje in znanost diskusija o Zakonu o visokem šolstvu in raziskovalni dejavnosti. Spodaj analiziram ključne stvari, ki bi jih zakon moral urediti ... z machiavellianskega vidika, namreč, kdo so ostri nasprotniki in kdo so mlačni podporniki. Rad bi namreč pokazal, da se vsak akter najde v obeh vlogah:
Avtonomija zaposlenih in članic univerze. Ostri nasprotniki: rektorji, ki želijo, da je nosilec avtonomije "univerza" oz. oni. Mlačni podporniki: dekani in zaposleni na univerzi.
Skrajšanje časa študija, da mladi prej vstopijo v redno delovno razmerje. Ostri nasprotniki: večni študenti, študentski funkcionarji, študentski servisi. Mlačni podporniki: davkoplačevalci, ki plačujejo davke in prispevke, delodajalci, mladi diplomanti, ki jim študenti otežujejo zaposlitev.
Več izbire pri kadrovanju: pri nas ima praktično vsak zaposleni na univerzi službo za nedoločen čas, torej nekakšen "tenure", ne samo redni profesorji. V svetu deluje sistem, kjer je predvsem na nižjih mestih bistveno več kroženja glav in odprta konkurenca za ta mesta. Ostri nasprotniki: monopolisti na delovna mesta in njihov sindikat. Mlačni podporniki: študenti.
Več izbire pri ustanovi študija: študent ima pri nas realno na izbiro eno samo visokošolsko organizacijo. Konkurenca in tekma med ustanovami bi dvigala kvaliteto. Ostri nasprotniki: obstoječi monopolisti. Mlačni podporniki: študenti, zaposleni, pokrajine, regije, delodajalci ...
Več izbire pri programu študija: sistem ne spodbuja uvajanja novih programov, posodabljanja predmetov, predmetnikov ... vse je povezano z velikim birokratiziranjem. Nasprotnik: država. Mlačni podporniki: rektorji, redki učitelji, ki bi radi uvajali novosti, študenti, delodajalci.
Več ciljnega raziskovalnega dela (predvsem na področju tehnologije): zakon naj bi urejal tudi področje raziskovanja, ampak se tega praktično ne dotika. Nasprotniki: radovednostni raziskovalci, državna agencija za znanost. Mlačni podporniki: delodajalci.
Boljša izraba znanja. Zaposleni naj bi imeli bolj proste roke pri pridobitni izrabi znanja, ki je nastalo na univerzi. Nasprotniki: univerza, fakulteta, zavistneži. Podporniki: zaposleni, delodajalci.
Sklep: Velika večina ukrepov koristi študentom in delodajalcem, ampak, ker je vsak glavni akter vsaj enkrat v vlogi ostrega nasprotnika, složen odpor ne preseneča.
Temelj za morebitno partnerstvo, v katerem bi zadeve premaknili naprej je, da vsak tudi kaj dobi in da se marsikaj prekriva tudi z načrti in cilji univerz oz. rektorjev.
