Čestitke Trumpu

Po – za nekatere presenetljivi, za druge šokantni, za tretje pa celo apokaliptični – zmagi Donalda Trumpa je bilo zanimivo brati čestitke.

Francoski predsednik Hollande mu je čestital, ker da se to med »voditelji demokratičnih držav spodobi« in ga opozoril na skupne osnove obeh držav: »demokracijo, svobodo in spoštovanje posameznika«.

Nemška kanclerka Merklova je Trumpu napisala celo predavanje: »Nemčijo in Ameriko povezujejo skupne vrednote – demokracija, svoboda, kot tudi spoštovanja vladavine prava in dostojanstva vsakega posameznika, ne glede na njihovo poreklo, barvo kože, vero, spol, spolno usmerjenost ali politična stališča. Na podlagi teh vrednot ponujam tesno sodelovanje, tako z mano osebno in med vladama obeh držav.«

Evropske inštitucije so naredile – kot običajno – kompromis med francosko in nemško rešitvijo. Predsednik Evropska sveta Tusk in Evropske komisije Juncker sta ga opozorila, da ima sodelovanje med Evropo in ZDA korenine v vrednotah, ki jih delimo: »svoboda, človekove pravice, demokracija in vera v tržno gospodarstvo«.

Kdor je spremljal Trumpove eskapade v kampanji, bo hitro našel zvezo med odpredavanim v čestitkah in spotakljivimi Trumpovimi volilnimi sporočili. Tusku in Junkerju npr. se je zdelo potrebno, da ga opozorita na tržno gospodarstvo, torej upanje za TTIP v Evropi le še ni čisto mrtvo. Za vsako od vrednot, ki jih je nanizala Merklova, bi lahko našli kritiko kakšne od Trumpovih t.i. fašističnosti – v zvezi z Mehičani, črnci, Muslimani, ženskami …

Vsi štirje, in še kdo, mu je odrecitiral, kaj da so naše skupne vrednote. Lahko da smo različni, ampak spoštovanje teh vrednot da je tisti skupni imenovalec, ki nas povezuje, ki omogoča sobivanje. Te vrednote da so univerzalne. Nespoštovanje teh vrednot da pomeni razpad liberalnega reda sodobnega sveta in vodi v kaos in vojno.

Konec neke samoumevnosti

Nalašč sem v zgornjem odstavku pisal v pogojniku. Eno od globljih sporočil Trumpove zmage je, da te samoumevnosti postavlja pod vprašaj. Namreč, so to res tiste vrednote, na katerih temelji sodobna družba? Je to res tisto, kar povezuje ZDA in Evropo? Se morata ZDA in Trump k temu vrniti, da bo mogoče sobivanje v svetu?

Ali pa je to napaka. Ali pa to niso vrednote, ki povezuje ljudi v družbe in države ter države med seboj. Če niso, potem bi to lahko bila razlaga za poraz demokratov in še bolj za nerazumevanje demokratov, zakaj so izgubili. Če niso, potem ZDA in Evropa potrebujeta drugačne, boljše temelje. Če niso, potem se da skupno v družbi izboljšati tudi v Sloveniji.

Osebno mislim, da to so zelo pomembne vrednote; da se jim ne smemo odpovedati; da si moramo prizadevati za »svobodo, človekove pravice, demokracijo in tržno gospodarstvo«. In da ni bilo narobe Trumpa na to opozoriti.

Niso pa to vse vrednote. So še druge. Empirični dokaz za to, da niso vse, je Trumpova zmaga. Trumpu je bilo zelo lahko očitati, da je tacal po naštetih vrednotah. A je vseeno dobil ogromno glasov. Ker se je naslonil na neke druge vrednote.

Primer zanje najdemo v Trumpovi povolilni izjavi, s katero skuša pritegniti tiste, ki ne sprejmejo poraza in razgrajajo po Ameriki. Nek citat kroži po internetu, kjer Trump pravi, »zamislite si, kaj bi lahko dosegli, če bi začeli delali skupaj, kot en narod, pod enim Bogom, ki pozdravlja eno zastavo.«

Nas, ki živimo v Platonovi votlini in smo vajeni samo senc, ki nam jih projicira progresivni politično-medijsko-izobraževalni konsenz, te besede kar malo spečejo. Si predstavljate, kaj bi Slovenci lahko dosegli, če bi delali skupaj, kot en narod, pod enim Bogom, pod eno zastavo? Speče, ne? Ampak, ali je razen argumenta, v katerem se pojavi Hitler, s povedanim kaj resnega narobe?

Konservativni amandma

Trump se naslanja na vrednote, ki družbo povezujejo. Naslanja se na človeški občutek za pripadnost. S pripadnostjo Ameriki poskuša nevtralizirati politike identitete, ki so jih demokrati razpihali o manjšinskih identitetah svojih volivcev – afroameričanov, latinoameričanov, islamomeričanov, lgbtqameričanov, ženskoameričanov (trudim se za politično korektne oznake). Zakaj bi bila pripadnost domovini, narodu ali veri, ki povezuje vse, slabša od pripadnosti spolu, etniji, spolnim preferencam ali barvi kože, kar povezuje le nekatere? Zato, ker lahko slednje skrijemo za fasado človekovih pravic?

Seveda ni pripadnost Ameriki nekaj, kar je skupno obema, Ameriki in Evropi, Ameriki in Nemčiji. Je pa pripadnost svoji domovini, svoji kulturi, svoji civilizaciji, svojemu bogu tudi skupna lastnost človeških skupnosti. Saj zato pa so skup-nosti. Tudi če nimamo vsi iste domovine, iste kulture, iste civilizacije, istega boga, ampak imamo vsak svoje, imamo podobne občutke. Ki so skupni, čeprav različni. Ni univerzalno samo to, kar je vsem skupno, ampak je univerzalno tudi to, kar je vsem različno!

Ampak o tem raje ne govorimo. To pometejo pod preprogo. V čestitki ne napišejo , da nas povezuje »svoboda, človekove pravice, demokracija, vera v tržno gospodarstvo ter pripadnost naši kulturi, ljubezen do naše domovine, spoštovanje naše tradicije in vere«.

Progresivni univerzalizem se dela, da tisto v drugem delu – od besedice »ker« naprej, ne obstaja. Da tega ni. Če pa že obstaja, pa je škodljivo, nevarno, in je treba pomesti pod preprogo, demonizirati ali celo prepovedati.

In s tem se globoko ne strinjam. Zagotovo obstaja. Škodljivo pa postaja samo v primeru, če ni zmerno. Kot je škodljiva tudi npr. nezmerna svoboda ali nenadzorovani trg. Nezmerno postane takrat, ko se ne zna, noče, ne more ali ne sme izraziti v zmerni obliki. Če se bodo tudi zmerne konservativne sile, ki jim pripadajo Merklova, Tusk in Juncker, pretvarjale, da tega ni, bodo odpirale prostor skrajnežem.

Skrajneži bodo »liberalnemu« ustroju sveta, ki naj bi temeljil na eni polovici vrednost, postavili nasproti svojo vizijo sveta. Ta bo imela drugo polovico vrednot in tudi te bodo edine. Prepad v družbi bo popoln.

Rešitev zato ni predavanje o tem, katere vrednote so edino prave, ampak priznanje, da tisto, o čemer so spoštovani evropski voditelji poučevali Trumpa, ni vse, kar nas druži in ni vse, na kar zmerna politika lahko opre svoja sporočila.

Časnik, 15,11.2016

Uber prekarnost

V naši dolini se dviguje šentflorjansko zgražanje, češ, vozniki, ki jim Uber najde vožnje in opravlja billing, so prekraci. In to da je strašno. Obravnavati da bi jih bilo treba kot uslužbence Uberja. Naj jih lepo Uber vzame v službo od sedmih do treh, s plačanim dopustom, odmorom za malico in plačilom prevoza na delo.

Ljudje iz posebne snovi

V prvi sceni prve epizode prve sezone nadaljevanke House of Cards bodoči predsednik ZDA Francis Underwood s svojimi golimi rokami zadavi sosedovega psa, ki ga je povozil avto. Morda mu skrajša trpljenje, morda se samo za vedno reši nadležnega laježa s sosedovega dvorišča. Hladnokrvno ga zadavi. Tega ne zmore vsak. To zmorejo samo ljudje iz posebne snovi. Potem je Frank Underwood ubil še kongresnika in pod kolesa podzemne železnice potisnil novinarko, uriniral po očetovem nagrobniku in podobno. Frank Underwood je človek iz posebne snovi.

Ampak pustimo sedanjost ameriške fikcije in poglejmo realnost slovenske preteklosti.

Iz te preteklosti je v javnem prostoru spet nekaj bolj prisotno tisto, kar bi sicer večina najraje potisnila v narodovo podzavest. Med nami so zločini Krimske in Hude jame, usoda družin Hribar, Praprotnik in podobni konkretni primeri gromozanske morije, ki je Slovenijo zajela med leti 1941 in 1945.

Kar, upam, druži Slovenke in Slovenke je želja, da se kaj takega ne sme ponoviti. In če se ne sme ponoviti, je na mestu vprašanje, kako se je to sploh lahko zgodilo. Kako je mogoče, da je revolucija v Ljubljanski pokrajini do ustanovitve prvih vaških straž terjala blizu tisoč žrtev med razrednimi sovražniki in da se nasilje po tem do jeseni 1945 samo še stopnjevalo. In kako je mogoče, da so bile smrti tako krute – da so nosečnicam otroke rezali iz trebuhov, da so ljudi še žive metali v kraške jame ali zazidali v rudniške jaške.

Se je v ljudeh kaj premaknilo, da so bili sposobni take krutosti? Od kod so se vzeli ljudje, ki so bili tega sposobni? Profesor Justin Stanovnik pravi, da so bili to ljudje iz posebne snovi. So med nami tudi zdaj? Bi, če bi bile razmere prave, spet ponovili isto? Kaj lahko danes naredimo, da se to ne bi zgodilo jutri?

Psihologom je znano, da je v družbi določen procent ljudi, ki so prikrajšani za občutek empatije, za občutek sočutja, za zavedanje, kaj je prav in kaj narobe. Ta občutek zdravim ljudem brani, da bi bili kruti do soljudi in živali; brani, da bi zadavili sosedovega psa.

Vsi niso zdravi. O mučenjih živali beremo v črnih kronikah. O pripravljenosti za mučenje ljudi beremo na spletnih forumih. In jo gledamo, pripravljenost, v obešenih lutkah na dravskem mostu.

Ljudje iz posebne snovi torej so med nami, ampak prevladujočega vpliva na družbo nimajo. Njihova krutost in brezobzirnost praviloma ni prednost pri napredovanju na družbene ali podjetniške položaje. Če pa je, spone civilizacije preprečujejo, da bi se neobčutljivost za sočloveka razvila v brezobzirnost, brezobzirnost v krutost in krutost v zločin. V vseh uspešnih inštitucijah družbe obstajajo varovalke, ki preprečujejo da bi napredovali kruti in brezobzirni. Napredujejo sposobni in ker so sposobni, je tudi inštitucija ali organizacija, v kateri so, uspešna. Francis Underwood je filmski lik.

Obstajajo pa skupnosti, kjer teh varovalk ni, saj so zunaj zakona. Kjer žrtev ne more na policijo, če se ji zgodi krivica. V takih okoljih so brezobzirni nasilneži v prednosti, sposobni nasilneži še posebej. Na vrh se ne vzpenjajo samo s svojo sposobnostjo, ampak tudi s pomočjo svoje krutosti. Tipično tako okolje so kriminalne združbe.

Tako okolje je bila – pred drugo svetovno vojno – tudi jugoslovanska in slovenska partija. Ne trdim, da je bila kriminalna združba. Bila pa je izven zakona, saj je bila kot politična stranka zakonsko prepovedana. S podobnimi težavami se je na svojih začetkih ubadala tudi ruska komunistična partija in nemška nacionalsocialistična delavska stranka. Verjetno tudi ISIS. Če se je članu teh strank zgodila krivica, ni mogel na policijo, kot bi šel lahko član kakšne dovoljene stranke. Zadevo je moral urediti z lastno fizično silo. Lahko pa je jugoslovanski partijec odšel na Kominterno oz. k Stalinu. Tožariti in ovajati svoje tovariše. Ilegalne razmere so bile naravno gojišče in mehanizem naravne selekcije za vzpon ljudi iz posebne snovi. Skoraj mistične razsežnosti zla, ki bi ga kdo zapisal z veliko začetnico, ima skorajda naravoslovno razlago.

Na vrhu partije so se pred začetkom druge svetovne vojne znašli ljudje, ki so s svojo konkurenco počistili s pomočjo krutega Stalinovega partijskega aparata. Za tovariša Tita je to obsežno dokumentirano v knjigi Titova skrivnostna leta v Moskvi. Na vrh partije so se prebili posebni ljudje, ki so bili sposobnosti krutosti napram svojim konkurentom. V zavetju vojne jih nič več ni oviralo, še najmanj pa partnerji iz Osvobodilne fronte, da te svoje krutosti niso izvrševali proti svojim sodržavljanom. Po revoluciji so si uredili sistem, ki je bil ljudem iz posebne snovi naklonjen – partokracijo.

Vprašanje za sedanjost in prihodnost je, koliko je naša družba ostala naklonjena ljudem iz posebne snovi. Faktorja, ki govorita v prid tej naklonjenosti, sta splošno nizko zaupanje v institucije in nedelovanje mehanizmov pravne države. Nezaupanje v institucije je objektivno izmerljivo. Institucije so varovalka, ki preprečuje, da bi se brezobzirneži vedli brezobzirno. O pravni državi je bilo dosti napisanega. Nedelovanje vabi k delovanju na robu ali prek roba zakona, k jemanju pravice v svoje roke.

Edini način, da so vpliv in dejanja ljudi iz posebne snovi omejeni, je mir, je normalnost. Kjer je poudarek na korenu besede normalnost, ki pomeni normo, pravilo, zakon. Edini način, da ne pride do naravne selekcije ljudi iz posebne snovi proti vrhu, je pravni red civilizacije namesto brezpravja mafije ali ilegalcev.

Časnik, 18.1.2016

Kolaboranti

Oni dan je slovenska carina na tviterju objavila sliko prtljažnika polnega kave. Švercer jo je poskušal spraviti v državo, pa so ga dobili. Ne, ne letos, slika je bila stara. Bila je iz tistih časov, za katere nastaja vtis, da so bili boljši od današnjih. “V socializmu je bilo boljše”, je pogosto objavljen komentar v dominantnih medijih. V vzhodni Nemčiji pojav poznajo pod imenom “Ostalgie”. Prejšnji teden je nostalgiji za časi in izdelki iz socializma pisal celo The Economist in sicer v duhu rekla “Prvič kot tragedija, drugič kot farsa”. The Economist pač izhaja v Londonu.

To so bili časi …

Boljši časi so bili časi, ko smo se vozili po režimu par-nepar, ene dneve vozila s parnimi registrskimi tablicami, druge z neparnimi, ko je zdaj zmanjkovalo bencina, zdaj sladkorja in olja, pa smo se postavljali v vrsto, zdaj v marketu, zdaj pred bencinskimi črpalkami; ko se je po kavo, kaubojke, pampers plenice, kakav, margarino, maslo, riž … hodilo v tujino. Doma so kavo prodajali v paketu s kakšno robo, ki sicer ne bi šla v promet. Ko se je to kupovanje v Lipnici, Celovcu, Trbižu, Gorici in Trstu le preveč razpaslo, so za prehod meje uvedli kavcijo, takso oz. depozit. Ali pa počasneje delali na meji. Kolona za prehod Ljubelja se je včasih začela že pri Malleju. Naj vam starši pokažejo, ko se boste naslednjič peljali mimo. Za nov avto se je čakalo leta, podobno za stanovanje, zdravnika …

Dinarje se je menjalo v marke, te pa hranilo v nogavici ali čez mejo, ker slovenskim bankam smo zaupali le toliko, da smo nakazali kake devize za konsignacijski nakup uvožene robe. Po dolgem čakanju v dolgi vrsti. Konsignacije so bile trgovine, kjer se je dalo za visoko provizijo in carino za devize kupiti uvožene izdelke, npr. televizor ali avto, pa tudi prve računalnike. Zdaj imam občutek, da so ta podjetja vodili najbolj zaupanja vredni udbovci. Lahko pa se tudi motim.

Svobode govora in tiska ni bilo. Tudi svobode mišljenja ne. Če si rekel kaj čez oblast, si dobil najmanj črno piko in največ strel v glavo. Vmes so bila šikaniranja v službi, odpovedi, deložacija iz stanovanja, šikaniranje žlahte nekaj kolen naokrog in kazanje s prstom otrok v šoli, preprečevanje napredovanja v službi, zapor, brezposelnost …

Bolj ko jih tepeš, rajši te imajo

Zato se mi zdi zanimivo vprašanje, zakaj se ljudje tistih časov tako radi spominjajo, zakaj je toliko nostalgije po naših povezavah z balkanskimi narodi iz nekega drugega civilizacijskega okvira, po čudaški megalomaniji neuvrščenosti in predvsem po neprijaznem, nehumanem in krutem socialističnem sistemu. Zakaj je tega pri nas in v Rusiji veliko, v drugih ex-socialističnih državah pa precej manj.

Odgovor je, da zaradi avtohtonosti tega sistema (Ker socializem ni odšel z ruskimi tanki) ter zaradi kolaboracije nas vseh s tistim režimom.

V politiki in družbi se je vedelo, kaj se sme in česa ne. Za proste spise v osnovni šoli nikoli nisem dobil prav visoke ocene. V zadnjem razredu osnovne šole pa sem le pametno usmeril svoj intelekt in dobil čisto petico za politično več kot primeren spis o tem, kako sem hvaležen partizanom za svojo svobodo. Zaključil sem s “hvala vam, tovariši” in učiteljica pod to ni mogla zapisati druge ocene kot petice. Tako sem se rešil, da bi imel slovenski jezik zaključen s trojko, ki bi mi sicer pokvarila odlIčno spričevalo.

Če si bil priden, če nisi stegoval jezika, če nisi imela kake črne ovce v žlahti, nisi imel težav. Gledali so ti skozi prste, ko si kupoval marke in švercal pralni prašek, z devizami so trgovali celo (morda predvsem) informatorji tajne policije, ker so vedeli, da so “na varni strani radarja”.

Vsak je že kje imel občutek, da je dobil nekaj več, kot mu pripada. Dovoljeno se je bilo znajti. Če vas je kdo preskočil pri nakupu avta, ste ga vi preskočili pri vrsti pri zdravniku – ker ste pač tam imeli zveze. Če niste imeli sreče pri tem, ste morda morda kje koga poznali, pa vam je vzel otroka v službo. Ali pa ste imeli prijatelja v trgovini in vam je prihranil karton olja ali sladkorja, ki se ga sicer ni dobilo.

Za malo več denarja v mesnici niste dobili malo boljšega kosa mesa. Ampak ste ga dobili, če ga je mesar posebej za vas prihranil pod pultom. Ker vam je bil dolžan uslugo. Priznajte, pogrešate, da dobite kaj izpod pulta!

Ogromnemu številu ljudi je inflacija izničila anuitete pri nakupu stanovanj, tistim, ki se takrat niso znašli, jim jih je podaril Jazbinšek … Zato še danes poljubnostni odnos do dolgov in obresti. Že res, da je teorija eno, ampak kolektivna podzavest se spominja, da so vsa posojila za kockaste hiše, ki so posejane po podeželju in socrealistične soseske, preprosto izginila. In tako naj bi izginil tudi dolg države, ki ga puščamo otrokom.

Vsak je že nekje dobil neko uslugo ali posebno milost. V zameno za kolaboracijo je oblast gledala skozi prste pri kavi, margarini in drobni, enakomerno porazdeljeni in vsem dostopni korupciji, klientelizmu in nepotizmu na vseh nivojih. Morda so bile najboljše službe rezervirane samo za partijce, ampak tudi za kakšne slabše je prav prišla kakšna zveza ali poznanstvo.

Vsak je dobil nekaj več, kot bi mu pripadalo, in je zato še zdaj vesel. In vsak je kršil že kak zakon ali predpis in bi ga zato vsak trenutek lahko preganjali. A ga niso, za kar je še zdaj hvaležen. Nekaj malega korenčka in palica za hrbtom, pa Slovenec sodeluje.

Rezultat je bil sistem, za katerega se učeno reče, da ima visoke transakcijske stroške. Da ne deluje ne trg izdelkov ne trg delovne sile. Gospodarsko smo ves čas nazadovali. Slovenija, večino zgodovine bogatejša od Avstrijske Koroške, je po Celovcu hodila z odprtimi usti in obložena s polivinil vrečkami.

Zadnja generacija

Tega se iz prve roke zadnja spomni naša generacija. Mlajši o tem poslušajo iz ust kolaborantov. Poslušajo junaške zgodbe o tem, kako so prešvercali spectruma ali na črno zgradili hišo. Cement so seveda dobili po zvezah. Tudi junaška zgodba.

Če k temu dodamo efekt apologije zločinov revolucije (to sem razložil v Dragi) in živalsko privlačnost socializma (tule), je jasno, da je naša pot v normalnost strma, spolzka in da ob njej vihrajo zastave prejšnjega režima. Kar bi bila zanimiva kurioziteta, če se za temi praporji ne bi skrivalo nadaljevanje kolaborantskih navad.

Ampak, če se ne bomo pretvarjali, da je vse normalno, če se ne bomo obnašali, kot da imamo demokracijo, če ne bomo govorili, kot da imamo svobodo govora, kot da lahko brez strahu napišemo, kar mislimo, potem bomo od normalnosti samo še dlje.

Časnik, 20.9.2016

Internet na koncu svojega začetka

Internet je v Sloveniji nekaj mlajši od slovenske države. Za Slovenijo radi rečemo, da ni izpolnila naših pričakovanj. Tudi internet jih ni. Ker jih je na vse mogoče načine presegel. Leta 1993 si ni nihče, niti šef Microsofta Bill Gates, ni predstavljal, kaj bo iz tistega nastalo.