Recimo nekaj o blokiranju na twitterju. Da ne bo pomote. Ne mislim biti njegov advokat. Parkrat sem mu rekel, da to nima smisla. Da če ga ne spravljajo v slabo voljo visokotiražni mediji, bi pač lahko prenesel tudi nadležno čivkanje in krakanje. In sem sam pri sebi odblokiral člane komentariata, ki so mi šli na živce. Ampak Janša ima svojo pamet. Kar se od njega konec koncev tudi pričakuje.
Na družabnih medijih se je kar nekako razpaslo, da smo vsi z vsemi prijatelji. Facebook je najbolj očiten primer. Kup ljudi hoče biti moj prijatelj in prijateljstva veselo potrjujem. Med prijatelji imam posebno kategorijo, znanci, ki mi pomenijo bistveno več. Absurdno. To so ljudje, za katere bi morda celo res kaj prijateljskega naredi. Ker, priznajmo, ramena za jok vsem iz seznama "prijateljev" ne bi nastavil. Še vabila v Farmville komaj prenašam.
Na twitterju nismo prijatelji. Sledimo si. V Twitter je vgrajena asimetrija. Nekoga slediti pomeni, da nekoga berem. Kar ta napiše. Ni treba, da me on bere nazaj. Kar napišem, lahko drugi berejo. Ali pa ne. Lahko zaklenem svoj profil in me bodo lahko brali samo tisti, ki jim to dovolim. Ali pa branje sicer dovolim vsem, nekatere pa blokiram. Berejo me lahko še vedno (skozi RSS oz. spletni vmesnik Twitterja, Janšo tudi), preprečim pa, da bi se njihovo pisanje pojavilo v mojem branju (skoz retweet ali skozi @omembe). Skratka, oblikujem si lahko tok za branje po svojem okusu in oblikujem si seznam, s kom sem pripravljen deliti svoje misli in s kom ne.
In debata v zvezi z Janšo je, ali kot politik to pravico ima ali ne. Da si tok branja oblikuje po svoje. Da si uredi, kaj more dobiti njegovo pozornost ali ne. Nekaterim se zdi, da je nima. Da njihovo čivkanje zasluži pozornost. Da imajo pravico, da Janšo na cesti ustavijo in mu povejo vse, kar si mislijo. Ker če si pa javna oseba, si pa moraš vzeti minuto za vsakega, ki te ima čas omeniti. In so užaljeni, če jim tega ne dovoli. Janša ima pravico, da bere tiste časopise, ki jih hoče, nima pa pravice, da se izogne temu ali onemu tviterašu.
Hecno. Če Janša ne bi bil na twitterju, bi bilo, domnevam, vse v redu, ker se nihče ne toži, da njihovega čivkanja ne berejo Pahor, Janković ali Žerjav. Tudi, da gredo kakšni drugi politiki praviloma tiho mimo, ni problem. Gre torej za zavist, užaljenost ... Nekatere sledi, nekaterih ne. OK, to lahko preživimo. Mene blokira, drugih ne, to je pa že preveč!
Jonas
Debata na nek način spominja na tisto, ko je Jonas na svojem blogu ukinil komentarje. Refleks je bil podoben. Zdaj, ko se je spustil med nas ljudstvo, kako si dovoli pričakovati, da ga bomo mi brali, on pa ne nazaj naših bistroumnih komentarjev. Kako si upa blokirati komentarje na svojem blogu! Nekaj časa so ropotali, potem so se pa sprijaznili.
Žiga
si pa mislim takole. Družabna omrežja omogočajo bolj neposredne stike med ljudmi, omogočajo, da jih spoznamo bolje kot preko posrednikov iz služb za stike z javnostmi. Vsako dejanje ali nedejanje je del mozaika, iz katerega se na dolgi rok sestavi podoba človeka. Da jaz nikogar ne blokiram, se da interpretirati, da "razumem duh digitalne demokracije" ali pa, da "hočem biti za vsako ceno všečen". Slednje je nevarno, če se bom kdaj pogajal s sindikati za plače ali s Hrvaško o meji.
Če Janša na twitterju blokira npr. drfilomeno (ki, mimogrede, ni ne doktor, ne filomena :), je to za nekatere prednost (zna ločiti pomembno od nepomembnega, ni mu mar za poceni popularnost), za nekatere slabost (tule vstavite po svojem okusu, itak je princ teme, ne?).
Na volitvah se potem odločite med tistimi, katerih domet pri novih tehnologijah je pošiljanje SMSov in tistimi, ki si upajo povedati, da jih mnenje tega in tega na družabnem omrežju ne zanima.
