- Če bi bil jaz osebno lastnik 25%, in se bo z dokapitalizacijo omogočila solidna rast podjetja, ali bi se res odpovedal dobri poslovni priložnosti?
- Če bi bil jaz osebno lastnik npr. 5%, ali bi želel, da gre država ven (npr. zato, ker za vsako svojo odločitev razmišlja dlje kot bi normalen lastnik)?
- Če bi bil jaz osebno lastnik npr. 5%, ali bi želel, da bi se nekemu lastniku, ki ni država, delež zmanjšal pod 25% (npr. zato, da ne bi podjetje imelo toliko pomembnejšega lastnika kot sem jaz?).
2.6.07
Dokapitalizacija nekega podjetja
Teme:
gospodarstvo,
razvoj
Recimo, da ima država nekaj nad 25% delež podjetja. Podjetje bi se, da bi lahko financiralo širitev in rast, dokapitaliziralo in država lahko pri tem sodeluje (in ohrani delež) ali pa ne sodeluje (in se tako država malo umakne iz firme). Ko "država" o tem odloča, bi se morali odgovorni nadzorniki po mojem vprašati naslednje:
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
8 x komentirano:
Odločitve za dokapitalizacijo in lastniška razmišljanja so veliko bolj kompleksna od teh zelo enostransko prikazanih, zato si odgovori absolutno ne sledijo nujno po tem vrstnem redu, kar pa seveda dela spodnji sklep za zmoten.
Pravzaprav se mi zdi spodnji sklep smešen skorajda v vseh primerih: ne-dokapitalizacija kot usluga, ki jo je potrebno ovrednotiti.
Zveni kot žlahtna tranzicijska pomoč države pri menedžerskem odkupu.
Srčno upam, dragi Žiga, da tole ni kakšna nespodobna ponudba komu med vrsticami, ker sliši se tako...
Huh, tole razmišljanje je pa res vzeto čisto iz konteksta in čisto preveč z levo roko odgovori na zastavljena vprašanja.
Če začnem na začetku: država kot lastnik? Slovenija bi morala imeti nek državni sklad tveganega kapitala (ja vem, oksimoron), ki bi iskal strateške investicije, s katerimi bi kazal tendenco države, da vlaga v visoko tehnološka podjetja. S tem se vendarle Slovenija ponaša in želi postati.
In skladno s tem - država ne more oz. ne sme biti lastnik podjetij, to vlogo bi morala imeti čisto gospodarska inštitucija, strokovnjaki, ki bi jih namestili mimo politike in bi se obnašali kot pravi venture kapitalisti, nikakor pa ne kot politični oportunisti.
Če tega ne bo, naj se država pobere iz gospodarstva. Naj bodo na oblasti levi, desni, srednji, zgornji ali spodnji - če so politiki v gospodarstvu, cveti korupcija, razmišljati kot dober gospodar pa jim je zadnja stvar na seznamu.
Odgovor na zastavljena vprašanja (v gospodarskem smislu) pa je enostaven: če je naložba v dotičnem podjetju zanimiva (torej podjetje kaže uspehe in potencial) naj lastnik sodeluje pri dokapitalizaciji. Če ni, naj proda ves delež, saj je čas dokapitalizacije primeren za lastniško konsolidacijo.
That's right!
Pri tem mi tale dikcija z vrednotenjem usluge še vedno zvezni sila srhljivo.
Enivej, dobra tale z državnim skladom tveganega kapitala kot protipola trenutnim socialnim subvencijam za prestrukturiranje. Bi bilo zanimivo slišati ministrovo mnenje...
"Usluga pa stane in jo je treba ustrezno ovrednotiti."
Sam se povsem strinjam, da je potrebno usluge ovrednotiti. Pač del business-a. Samo v konkretno navedenem primeru, pa razen korupcije, ne vidim načina kako bi lahko kaj pridobili iz te situacije (država ne naredi nič - ne dokapitalizira, niti ne blokira dokapitalizacije). Kaj je pravno možno, da preostali lastniki plačajo odškodnino lastniku, ki nima denarja za dokapitalizacijo?
Skratka,..., SLAB PRIMER g.minister.
Pa zakaj za božjo voljo je to usluga? Če ti je naložba zanimiva, boš dokapitaliziral, če ne, prodaj. To, da ne dokapitaliziraš ni nobena usluga, temveč pomanjkanje zaupanja v naložbo.
RAZEN seveda, če ti nekdo naredi "uslugo", da potem ti ne bi dokapitaliziral. Oz. z drugimi besedami, če nekdo podmaže decision-makerja na državni strani, naj reče "ne" dokapitalizaciji, s tem pa naredi škodo državi.
@gregorg: "... ni kakšna nespodobna ponudba komu med vrsticami, ker sliši se tako..." Ej, pa če bi imel kaj s tem, a misliš, da sem tolk butast, da bi kar na blogu oglaševal? Nič bat ... nimam osebno nič s tem. In mislil sem na to, kako uslugo poplačati lastniku 25%, ne njegovoemu nadzorniku.
@gregorg: Zakon o skladih tveganega kapitala je šel ravnokar skozi vlado. Se dela na tem! Ampak ne kot protiparola sociali. Ha ha ...
@mislec: primer je morda slab, se pa lahko zgodi. Kaže, do česa pride, če se država obnaša kot posebne vrste lastnik in je lastniška funkcija obremenjena s parolo umika države iz gospodarstva.
@mislec: če država ne dokapitlizira pade pod 25% ... kar je vsem ostalim lastnikom full všeč.
Najbolj čista rešitev je verjetno ta, da država dokapitalizira, potem pa, če bi se res rada umaknila, določen delež proda.
Da se torej to dvoje - umik in dokapitalizacija - ne meša.
Nikakor ne mislim, da bi bil pisec tega bloga neumen, ravno nasprotno, ga izmed vseh ministrov aktualne vlade najbolj spoštujem in mislim, da sem to v komentarjih že večkrat izrazil.
Moram pa priznati, da me je tale zapis nekoliko presenetil in da še zmeraj ne razumem te dikcije o uslugi za ne-dokapitalizacijo. Razlogov za dokapitalizacijo je ogromno in vsak lastnik mora znati presoditi, ali je zanj dokapitalizacija smiselna.
Če je lastnik država, mora pač znati presoditi, ali je dokapitalizacija tudi v njenem interesu in če se slučajno ne spomnimo, kaj je interes države, naj namignem, da je to interes njenih državljanov - na splošno, ne posameznikov. Torej, če država kot lastnik presoja, da je dokapitalizacija v njenem interesu, naj jo naredi, v nasprotnem primeru pa naj je ne in si zmanjša lastniški delež oziroma povsem izstopi iz družbe.
Povsem deplasirano pa je, da bi država v takšnem primeru razmišljala, oh, saj je naš slogan tako ali tako umik iz gospodarstva in če ob tem naredimo še kakšnemu izmed lastnikov uslugo, ki jo kakopak še ustrezno ovrednotimo, še toliko boljše. Evidentno je, da v tem primeru država ne deluje v interesu svojih "delničarjev", ki smo pač vsi njeni državljani.
Če se želi država umakniti iz gospodarstva, naj naredi to na način, da bom od tega imel največ jaz kot državljan (=kot njen "solastnik"), ne pa zaradi političnih parol in parcialnih lastniških interesov.
Če se država umika iz gospodarstva zaradi predpostavke, da ne more biti dober gospodar (kar me, takole na načelnem nivoju sicer malo skrbi, ker to verjetno pomeni, da je slab gospodar tudi v negospodarskih sektorjih), to še ne pomeni, da je lahko njen umik negospodaren.
Zato se tudi ne strinjam, da je najbolj čista rešitev, da se dokapitalizacija ne meša z prodajo državnega lastništva.
Najbolj čista rešitev je, da država zelo dobro in odgovorno premisli, kaj je v konkretnem primeru najboljša rešitev za državljanje in ukrepa tako. Najbolj čista rešitev bo tista, od katere bodo največ profitirali državljani.
no, dokapitalizacija Elana najbrž ni strašna poslovna priložnost...
Objavite komentar