30. november 2011

Facebook, Twitter, Janez, Jonas, Žiga

Ko gre temperatura kampanje proti 35 stopinjam (oziroma procentom za SDS), praskajo s tal zadnje blato za negativno kampanjo. Janša da je kupil stanovanje in Janša da blokira ljudi na twitterju. Tista okrog stanovanja je preveč patetična, da bi se z njo sploh ukvarjal. Obupan poskus konstruiranja nekih vzporednic z Jankovićem, ker gre pač v obeh primerih za nepremičnine.

Recimo nekaj o blokiranju na twitterju. Da ne bo pomote. Ne mislim biti njegov advokat. Parkrat sem mu rekel, da to nima smisla. Da če ga ne spravljajo v slabo voljo visokotiražni mediji, bi pač lahko prenesel tudi nadležno čivkanje in krakanje. In sem sam pri sebi odblokiral člane komentariata, ki so mi šli na živce. Ampak Janša ima svojo pamet. Kar se od njega konec koncev tudi pričakuje.

Facebook

Na družabnih medijih se je kar nekako razpaslo, da smo vsi z vsemi prijatelji. Facebook je najbolj očiten primer. Kup ljudi hoče biti moj prijatelj in prijateljstva veselo potrjujem. Med prijatelji imam posebno kategorijo, znanci, ki mi pomenijo bistveno več. Absurdno. To so ljudje, za katere bi morda celo res kaj prijateljskega naredi. Ker, priznajmo, ramena za jok vsem iz seznama "prijateljev" ne bi nastavil. Še vabila v Farmville komaj prenašam.

Twitter

Na twitterju nismo prijatelji. Sledimo si. V Twitter je vgrajena asimetrija. Nekoga slediti pomeni, da nekoga berem. Kar ta napiše. Ni treba, da me on bere nazaj. Kar napišem, lahko drugi berejo. Ali pa ne. Lahko zaklenem svoj profil in me bodo lahko brali samo tisti, ki jim to dovolim. Ali pa branje sicer dovolim vsem, nekatere pa blokiram. Berejo me lahko še vedno (skozi RSS oz. spletni vmesnik Twitterja, Janšo tudi), preprečim pa, da bi se njihovo pisanje pojavilo v mojem branju (skoz retweet ali skozi @omembe). Skratka, oblikujem si lahko tok za branje po svojem okusu in oblikujem si seznam, s kom sem pripravljen deliti svoje misli in s kom ne.

Janez

In debata v zvezi z Janšo je, ali kot politik to pravico ima ali ne. Da si tok branja oblikuje po svoje. Da si uredi, kaj more dobiti njegovo pozornost ali ne. Nekaterim se zdi, da je nima. Da njihovo čivkanje zasluži pozornost. Da imajo pravico, da Janšo na cesti ustavijo in mu povejo vse, kar si mislijo. Ker če si pa javna oseba, si pa moraš vzeti minuto za vsakega, ki te ima čas omeniti. In so užaljeni, če jim tega ne dovoli. Janša ima pravico, da bere tiste časopise, ki jih hoče, nima pa pravice, da se izogne temu ali onemu tviterašu.

Hecno. Če Janša ne bi bil na twitterju, bi bilo, domnevam, vse v redu, ker se nihče ne toži, da njihovega čivkanja ne berejo Pahor, Janković ali Žerjav. Tudi, da gredo kakšni drugi politiki praviloma tiho mimo, ni problem. Gre torej za zavist, užaljenost ... Nekatere sledi, nekaterih ne. OK, to lahko preživimo. Mene blokira, drugih ne, to je pa že preveč!

Jonas

Debata na nek način spominja na tisto, ko je Jonas na svojem blogu ukinil komentarje. Refleks je bil podoben. Zdaj, ko se je spustil med nas ljudstvo, kako si dovoli pričakovati, da ga bomo mi brali, on pa ne nazaj naših bistroumnih komentarjev. Kako si upa blokirati komentarje na svojem blogu! Nekaj časa so ropotali, potem so se pa sprijaznili.

Žiga

si pa mislim takole. Družabna omrežja omogočajo bolj neposredne stike med ljudmi, omogočajo, da jih spoznamo bolje kot preko posrednikov iz služb za stike z javnostmi. Vsako dejanje ali nedejanje je del mozaika, iz katerega se na dolgi rok sestavi podoba človeka. Da jaz nikogar ne blokiram, se da interpretirati, da "razumem duh digitalne demokracije" ali pa, da "hočem biti za vsako ceno všečen". Slednje je nevarno, če se bom kdaj pogajal s sindikati za plače ali s Hrvaško o meji.

Če Janša na twitterju blokira npr. drfilomeno (ki, mimogrede, ni ne doktor, ne filomena :), je to za nekatere prednost (zna ločiti pomembno od nepomembnega, ni mu mar za poceni popularnost), za nekatere slabost (tule vstavite po svojem okusu, itak je princ teme, ne?).

Na volitvah se potem odločite med tistimi, katerih domet pri novih tehnologijah je pošiljanje SMSov in tistimi, ki si upajo povedati, da jih mnenje tega in tega na družabnem omrežju ne zanima.

29. november 2011

Ni važno, od kod je mačka

V soboto je SDS v sodelovanju z Inštitutom za kulturno diplomacijo iz Berlina organizirala tretjo tematsko konferenco. Prva je bila na temo konkurenčnosti, druga na temo socialnega dialoga in tretja v zvezi s tujimi investicijami. Posebnega medijskega predvolilnega izplena je bilo za vse tri skupaj manj, kot ko je kak protikandidat kje s kom pil čaj. Ampak namen je bil itak priprava 4.12.2015 in ne na 4.12.2011; vzpostavitev dialoga in sodelovanja, brušenje idej ...

Če povzamem

Naš razvojni cilj je pravična družba. Pravičnost je lažje dosegati v pogojih rasti. Če rasti ni, je treba enim vzeti, da bi drugim lahko dali, če rastemo, vsi rastemo, a nekateri hitreje od drugih. Rast bo, če bomo odpirali delovna mesta:
  • nova delovna mesta za tiste, ki so zdaj brezposelni;
  • prestrukturiranje obstoječih delovnih mest.
Nova delovna mesta zahtevajo vlaganja, investicije. Vlagajo lahko: 
  • država,
  • domači zasebniki,
  • tuji zasebniki.
Najslabši vlagatelj je država. Vemo, da se njene pretekle investicije niso obnesle in da slabo gospodari s svojim premoženjem. Donos na kapital je mneda 0.6%. Država je tudi že itak preveč zadolžena in kaj dosti ne bo vlagala.

Torej je potrebno k investiranju pritegniti zasebnike, domače in tuje in sicer tako:
  • ustvariti dobre pogoje za gospodarstvo nasploh:  (1) pravna država, (2) urejanje prostora in dovoljenj za investicije, (3)  ureditev trga dela in pametna politika priseljevanja, (4) davčne olajšave za investicije nasploh in za investicije in raziskave in razvoj še posebej. 
  • ustvariti dobre pogoje posebej za tuje investicije: (1) kulturno sprejemanje tujih investicij in preseganje sindroma Martina Krpana, katerega ambicija je bil cesarski patent na lokalni monopol, (2) pozitivni zgledi in zgodbe, ko nek tujec le ni gledal filma "Slovenian Job"; (3) Slovenska identiteta je zaživela vzporedno s tujo investicijo - železnico Dunaj-Trst, ki je dala Slovencem tudi materialno osnovo za kulturo. 
  • aktivna politika privabljanja tujih investicij: (1) ciljno privabljanje določenih investitorjev – high-tech, zdravje, les; (2) investicije za rast SME, širjenje SME, tudi na Balkan in v mid tech; (3) Slovenija kot most med denarjem na Zahodu in talenti na Vzhodu. 
Ne sme nas zanimati, od kod prihaja mačka, važno, da lovi miši.

28. november 2011

Spoštovani Šiškarji,

dragi sosedje.

Spet kandidiram tam, kjer sem hodil v šolo in preživel največji del svojega življenja. Kot bi rekla Borut Pahor in J.F.Kennedy, tam kandidiram zato, ker je to težko. Ker je težko biti izvoljen. Če želite, da štiri leta svojega življenja žrtvujem demokraciji, potem mi to povejte vi. Šiškarji.

Moja šola, iz njihove spletne strani.
Zadnjič sem srečal enega tistih profesorjev, ki so mi pred leti dali več kot samo izobrazbo. Zdaj je v pokoju. Pripovedoval je, da ga je eden od prejšnjih ministrov vabil v politiko. Pa je premislil in se odločil, da profesure in kariere, ki si jo je bil gradil dolga leta, ne bo vrgel stran. Moder mož.

Tudi v znanosti je veliko blefiranja in na univerzi prerivanja ljudi s prevelikimi egoti za premajhne kabinete in obskurne funkcije, ampak merila uspešnosti in pravila tekme so le bolj higienična kot v politiki. Na poti skozi akademsko kariero je le nekaj oslovskih mostov*, ki jih v politiki ni. Izboljšajo družbo.

Po drugi strani pa sem verjetno edini, ki mu je padel v oči tale citat iz Atlas Shrugged:
He simply refuses to get excited about plumbing.**
Skratka, Šiškarji, dajem vam možnost. Ne vem, zakaj bi moral delati za ljudi, ki cenijo carje in pajdaše. Ne vem, zakaj bi metal stran kariero za to, da bi zmanjševal birokratske ovire. Iz Slovenije je treba narediti normalno državo, kjer za pošteno tekmo na podjetniškem trgu veljajo pravila pravne države in kjer solidarnost v družbi poskrbi zato, da imajo vsi enake možnosti, da nobena glava, nobene roke, ne ostanejo brez dela.

Če boste temu dali dovolj odločno podporo, lahko računate name. Sicer mi še vedno ostane internetno inštalaterstvo. Ali pa grem po poti Johna Galta.


* "Oslovski most" je selektiven izpit, ki prepreči, da bi vsak osel lahko končal katerikoli študij oz. pridobil katerokoli kvalifikacijo.
** Prof. Janko Prunk je rad citiral, če se prav spomnim, nekega nemškega filozofa, ki je trdil, da so edine prave znanosti teologija, filozofija ipd. Ostalo, torej gradbeništvo, računalništvo, da je kovaštvo ali nekaj podobnega.





25. november 2011

Najvišji standardi etičnega leporečja

Saj človek razume, da v politiki kdaj spremeniš stališče, požreš besedo. Ali pa, da si pustiš izplačati, kar ti po črki zakona pripada. Vsi smo krvavi pod kožo.

Ko pa berem o tem, kako fantje iz stranke Državljanska lista Gregorja Viranta požrte besede in pohlep zavijajo v leporečje, napišem nekaj na blog. In ne objavim. Dokler ne gre ponavljanje istih praznih fraz preko roba.

Tole npr. piše Marko Pavliha:
Tako sem še do preteklih praznikov verjel in javno povedal, da ne bom kandidiral na letošnjih predčasnih državnozborskih volitvah, potem pa so me najožji sodelavci z dr. Gregorjem Virantom na čelu prepričali, da so dobre namere naše Državljanske liste in volja ljudi pomembnejše od moje dane besede. Zato sem med dvema vrednotama izbral višjo, bolj etično.
Stop the crap, Marko! Volilne interese neke stranke, ki si je dala ime lista, si postavil nad interes, da ostaneš mož beseda. Ne vem, koliko vrednot je bolj etičnih od te. In kot rečeno, da si se premislil, popolnoma razumem. Samo bedak nikoli ne spremeni mnenja, samo bedak se iz preteklosti nikoli ničesar ne nauči. Ampak prodajati to kot nekakšen etični dosežek kaže, da nas imaš za norca. Razen, če res verjameš, da bi te za izrečeni podčrtani stavek moral predsednik republike odlikovati. Ali škof predlagati za svetnika. Kar je še bolj zaskrbljujoče.

Drugi presežek pa je tale Viratnova izjava, ki je kar ne more nehati ponavljati:
V teh dneh sem se polno zavedel, kako veliko zaupanje imajo ljudje vame in da od mene pričakujejo ravnanje po najvišjih standardih.
V resnici bi se Virant moral polno zavedati, da je ljudi razočaral, ker ocenjujejo, da ni ravnal po najvišjih standardih in da je izgubil zaupanje. In poskuša rešiti, kar se rešiti da. Čim ceneje. Ni razlogov za trkanje po prsih.

Zakrinkani populizem

Kurjenje ljudske zavisti v zvezi s tem, koliko je kdo pošteno zaslužil ali kakšne uhane nosi, je populizem, ki piha na človeško zavist. Zavračam ga. Frazarjenje o etiki je tudi populizem. Zlorablja zdrav ljudski občutek za prav in narobe.

21. november 2011

Wholly German Empire!

Niall Fergusson (dobro bran zadnje čase, ker se ukvarja s pojasnjevanjem vzpona in zatona Zahoda) je napisal dober članek o prihodnji Evropi. Povzemam. Komentarje vzemite s ščepcem soli:
Welcome to Europe, 2021... The euro is still circulating, though banknotes are now seldom seen. (Indeed, the ease of electronic payments now makes some people wonder why creating a single European currency ever seemed worth the effort.) But Brussels has been abandoned as Europe's political headquarters. Vienna has been a great success.

Od širitve EU na vzhod se mi Dunaj zdi boljša prestolnica EU. Adria bi sicer nekaj trpela (takrat je itak ne bo več), ampak lahko bi hodili celo z avtom!
"There is something about the Habsburg legacy," explains the dynamic new Austrian Chancellor Marsha Radetzky. "It just seems to make multinational politics so much more fun."
Mož ima smisel za imena :) Tudi tule:
The Germans also like the new arrangements. "For some reason, we never felt very welcome in Belgium," recalls German Chancellor Reinhold Siegfried von Gotha-Dämmerung.
It was fitting that the disintegration of the EU should be centered on the two great cradles of Western civilization, Athens and Rome. But George Papandreou and Silvio Berlusconi were by no means the first European leaders to fall victim to what might be called the curse of the euro.
V zvezi s tem. Tehnokratov vsaj v Italiji niso postavili evrokrati. Postavili so jih trgi!

Euro: Government killing machine
Since financial fear had started to spread through the euro zone in June 2010, no fewer than seven other governments had fallen: in the Netherlands, Slovakia, Belgium, Ireland, Finland, Portugal and Slovenia. The fact that nine governments fell in less than 18 months—with another soon to follow—was in itself remarkable.
No, pa smo doživeli omembo Slovenije! Med tem na severu:
Another thing no one had anticipated in 2011 was developments in Scandinavia. Inspired by the True Finns in Helsinki, the Swedes and Danes—who had never joined the euro—refused to accept the German proposal for a "transfer union" to bail out Southern Europe. When the energy-rich Norwegians suggested a five-country Norse League, bringing in Iceland, too, the proposal struck a chord.
Malo me čudi, da jim ni priključil Baltov.

Tole je vsekakor zmagovalni citat:
As Mr. Draghi said in an interview in December 2011, "The euro could only be saved by printing it."
Sledijo problemi na Bližnjem vzhodu, ki jih razreši ...
Mr. von Habsburg—still known to close associates by his royal title of Archduke Karl of Austria—could justly feel proud. Not only had the euro survived. Somehow, just a century after his grandfather's deposition, the Habsburg Empire had reconstituted itself as the United States of Europe. 
Small wonder the British and the Scandinavians preferred to call it the Wholly German Empire.