Beseda ni konj

V zagovor omejevanju svobode govora je oni dan nekdo napisal, da so besede kot kamen, kamor padejo, pustijo sledi. In tega bodo zagovorniki omejevanja svobode govora izpeljali, da je treba govor sankcionirati enako kot fizična dejanja. Nekdo je s kamnom razbil šipo in bo zato kaznovan. Drugi bo z besedo razbil idejo, prepričanje, sožitje in bo zato kaznovan. Mar res?

Z analogijami je tako, da lahko z njimi argumentiraš karkoli. Ker sta A in B podobna v lastnosti X, sta si podobna tudi v lastnosti Y. Kar kamen pusti sled v oknu, ga tudi beseda v ideji. In ker je metanje kamna v okna kaznivo, je tudi metanje besed v ideje lahko kaznivo.

Zato je pri takem sklepanju pomembno preiskati tudi razlike, v tem primeru med kamnom in besedo. In ključna razlika je naslednja: kamen pušča posledice v snovnem svetu. Ali je šipa razbita ali ne, se da objektivno ugotoviti in izmeriti. Ali je nastala posledica ali ne, ni prepuščeno oceni kakšnega samozvanega sveta ali celo kazenskega sodnika, ampak je posledica vsem očitna.

Posledice besed so vedno subjektivne. Besede dobijo pomen šele po tem, ko jih nekdo prebere oz. sliši. Dobijo lahko različen pomen, pač glede na posameznikove okoliščine. Da bi si državni represivni aparat vzel za dolžnost, da išče »uradne« interpretacije besed in na tej podlagi vrši represijo nad govorci, ne da bi obstajali konkretni ljudje, ki jim je beseda naredila škodo, je izjemno nevarno in prav je, da je v naši obstoječi zakonodaji prag za kaj takega postavljen visoko.

Resnica

Da bi namreč država lahko preganjalo besedo, bi morala biti v posesti Resnice. To pa je tisto, kar običajno progresivna (ali regresivna) levica očita konservativni desnici. Namreč, da si jemlje pravico razlagati, kaj je to Resnica. Je pa ogromna razlika, ali Resnico razlaga ena civilnodružbena skupina, pa tudi če je to cerkev, ali pa, če si monopol nad resnico vzame država. Slednja ima v posesti celoten represivni aparat za prisiljevanje v to Resnico in ustrahovanje tistih, ki jih ta Resnica ne prepriča.

Da bi beseda dobila sodne posledice v materialnem svetu – denarno ali zaporno kazen – je to lahko samo v primeru, da je – onkraj razumnega dvoma – jasno, da je beseda povzročila konkretno posledico v materialnem svetu. Ker je npr. nekdo nekoga očrnil v časopisu, ta ni dobil službe. Ali je nekdo nekoga z besedami napeljeval na kaznivo dejanje, ki se je oz. bi se odrazilo še kje drugje kot v doživljajskem svetu posameznika, o katerem je tekla beseda.

Zagovorniki svobode govora smo v težkem položaju zato, ker nas dialoško nekorektni nasprotniki svobode poskušajo postaviti v položaj zagovornikov grobega, neciviliziranega, nespodobnega, žaljivega, umazanega govora. Argumentacije gre nekako tako: Janez je rekel, da je Peter cepec. In Pavel se zavzema za to, da ima Janez svobodo govora, torej se strinja, z Janezom, da je Peter cepec. Ali vsaj, da ni nič narobe, če je Janez rekel, da je Peter cepec. Če ne drugega, Pavel velja za enako neolikanega kot je Janez.

Strašilo

Nekorektno je to zato, ker se temu reče napad na slamnato strašilo. Ne polemiziraš s stališčem avtorja, ampak mu pripišeš stališče, ki ni njegovo in s katerim je laže debatirati. Zagovorniki svobode govora samo trdimo, da ne sme biti prepovedano ali kaznivo reči, da je Peter cepec. Da to npr. ni prekršek za 50€ kazni ali nekaj dni zapora, kot npr. prehitra vožnja z avtomobilom.

In seveda, če je Peter užaljen, naj toži Janeza in naj prepriča sodišče, da ga je Janez užalil. Ampak sodišče ne bo odločalo o tem, ali je beseda »cepec« objektivno vzeto žaljiva, ker Resnice o tej besedi ne pozna. Odločalo bo samo o tem, ali Peter zaradi izrečenih besed v zaznavnem zunanjem svetu trpel posledice, ki so vredne odškodnine. In ki so posledica izrečenih besed. Vsaj v anglosašekm svetu velja, da človeka ne moreš užaliti ali obrekovati, če govoriš resnico. Če je Peter res cepec, potem ga Peter ni žalil ampak opisal.

Če bi država Janeze preganjala kar tako, pa to pomeni, da si domišlja, da ve, kakšne posledice besede puščajo na ljudeh. Kar je, za veliko veličino primerov, skrajno domišljavo.

Spolzka brežina

Druga oblika argumentacije proti svobodi govora gre nekako tako: Branili ste, da je Janez govoril, da je Peter cepec. Peter ga je potem udaril, na koncu sta se spopadli z noži in eden je v boju podlegel. Seveda je zagovornik svobode govora kriv, da je do tega prišlo, saj je vendar ni preprečil, da bi Janez žalil Petra. Na nek način ga je celo spodbujal.

V bolj ekstremni različici smo zagovorniki svobode govora, kjer se npr. nekdo razpiše proti kapitalistom, krivi, da na koncu kake vojne kapitaliste pomečejo v jame. Ali pa naj bi bil za to kriv kar Karl Marx. No, takega sklepanja niste slišali veliko, z druge strani pa kar nekaj. Ker se dopušča neprijazen govor npr. do migrantov, da pride do požiga kakšnega migrantskega doma.

Da je takega iskanja krivcev dosti več na levi kot na desni je povezano s kolektivističnim instinktom, ki je na levi močnejši kot na desni. Za leve je vedno kriv nekdo drug, po možnosti je kriva kar »družba«. Desni so krivi sami ali pa je kriv posameznik. Eni prelagajo odgovornost, drugi jo sprejemajo. V tej simbiozi so desni krivi.

Skratka

Skratka, beseda ni konj. Kar pa ne pomeni, da jim ne moremo gledati v zobe. Besedam namreč. Če nedostojno pisanje ni kaznivo, to še ne pomeni, da je treba tako pisati. Če ne bi bilo dovoljeno biti nedostojen, celo sovražen, ne bi vedeli, da nekateri to niso. Po zaslugi svobodne besede vidimo, da je večina ljudi dobrih in spodobnih. Če bi bila spodobnost zapovedana, o tem ne bi vedeli ničesar.

Najprej objavljeno v Časniku 8.3.2016.

Hitra varnost

Nekaj nasvetov pogostega potnika, kako čim hitreje skozi varnostno kontrolo na letališču:

1. Če lahko izbirate vrsto, izberite tisto, v kateri so moški in pogosti potniki. Moški so nagnjeni k tekmovanju in bodo tekmovali tudi, kdo bo šel skozi kontrolo hitreje. Pogosti potniki so to večkrat trenirali.
2. Še ko čakate, izpraznite žepe (telefon, denarnica, ključi) ter uro v torbo. Stvari ne boste pozabili na traku za rentgen in ne boste se zamujali z odlaganjem tega v posodice in pobiranjem iz posodic.
3. Skozi rentgen najprej pošljite računalnik in pas, za tem torbo, za tem plašč in suknjič in na koncu kovček, če ga imate. Na drugi strani si boste prostih rok najprej nadeli pas, dali računalnik v torbo, se oblekli, med tem bo prišel tudi kovček. Vrečke s kozmetiko nimate, ker tekočin sploh ne nosite seboj. Če jih bo zmotila zobna pasta v kovčku, ga boste odpirali, ko boste že lepo oblečeni.
4. Naštudirajte, kateri čevlji ne piskajo. To je težko, ker osebni skener ne piska samo, če gre skozenj kaj železnega, ampak tudi naključno. Vseeno pazite, da obujete cele nogavice.
5. Če potujete s partnerko, naj gre skozi kontrolo prva. Recite, da zato, ker ste kavalir.

Morda vas zanima tudi, kako hitro iz letala.

Ločitev kulture od države

Kultura je vgrajena v temelje slovenske državnosti. To je hkrati blagoslov in prekletstvo. Za kulturo in za državo. Škoda, da v zadnjih 25 letih nismo uspeli kulture razbremeniti njene družbeno-politične vloge in ji omogočiti, da bi bila samo kultura – v najbolj žlahtnem pomenu te besede.

Nekaj takega sem povedal, ko so te dni zbirali mnenja bivših ministrov za kulturo o kulturi v zadnjih petindvajsetih letih. Modrejši od mene so se odgovoru izognili, kot tviteraš pa si domišljam, da se vendarle kaj bistvenega da povedati tudi na kratko. In se zavedam, da je tvite treba včasih pojasniti.

Temelj države

Da sta slovenski narod in slovenska država utemeljena na kulturi, je stavek, ki ga slišimo vsakič, ko beseda nanese na državo in kulturo. Še posebej pogosto jo slišimo okrog kulturnega praznika in pa takrat, ko je govora o proračunskih sredstvih za kulturo. Če ne bi bilo slovenske kulture, da ne bi bilo Slovenske države. Reči karkoli drugega je bogokletno. In je tudi zmotno, a zmotno je zato, ker je samoumevno. Ne vem, ali kje obstaja kakšna država, ki bi zase trdila, da nima svoje kulture. Ozemlje je hardver, kultura je softver države. Brez hardvera in softvera ni države.

Zanimivo vprašanje zato je, zakaj se tej samoumevnosti kar naprej zaklinjamo. Stalno poudarjanje te samoumevnosti je za nekaj dobro, za nekaj pa slabo, če uporabim blažje besede. Za državo in za kulturo.

Za državo se seveda lepo sliši, če je vzpostavljena na kulturi, ne pa npr. na truplih staroselcev, krvavih vojnah in krutih vladarjih. In za državo je slabo, če nima razen pesnikov in pisateljev pokazati ničesar drugega. Ni res, da Slovenci ne moremo pokazati svojega plemstva, vojskovodij, ki so Turke pometali v Kolpo, podjetnikov, ki so razvili kraje ob železnici Dunaj-Trst, znanstvenikov ipd.

Da vse te spuščamo in omenjamo samo kulturnike (mislimo pa umetnike), je morda zato, ker so bili pesniki in pisatelji še najmanj politično sporni za prejšnji režim. Kako naj bo Slovenija utemeljena na plemstvu, meščanstvu, trdnih kmetih in sposobnih podjetnikih, če pa so razredni sovražnik? V zadnjih petindvajsetih letih smo naredili premalo, da bi temelje države razširili še na kaj drugega in pustili kulturi nekaj svobodneje dihati, po tem, ko je dolgo igrala vlogo nadomestka državnosti.

Sled svetosti sveta

Da je nekaj tako tankočutnega in občutljivega, kot je umetnost, temelj države, mora biti naporno. Aleksander Zorn je nekje napisal, da sta filozofija in umetnost v laični družbi »sled izgubljene svetosti sveta«. Torej tistega sveta, ki se izogiba razumu, ki ga dojemamo na ravni občutkov, čustev in vrednost. Koliko to sled svetosti zapaca dejstvo, da se nanjo naslanja cela država s politiko vred?

Gradbeniki imamo do temeljev kar nekaj strahospoštovanja – to je tisto kar cela teža stavbe prenaša na zemljo. In če država celo svojo težo preko kulture prenaša na zemljo, to tudi za kulturo ne morebiti samo dobro.

No, včasih seveda je dobro. Ko je treba, kot sem rekel, zagovarjati več proračunskih sredstev za kulturo. Tudi gradbeniki se bodo strinjali, da je treba najbolje skrbeti za temelje. Če so temelji šibki, lepa fasada nič ne pomaga. In seveda temelji potrebujejo svoje ministrstvo, svoje uradništvo, svoje proračunske postavke, svoje nagrade, svoje zaslužne pokojnine, svoje državne štipendije ipd.

Bolj kot je kultura temelj države, bolje je to za materialno preživetje kulturnikov. Samozaposleni v kulturi imajo zato zagotovljen nekakšen univerzalni temeljni dohodek, ne pa tudi npr. samozaposleni znanstveniki, inovatorji, humanitarci ipd.

Ampak po drugi strani – ali si je res za želeti to odvisnost države od kulture in kulture od države. Kup posameznikov in dejavnosti je, ki bi si želeli biti čim dlje stran od države in politike, biti čim bolj odrasli, svobodni in neodvisni. Mar ni svobode za ustvarjanje več, če ni ministra, ki ima 24 ur časa na dan, da se vtika v kulturo, kulturne ustanove in kulturnike. Mar ne pomeni to večje neodvisnosti od politike?

Na nek način me zato čudi (na drug pa ne), da niso ustvarjalci takrat pozdravili, da (samostojnega) ministrstva za kulturo ni. Da so nekaj bolj svobodni in neodvisni od politike. Zakaj ta želja biti tam zaradi države, katere temelj menda si? Zakaj ne biti tam zaradi umetnosti, ustvarjanja, premišljevanja? Zakaj namesto stika z državo ne iskati stika s svetim?

Prekletstvo

Duša je stik mesa in krvi s svetim. Nekaj faustovskega je v tem našem paktu kulture in države. Kultura je prodala nekaj svoje duše za to, da je lahko državo-tvorna. Smola, da se država zdaj, kot je duša prodana, izogiba izstavljenim računom.

Zato je ta vloga, ki smo jo kulturi namenili dati v Sloveniji, tudi breme. Zakaj ne bi kultura mogla biti samo kultura, čisto nagovarjanje plemenitih občutkov v ljudeh. Zakaj bi morala še kar naprej podpirati zgradbo, ki ji pravimo država. Mar ne bi bila osvobojena tega svobodnejša, ustvarjalnejša in žlahtnejša?

Kaj pa če bi kulturi namesto simboličnih, državnih in poceni nagrad namenili več sredstev? Mar ne bi bila bogatejša, če bi davčno spodbudili, da bi več sredstev za kulturo prišlo od zasebnih donacij, manj pa bi jih razdelili uradniki skozi proračun. Mar ni to, da enkrat letno kulturo odkljukamo s simboličnimi priznanji ob prisotnosti državnega vrha in dela prostim dnevom odpustek, da je ne cenimo – simbolno in evrsko – vse leto?

Mar nam ne bi bila, če kultura ne bi bila tako državotvorna, prihranjena politizacija kulture. Morda bi bil kak Janez Janša manj, kakšna Prešernova nagrada niti podeljena niti vrnjena, kakšna umetniška inštalacija zgolj huliganstvo … če bi bila kultura »samo« kultura. Mar ni, če je kultura »samo« kultura, le ta bolj kulturna, kot če drži štango politiki oz., kot se temu lepše reče, je v temelju slovenske države. Če bi bila kultura samo kultura, bi bilo imenovanje knjižnice po Francetu Balantiču tak problem kot je, ko se nekateri bojijo, da nam bo to spridilo temelje slovenske države?

Kulturni boj

Ker je kultura v temeljih slovenske države, je kulturni boj boj za temelje slovenske države. In za temelje se velja boriti, zato je ta boj tako neizprosen. Če bi država imela še kak drug temelj, recimo, če bi bila utemeljena na svobodi in razumu, bi bil boj morda celo nepotreben.

Če je umetnost sled izgubljene svetosti sveta, potem ima kultura nekaj skupnega s Cerkvijo. Ta je ločena od države in za vero je to samo dobro. Kultura malček razbremenjena svoje državotvorne vloge je lahko bolj kulturna in njena umetnost bolj žlahtna.

PS. Odlična ilustracija te faustovske poroke med kulturo in državo, ter med politiko in umetnostjo v glavah umetnikov samih, je izjava avtorja Prešernove nagrade, ki smo jo gledali po koncu letošnje proslave.

Najprej objavljeno v Časniku 8.2.2016.

Xiaomi drugič: Večje je še boljše

Dobi se ga v treh barvah,
črni (za fantke), beli (za punčke) in zlati (huh?!).

Od novega leta imam še enkrat dražji telefon. Skoraj. Redmi 1s sem zamenjal za Redmi Note 3. Za 230€ dostavljeno na dom. Zakaj sem menjal telefon, ki sem ga hvalil in s katerim sem bil zelo, zelo zadovoljen?

Da bi imel večji ekran!

Dokler sem imel iPhone (4), sem stvari, če je bilo mogoče, delal drugje. Na sestanke sem nosil ali tablico ali prenosnik. Poleg telefona. Mobilnik je za nujne zadeve zadoščal, bil pa je premajhen. Na Redmiju je bil vzorec drugačen. Tudi če sem imel tablico (izjemoma celo računalnik) na dosegu roke, sem pogosto ostal kar na telefonu.

Da so tablifoni oz. fablice (na tem mestu prijazno pozdravljam čuvaje slovenskega jezika) zanimiv format, so potrdili tudi Apple (iPhone 6 Plus), Google (Nexus 6) in Samsung (Note). To so vse telefoni z velikostjo zaslona med 5.5 in 6 palci. Nekje med 5 in 6 palci je tudi tista meja, ko je zadevo še mogoče upravljati z eno roko. Kar se mi zdi bistveno. Za svojo roko (rokavice kupujem številko 9 ali 9.5) sem ugotovil, da je 5.5 palca še udobno za enoročno uporabo.Ko zdaj premišljujem nazaj, se mi zdi, da bi šlo tudi s 6.

Čiste linije, ergonomski profil.

Drugi kriterij velikosti je, ali gre telefon v sprednji žep vsakdanjih hlač in da se z njim lahko usedeš v avto. Zadnji žep odpade, ker so telefoni ploščati, riti pa okrogle. Sprednji pa do neke velikosti gre, od nekje dalje pa ne. Spet odvisno od konfekcijske številke in kroja hlač.

Zato ni pomembno, kako velik je zaslon, ampak v kako veliko ohišje je spravljen. Skratka, kakšno je razmerje med površino zaslona in površino telefona. Širina je pomembna za to, ali bomo s palcem dosegli črko q. Višina je pomembna za to, ali bo šel v žep. Tapkanje v zgornji levi vogal zaslona na Androidu niti ni tako pogosto kot na iOSu, ker ima Android sistemsko tipko za nazaj čisto spodaj desno.

Xiaomi je po obliki in dimezijah optimalen. Ob enaki velikosti zaslona je 8mm krajši, 2mm ožji in 1.5 mm debelejši od iPhone 6s plus. Pri čemer debelina ni problem. Redmi ima čez 72% velikosti zaslon, iPhone Plus samo čez 68%.

Hvalim

• Dizajn. Tak bi bil lahko iPhone 6 Plus. Kamera ne štrli iz ohišja, deli so med seboj staknjeni brez debelega fugiranja. Ja, fugiranja. Govori applov dizajn jezik, ne pa jezika indijskih limuzin iz šestdesetih let, kot npr. samsungi. 
• Kvalitetno izdelavo iz peskanega aluminija. Videti je kot premijski telefon. Definitivno. Ampak če bi ga delal Apple prst ne bi zaznal prehoda med zaobljenim in ravnim delom hrbta. 
• Mere in težo. 30g oz. 20% lažji je od iPhone 6 plus.
• Odlično sedi v roki, ker od strani ni polkrožen ali oglat, pač pa zaobljen samo v smeri, kjer se dotika roke, ne pa proti zaslonu.
• Pametno nameščen (na zadnji strani pod kamero), zanesljiv in hiter senzor za prstni odtis. Ne dela le, če imam mokre roke.
• Zdržljivo baterijo. 4000 mAh mi daje do 9-10 ur dela s telefonom. Delo pomeni, da je zaslon prižgan. Ko sem ga bom malo naveličal, ga bom verjetno polnil na tri dni.
• Hitro polnjenje … cca. 40% v eni uri. Pri čemer se s 40% zdrži cel dan.
• Prostor za dve micro SIM kartici. Za službeno in privatno npr., domačo in turistično.
• IR oddajnik, s katerim lahko krmilim televizijo. Ker telefon je vedno pri roki, daljinec pa vedno požre črna luknja.
• 3GB RAM, 32 GB ROM, kar je čez glavo dovolj, razen, če bi v žepu nosili vse fotografije, ki ste jih kdajkoli posneli.
• MIUI. Čeprav baziran na Androidu 5.x je boljši od čistega Androida, lepše narisan in z nekaj funkcijami, ki jih nima ne Android ne iOS.

Dovolj dobro

• Zaslon je s 1920x1080 odličen, premijski telefoni imajo še več, ampak s prostim očesom se komaj vidi razlika.
• Kameri sta 13 in 5 MB. Zaostajata za Appli in Soniji, sta pa velik napredek od Redmi 1s. Predvsem dinamika občutljivosti za svetlobo je po občutku zelo dobra.
• Procesor je Helio X10 in ne Snapdragon. Baje je manj zmogljiv za igrice in se bolj greje. Ampak igram se malo.
• Ni vtičnika za SD kartico, ampak pri poceni telefonih se vgrajenega spomina ne preplačuje.
• Evropski trgovci ga ne prodajajo z original ROMom (ki zna samo kitajsko in angleško) ampak z neko verzijo mednarodnega ROMa, kjer so vsi živi jeziki ipd. Ni pa pure MIUI.

Moti

• Na začetku je sem in tja (enkrat, dvakrat na dan) vrgel ven WiFi. Po tem, ko sem odstranil bloatware, s katerim je telefon prišel prednaložen, za občasni izpad wifija ne morem več kriviti telefona, ampak kavarno ali hotel.
• Sem in tja telefonu udari ven, da je Kitajski. Tako me recimo rad napelje na MIUIjev App Store, ne na Googlov. Drugi primer je, če bi mu rad zamenjal celostno podobo, je vmesnik v kitajščini. Ampak tega ne delam. Tretjega primera se ne spomnim.
• App za SMSe pri eni od izbranih pisav ne pokaže zgornih 25% prve vrstice.
• Priključek za USB ni spodaj na sredini, ampak spodaj levo. Sitno, če ga dam na držalo v avtu.

Ga priporočam? 

Samo ljudem, ki se v zvezi s telefonom nikoli, ampak res nikoli, ne obrnejo na službo za pomoč uporabnikom, ampak vse poštimajo sami. Pozanimajte se tudi o garanciji in menjavi kupljenega blaga. Nekdo je kupil Xiaomija, pa kamera ni znala fokusirati na neskončno. Na netu so svetovali, da jo pogreješ s fenom in malo zasukaš lečo!  Zgroženi? A ni fajn imeti telefon, ki ga popravljaš kot stoenko? Ampak to je bilo za eno od verzij Redmija za dobrih 100€

Prav nobenega razloga se ne spomnim, da bi za Androida plačal več kot 250€. Tudi dostop do iTunes in nekaj boljših programčkov ni vreden tri ali štirikrat višje cene. Razen, če imate dovolj denarja vsaj za telefon, če že za Rolexa ne.

Partizani na južni meji

Na vrhuncu begunsko-migrantsko-teroristične krize je Janez Janša objavil članek z naslovom »Konec Evrope«. Gre za eno boljših analiz, kar smo jih lahko pri nas prebrali. A zaključil je ostro:

“In kaj, če bo vlada še naprej cincala in preučevala ter služila zgolj kot transportni servis nezakonitega imigrantskega vala? V tem primeru se bomo morali državljani za zaščito meja naše države, spoštovanje zakonitega reda in v obrambo svobodne Evrope brez notranjih pregrad in vladavine strahu organizirati sami.”

In se je vsulo, kot da bi ljudje resnično verjeli, da so v Depali vasi komaj preprečili, da ni poslal tankov, da obkolijo Murglje (sic!). Če bi na »nevarnost« opozarjali samo mladinci, ki itak v vsem vidijo grosupeljsko zaroto, bi še šlo. Ampak kritiki so se pridružili tudi komentatorji, ki jim ne moremo očitati pomanjkanje distance ali zdrave pameti. Crnkovič je npr. napisal:

»ISIS destabilizira Evropo z bombami in kroglami, @JJansaSDS pa SLO s takimi izjavami. Jaz pa zaupam SV (Slovenski vojski –op.p.) in Policiji«.

Mnenj, kako je skrb za red in mir treba prepustiti vojski in policiji, je bilo še veliko. Prav prikladno za nadaljevanje tele kolumne so prihajali z leve. In prav vsegliharsko me nič ne moti, če se tudi z levimi kdaj strinjam. Ne bo pa tole strinjanje vsem všeč.

1941

Zamislimo si, da bi spomladi leta 1941 komunisti v Slovencu objavili nekaj takega: »V primeru, da redna jugoslovanska vojska ne bo opravila svoje dolžnosti, se bomo morali državljani za zaščito naše države in v obrambo svobodne Evrope organizirati sami.« S strani takratnih mnenjskih voditeljev bi padlo po njih, češ, imamo legalno vlado, ki je, tako kot Poljska vlada, v Londonu, imamo Kraljevo vojsko v domovini, naloga le te je odpor proti okupatorju, vi s svojo politično agendo ostanite kar lepo doma in ne zlorabljajte krize za prevzemanje oblasti. Ali, z besedami Marka Crnkoviča Edvardu Kardelju:

»Politik mora biti legalist. Vedno državotvoren, nikoli subverziven. Tudi v opoziciji. Tudi, ko je kritičen. Zlasti danes«.

Si predstavljam, da so slovenski politiki nekaj takega namignili komunistom leta 1941, a ni zaleglo.
Kot še marsikaj, tudi slovenski odnos do islamskega terorizma trpi zaradi »partizanov in domobrancev«. Trpi zato, ker mora biti tudi ta današnji odnos v službi zmanjševanja oz. opravičevanja včerajšnjih zločinov. Ker je misel, da naj bi bil politik »vedno državotvoren, nikoli subverziven« hvalevredna izjema in ne pravilo v našem javnem prostoru. Morda velja za sedanjost tukaj, ne velja pa za preteklost in ne velja za ne-tukaj.

Borec za svobodo ali terorist

Rajnka socialistična federativna republika Jugoslavija je zagovarjala in logistično podpirala številne borce za svobodo oz. teroriste. Nek površen pregovor pravi, da kar je za enega borec za svobodo, je za drugega terorist. Površen pregovor. Je namreč razlika, ali nekdo napada sovražno vojsko in policijo (npr. izrealsko) ali pa napada naključne civiliste na (izraelski) ulici. Prvo je napad na okupatorja, drugo je ustrahovanje (teroriziranje) civilistov. Da bi revolucija 1941-1945 izpadla svetlejša, smo še naprej priča latentnemu odobravanju, zagovarjanju, relativizaciji ali vsaj razumevanju terorizma.

Relativizacija se bo pojavila v komentarjih tule spodaj. Našel se bo nekdo, ki bo rekel, da je največji terorist npr. Coca Cola, saj sili svet v potrošništvo, uničuje planet, jetra in kaj vem kaj še. Relativizacija je, da so tisti kmetje v Oregonu teroristi, čeprav so zgolj zasedli nek javni prostor in ne ustrahujejo Oregona. Nobena novoletna zabava na prostem zaradi njih v Oregonu ni odpadla. Ni vsak oborožen človek terorist. Kot tudi ni terorist vsak vojak ali vsak borec za svobodo.

Razumevanje za terorizem se pokaže v razmišljanju, da menda evropski muslimani v svojih četrtih ne živijo tako dobro, kot njihovi vrstniki iz belskih elitnih naseljih in zato je razumljivo, da se upirajo. Najbolj je to razumljivo tistim, ki razumejo, da tudi ključavničar Broz, učitelj Kardelj, falirani kemik Kidrič, tesar Maček, vsi ti niso imeli pravih možnosti za vključitev v družbo in so skupaj s podobnimi depriviligiranimi posamezniki iz težkih socialnih razmer sprožili boj, rezultat katerega so bili v prvem letu skoraj samo slovenski rojaki. Da ne prištejemo tistih, ki so jih pobili Italijani ali prepustili lakoti in boleznim na Rabu ali Gonarsu.

In potem je poleti in jeseni 1942 ponovno nastopila situacija, ko so se morali državljani za »spoštovanje zakonitega reda« in v obrambo pred »vladavino strahu organizirati sami«. In je bilo spet narobe, ker so se organizirali v vaške straže. Revolucionarji so jim dali ime bela garda. Po belih uniformah uradne ruske carske vojske.

In kaj sta poanti?

Prvič, da je za poenostavljeno razumevanje stvari sitno, da je treba dati prav Janši in komunistom v paketu. Glede na geometrijo političnega parketa to nekako ne gre. Ali pa si priznati, da stvari niso tako enostavne, kot se kažejo na prvi pogled.

In drugič, da če se morajo ali hočejo državljani samoorganizirati za nasilne aktivnosti, iz tega redko nastane kaj dobrega. Monopol nad nasiljem mora imeti država in biti pri tem strogo omejena in nadzorovana. Če jo je Janša s citiranim stavkom skušal motivirati, to razumem. Če bi zbiral partizane pač ne.

Najprej objavljeno v Časniku 6.1.2016.