Resnica z naklepom

Tole sem si pripravil za novinarsko konferenco danes v zvezi z naklepnim ponavljanjem neresničnih izjav.

1. UNIČEVANJE JAVNEGA NA RAČUN ZASEBNEGA

Vsi varčevalni ukrepi na natanko enak način, do evra in procenta enako prizadenejo javno in zasebno izobraževanje. Nikjer in nikoli zasebno ni bilo niti malo protežirano. Z demoniziranjem zasebnega šolstva je začel del politike in sindikat, povzema pa vsak, ki bi rad javno pozornosti, tudi Akademski (sic!) zbor mariborske fakultete za matematiko in naravoslovje.

Risanje sovražnika v zasebnih fakultetah je cenena demagogija, ki spominja na iskanje razrednega sovražnika iz nekih drugih časov.

Edina razlika med javnim in zasebnim je v tem, da s strani zasebnih šol in zavodov ni javnega linča ministra s ciljem dobiti več denarja, ampak se očitno zasebniki, tako kot vsako normalno gospodarstvo, ukvarjajo z iskanjem notranjih rezerv.

2. POVZROČANJE TEŽAV MB FAKULTETAM

Univerze še vedno financiramo po starih dvanajstinah. Nikjer nobena še ni dobila niti evra manj. Zvračanja krivde za težave FNM na ministra danes, preden je kaka univerza dobila en sam evro manj, postavlja ali dvom v osnovno človeško korektnost teh ljudi ali v njihovo opravilno sposobnost.

Poudarjam, univerze financiramo v kosu. Na notranjo delitev denarja med fakultete nimamo prav nobenega vpliva. Imamo nekaj podatkov, ki dokazujejo, da je bila FMN v preteklosti podhranjena, pa tudi podatke, da ima zelo razdrobljene študije, veliko smeri, malo študentov. Vsekakor ministrstvo nima vzvoda, da bi se s tem spoprijelo.

Smo pa v okviru razmišljanja o novem zakonu o financiranju visokega šolstva pripravljeni prisluhniti predlogom, da bi programe in fakultete financiralo ministrstvo, ampak samo v primeru, če bi bila to res prevladujoča želja akademske skupnosti. Jaz si želim, da bi visoko šolstvo bilo to sposobno urejati v okviru svoje avtonomije.

Danes imajo vodstva univerz imajo polno svobodo in s tem odgovornost, da programe, vpis in zaposlenost prilagodijo materialnim možnostim. Do te krize smo se v Sloveniji obnašali po starem in smo na področju izobraževanja vsakemu dali po njegovih potrebah, ampak zaradi krize to ni več mogoče.

Vodstvo univerze v Mariboru pa moram tudi pohvaliti, da je z varčevalnimi ukrepi začelo takoj in ne čaka na september, ko se bodo sredstva res zmanjšala. Moja vrata in poštni predal ostajajo odprta za vse predloge, ki bi univerzam varčevanje olajšalo, žal znotraj danih finančnih okvirjev.

3. SVIZ

SVIZ ne zamudi nobene priložnosti, da bi poslabšal vzdušja pogajalcev, ki se trudijo doreči socialni sporazum. Vse s ciljem politične promocije sindikalnega vodstva, zavlačevanja pogajanj in ohranjanja statusa quo.

Za ta status quo v šolstvu država nima denarja. Skupaj s sindikati lahko dosežemo pametne rešitve z minimalnimi posledicami za delovna mesta učiteljev. Brez njih bo težje. Zadeva je zelo preprosta. Če nam bo sindikat prišel nasproti s svojimi stališči, se bom lažje pogajal z ministrom za finance za denar.

Nemogoče je zagovarjati del javnega sektorja, ki zase govori, da je edini pomemben in za katerega sindikat vztraja, da bi moral za čim več denarja čim manj delati.

Prav ta brezidejnost – da poleg argumenta »v znanju je moč«, ne znajo povedati nič drugega - je zame zelo slabo pogajalsko izhodišče.

V resnih državah sindikati z resnimi predlogi prispevajo k rešitvi resnih problemov, naš pa vse nakorog poziva k tiščanju glave v pesek.

4. PROBLEM NAJPAMETNEJŠIH

Sindikat in celo nekateri intelektualci so zasmehovanjem zavrnili trditev, da pričakujem rešitve tudi od najpametnejšega, najbolj ustvarjalnega dela populacije. Od koga naj država pričakuje sodelovanje, če ne od intelektualcev, od znanstvenikov, od ekonomistov?

Rekel sem bil, da od intelektualnega vrha naroda pričakujem, (a) da bodo najbolje razumeli, da smo v krizi in (b) da bodo iskali rešitve. Namesto tega slišim samo skandiranje za več denarja.

To sem mislil iskreno. Res verjamem, da so na univerzah najpametnejši, najbolj iznajdljivi, najbolj podjetni. Bil sem eden izmed njih. Če to ni res, me lahko obtožite naivnosti, ne pa cinizma.

In če to ni res, me skrbi, kaj je rezultat preteklih vlaganj v izobraževanje. Ostajam pa prepričan, da to je res, in da tiha večina dela natanko to: išče rezerve, se reorganizira, išče dodatne vire. Te spoštujem in se jim zahvaljujem.

5. KAJ JE MINISTER "NAREDIL"

Ker je zanimanje samo za denar nekaj podatkov: Dobili smo cca. 250 M€ več glede na prve ideje rebalansa. V zadnji fazi pogajanj dodatnih 20M€ za znanost in visoko šolstvo. Hvaležen sem ministru Šušeršiču in vladi za oboje. Predlagali smo, skupaj s sindikati visokega šolstva in znanosti, da se gre s plačami še 1% nižje in sredstva usmeri v izobraževanje, pa glavni pogajalec na plenarnih pogajanjih tega ni niti omenil. Ohranili smo agencijo za knjigo in film. Zagotovili smo neokrnjena sredstva za pripravo športnikov za OI in našli, v okviru možnega, razmeroma razumno rešitev AH.

Potrjujem, kar sem že dejal, da bom postavil vprašanje financiranja visokega šolstva, če bi prišlo do rahljanja ZUJFa. Rešitev večine problemov znanosti in visokega šolstva stane približno toliko kot popravki pri izrednih pokojninah.

Kaj bodo popravljali je politična odločitev, ki je odločitev koalicije, in ne moja. In odvisna predvsem od prepričljivosti in kredibilnosti zagovornikov - ne ministrov, ampak civilne družbe.

Temeljni kamni

Iz nagovora ob polaganju temeljnega kamna za novi Fakulteto za kemijo in kemijsko tehnologijo ter Fakulteto za računalništvo:

Gradbeniki

vemo, kako pomembni so temelji za vsako stavbo. Zato so temelji iz kamna, ne iz peska, blata ali mivke. Ampak danes ne bi rad govoril o gradbenih temeljih, ampak o tem, kako pomembni so temelji za vsako reč.


Tukaj smo zbrani taki, ki pravimo, da je znanje temelj naše prihodnosti. Da mora naš razvoj napredek, temeljiti na znanju. To je res. Zato vlagamo v znanstveno infrastrukturo, zato vlagamo v šolstvo, izobraževanje, tudi v kulturo in šport. 


Ampak znanje ni edini temelj. Temelj države in družbe so tudi zdrave javne finance. Da porabimo približno toliko kot zaslužimo. Po rebalansu bomo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport namenili manj, kot bi si želeli. Nihče ni zadovoljen. Dosti je nezadovoljstva, skrbi, kako boste staknili konec s koncem. Ampak vse odrekanje na mojem področju bo komaj pokrilo povečanje izdatkov, ki jih bo država več plačala za obresti na posojila, ki jih je jemala prejšnja vlada.


Odločitev, ali bomo denar, ki ga zberemo iz davkov, dali za obresti, ali pa za znanje, je konec koncev naša. Odločili smo se, da bomo, dolgoročno, vlagali v znanje, ne v obresti. 


Temelj države pa nista samo znanje in denar


Temelji družbe so tudi reči, ki družbo povezujejo. Njeni miti, vrednote, zgodovina. Veliko problemov naše sedanjosti bi lahko pripisali dejstvu, da ta temelj ni trden kot skala. Da ta skala, ponekod, ko jo pobližje in kritično pogledamo še z druge strani, ni trdna, ampak je samo sprijet prah. In da smo za kako reč mislili, da je prah, pa se izkaže, da je skala.


Nič ne pomaga, če svojih temeljev ne pregledujemo, nič ne pomaga govoriti samo o tistem, kar je novo in upati, da bodo temelji zdržali. Svoje temelje moramo skrbno in pošteno preiskovati in skupaj najti tisto, kar je resnično, kar je pozitivno za nas vse. 


Ker je resnično za vse in kar je pozitivno za vse je tista trdna skala, na kateri lahko gradimo svojo prihodnost. In tega imamo v več kot tisočletni zgodovini Slovencev na tem ozemlju in še mnogo daljši zgodovini naše civilizacije dovolj, da se nam ne bi bilo treba o tem vsakič sproti skregati. 


Spoštovani, 


temelji so pomembni, nanje postavljamo prihodnost, nanje polagamo svoje upanje. Želim si, da bi ti temelji tukaj bili trdni, da bi bila skala za naslednje generacije slovenskih znanstvenikov, kemikov, računalnikarjev in vseh tistih, ki jim bodo njihove izpraznjene stare stavbe naredile prostor. 


Znanje je temelj. Ni edini temelj. Je pa posebno pomemben temelj. Je tisti temelj, ki zna, skupaj s srcem, oceniti trdnost vseh drugih temeljev na katerih gradimo prihodnost. 


Prihodnost pa bo prišla in še vedno je bila boljša od sedanjosti!

Govor na podelitvi diplom Filozofske fakultete

Prejšnji teden sem govoril na podelitvi diplom na Filozofski fakulteti. Mislim, da je bilo to trejič v zadnjih petih letih, ko sem govoril diplomantom. Tole sem si bil pripravil:

Spoštovani ...

vesel sem, da sem tukaj. Politiko se javno prikazuje kot enostavno reč, kjer so naši proti vašim, javni proti zasebnim, tehnika proti humanistiki. Poenostavlja se zato, da bi razumeli tudi tisti, ki razumejo nogomet, kjer pa seveda si stojita dve ekipi druga proti drugi.

Tukaj sem zato, da povem, da stvari niso tako enostavne.

Glede humanistike in tehnike: celo na svetu ministrov v Bruslju sem povedal, v kar trdno verjamem, da danes je danes tudi za tehnološki ali gospodarski uspeh potrebna kombinacija tehnologije in humanistike, z besedami Steva Jobsa, ki je rekel: Apple je uspešen, ker deluje na presečišču tehnologije in liberalnih umetnosti.

V diskusijah v naslednjem raziskovalnem programu EU – Obzorje 2020 – sem se zavzel za enakopraven položaj družboslovja in humanistike. Trdno verjamem, da se svetovno gospodarstvo spreminja: iz ekonomija pomanjkanja gremo v ekonomijo izobilja, iz produktov, ki imajo funkcijo v produkte, ki imajo smisel. Vsaka moja karikatura z WC metlico je koristna za to, da to razumejo tudi tisti, ki sicer kaj dosti ne premišljujejo.


In smisla ni v tehnologiji, narava je sama po sebi nesmiselna, smisel vsemu skupaj daje človek, homo sapiens in humanistika je tisto področje, ki to sistematično proučuje. Filozofija ni samo ljubezen do modrosti, je tudi ljubezen do smisla.

Smisel iščete in študirate v tej hiši: filozofi modrosti, jezikoslovci besedam, zgodovinarji preteklosti, geografi prostoru, psihologi človeškemu življenju.

Ni bolj ali manj pomembnih znanosti, so samo slabši in boljši znanstveniki. Humanistična znanja za gospodarski razvoj niso nič manj pomembna od tehnoloških, ima pa trg dela svoje zakonitosti in izobraževalni sistem se jim mora prilagajati. Oz. še bolje: prilagajati se mu morajo mladi, ko se odločajo, kaj bi študirali.

Preden čestitam diplomantom, moram čestitati tudi njihovim mentorjem in sploh vsem učiteljem in se jim zahvaliti za trud, ki so ga vložili v izobraževanje te generacije. Filozofska fakulteta deluje v obupnih prostorskih in slabih materialnih razmerah, ki se zaradi splošnega varčevanja v državi ne bodo hitro izboljšale. Jaz se vam zahvaljujem v naprej, ker vem, da boste kljub začasno slabšim pogojem, delo zavzeto opravljali še naprej.

Materialne razmere se od fakultete do fakultete zelo razlikujejo, različne so možnosti zaslužka na trgu in iz izrednih študijev, nekje imajo iz nekaj sto študenti iste smeri čisto prihranke pri ekonomiji obsega kot fakulteta, kot je vaša, kjer je množica manjši smeri – a prav tako potrebnih.

Država nima več možnosti, da bi to upoštevala, ker univerze financira v kosu, imajo pa vodstva univerz možnost, da se izkažejo in naredijo kaj več, kot da zgolj prenakazujejo denar: da upoštevajo specifike in izkažejo skrb za manj popularna a potrebna znanstvena področja.


Verjetno je med profesorji in mentorji tudi kdo, ki ga ZUJF sili k upokojitvi. S tem v zvezi naj pojasnim: ne gre za ukrep, ki bi bil posebej uperjen proti univerzitetnim učiteljem. Ukrep velja za vse javne uslužbence. Ukrep zaključi pogodbo o delovnem razmerju, ne preprečuje pa, da bi se sklenila nova. Omogoča, ne pa prisili upokojitev.

Če dekan ali rektor oceni, da je učitelj nepogrešljiv, vrhunski, lahko z njim takoj skleneta novo pogodbo. Če dela za gospodarstvo ali pridobiva druga sredstva na trgu, se lahko zaposli tudi na teh sredstvih. Skratka, vodstva so spet pred nalogo, da sprejemajo odločitev. Te včasih ne bodo lahke, ker v mnogih primerih na mesta čakajo mladi in sposobni ljudje.

Čestitam tudi staršem. Spraviti svojega otroka do diplome ni majhna stvar. Pravijo, da imamo brezplačno šolstvo, ampak vsi vemo, da nas, starše, izobraževanje vseeno kar nekaj stane. V nasprotju s stereotipi si vladi ne želimo, da bi bila Slovenija država, kjer bi lahko študirali samo bogati.

Spoštovani študenti, beseda diploma je grškega izvora, pomeni prepognjen list papirja. Diploma je licenca. Licenca za to, da vas bodo pustili delati. Da znate delati. To garantira papir, ki ga boste danes dobili.

Razlika pa je, ali znate delati pravilno, ali pa znate delati prave stvari. Tisti, ki delajo stvari pravilno, tako Peter Drucker, so v najboljšem primeru managerji. Tisti, ki delajo prave stvari, so voditelji.

Jaz vam želim, da bi imeli čim večkrat priložnost, da bi delali prave stvari.

Nedotakljivi?

Tule je poročilo, ki povzema, kako je kriza vplivala na financiranje visokega šolstva v Evropi: Citat:

At the time of writing this report it has become clear however that the economic crisis has left few higher education systems unaffected. While institutions in most countries still report being faced with uncertainty and expect further - and possibly deeper - cuts to come in the forthcoming months and years, some countries, such as the United Kingdom, prove that cuts are likely to have a significant restructuring effect on higher education systems around Europe. As other governments struggle with austerity measures and balancing their deficits, the full extent of effects on higher education systems around Europe still remains to be seen. Furthermore, the cuts in public spending tend to hit higher education budgets with somewhat of a delay as a result of different budgeting periods, which will make further monitoring and in-depth analysis essential.

In slika, ki je vredna 1000 besed:

Upam, da s sindikati dosežemo dogovor, katerega del je tudi dogovor, da se rezi na tem področju zmanjšajo iz 12% na cca. 8%.

Za banke ali za pamet?

Tega ne morem povedati dovolj pogosto. Na področju izobraževanja, znanosti, kulture in športa se proračun (po zadnjih popuščanjih vlade) zmanjšuje za 222 milijonov evrov. Veliko. In kam gre ta denar? Zaradi prekomernega zadolževanja države v zadnjih treh letih Pahorjeve vlade* plačujemo za 350 milijonov evrov več za obresti. Iz proračunskih dokumentov:

Tako bo Slovenija iz državnega proračuna predvidoma le iz naslova obresti v letu 2012 plačala 180 mio EUR več obresti kot v letu 2011 (to je približno 665 mio EUR v letu 2012). Ocenjujemo, da se je strošek obresti zaradi višjega zadolževanja v preteklih treh letih povišal za 350 mio €. Višji stroški servisiranja dolga so predvsem posledica višjih primanjkljajev v preteklih letih, višjih obrestnih mer in znižanja bonitetne ocene Slovenije. 

Kaj bi torej financirali? Tuje banke ali domačo pamet?

Zato je nujno, da proračun čim prej izravnamo, da izposojanju naredimo konec. Tuje banke namesto denarja ne jemljejo pametovanja o socialistih in neoliberalcih, o levici in desnici, o tem, da smo denar "investirali" v zdravje, znanje, otroke ... Banke hočejo denar.

Zadnja ponudba vlade je dobra, je minimum, ki nas spravi na pravo pot. Brez tega prihodnje leto pomeni še več za obresti in še manj za vse, kar res potrebujemo. Upam, da nam bodo sindikati pri tej skrbi pritrdili: da naredimo, kar je treba narediti, pri plačah in regresih.

Če potem lahko še kakih 10 milijonov zelo ciljno usmerimo v raziskave in razvoj; če preprečimo kako odpuščanje učiteljev, ki jih bomo zaradi večjih generacij kmalu spet potrebovali, ali če malo denarja z veliko natančno usmerimo tja, kjer bodo posledice ukrepov hujše, pa bo to vredno vsakega še neusklajenega procenta znižanja plač v javnem sektorju.

* Prosim brez komentarjev o zadolževanju prejšnje Janševe vlade. Ni se zadolževala. Zadolževale pa so se banke in podjetja, kar je v pristojnosti Banke Slovenije.