Draga 2012 - predfilm

V nedeljo bom nastopil na Študijskih dnevih Draga 2012. Zdaj precej bolje vem, o čem bom govoril, kot takrat, ko so me prvič povprašali po vsebini:

V štirih letih, od poletja 2008 do poletja 2012 je Slovenija padla od države, ki jo je Evropa po uspešnem predsedovanju evropski uniji trepljala kot svojo najbolj uspešno novo članico, do države, katere ugled je tako omajan, da ji nihče več noče (po normalnih cenah) posojati denarja. 

V tej državi in tej družbi je nekaj narobe in to ne samo zadnja štiri leta. O tem smo pisali v Viziji 20+20, nekaj smo o tem rekli resetatorji, na nekatere probleme sem opozoril lani na Otočcu. 

Vzroki in nasveti iz teh analiz stojijo. Ostaja pa vprašanje, zakaj? Zakaj nismo izpeljali tranzicije? Zakaj smo na volitvah izbirali, kot smo? Zakaj ne zmoremo energije za odločnejše korake v prihodnost? Zakaj ni ne reform, ne resetiranja, ne prebuditve? Zakaj nam skoraj nič ne gre od rok, če že kaj, pa z veliko muko in silno počasi? 

Zakaj imam pogosto občutek, da v tej državi komaj, komaj shajamo drug ob drugem. Če sploh.

Za odgovor bo treba odlupiti še eno plast čebule, po odgovor bo treba še nadstropje nižje v avtohtoni verziji slovenskega pekla. Hipoteza je, da zato, ker retuširamo sedanjost, da bi imeli lepšo preteklost.

Predavanje bo v nedeljo ob 16:00 v Dragi.

Neresnica z izgovorom

Novinarjem in kolumnistom, ki so poročali o znižanju RTV naročnine, se je zdelo izjemno pomembno poudariti, da je (1.) minister to napisal na twitter in da je (2.) to napisal med sejo vlade.

Ker je twitter med nami že šest let, tudi za slovenski žurnalizem ni več novost in samo dejstvo, da je nekaj napisano na twitter, preprosto ni newsworthy.

Poudarjanje, da je minister to napisal "med sejo vlade" pa demonstrira, kako neresnico uporabiti za to, da je zapis lahko tendenciozen, da tistemu, o katerem piše, podtakne gnilo jajce.

Lagati novinar ne sme, zato so zelo uporabne neresnice, ki jih je mogoče zagovarjati kot poštene, nenamerne napake. "Ja, saj vlada običajno traja vsaj do dvanajstih, a ne" je prav primeren izgovor za to priliko. No, v četrtek se je končala cca. 10:50, nakar so sodelavci sporočili novico direktorju RTV. Čeprav sem na tviterju objavil demanti, da tvit ni bil objavljen na seji, se Crnkovič celo dan po demantiju zavaruje s tem, da zraven neresnice ("med sejo vlade") napiše resnično uro objave. Kot da bi bili ura in minuta pomembni. Nista. Samo površnemu bralcu dodatno "dokazujeta", da je bilo med sejo*.

Zakaj pa se je tako važno zlagati, da je minister tvital med sejo vlade? Najprej za to, da se ga prikaže kot lenuha, ki seji sploh ne sledi, ampak se zabava po twitterju. Bolj pa zato, da mediji poskušajo podtakniti tezo, da gre za "maščevanje", "privoščljivost", "nemilost" in podobno. Med vrstice so hoteli napisati, da je tega znižanja minister tako vesel, tako ponosen, da s tvitom ni mogel potrpeti do konca seje vlade. Besede "zategovanje pasu v javnem sektorju širi tudi na RTV Slovenija" so bile spregledane, samo o prihranku so se razpisali. Ki res ni ne vem kakšen, ampak tudi vse probleme npr. Javne agencije za knjigo bi rešil 1 € od vsakega državljana.

Bolj suhoparnega tvita o tem ne bi bilo mogoče napisati. Glede veselja je pa resnica tule - objavljena na istem tvitterju isti dan zvečer:

Vsebinska diskusija to tem, kako financirati medijski prostor zdaj, ko je popolnoma drugačen, kot je bil v petdesetih letih, ko so se pojavile nacionalne televizije in naročnine, je bistveno bolj zanimiva. Tudi diskusija o tem, kaj je na RTVSLO prav in kaj narobe. O slednjem je pravzaprav Crnkovič ogromno napisal. Za Piano paywall. Mimogrede: Koliko bi pa vsakega državljana stalo, da se dvigne ta paywall. Po moje tudi drobiž.

* Verjetno je spregledal, ali pa je tekst oddajal, preden sem napisal tvit. Ampak takega dobronamernega dvoma politiki pri novinarjih nismo deležni.

PS. Dodal še dve povezavi, da ne bi izgledalo, da je to predvsem polemika s Crnkovičevo kolumno.

Bistveno vprašanje je ideološko

Tako Haidt:

Here's a simple definition of ideology: "a set of beliefs about the proper order of society and how it can be achieved." 

And here's the most basic of all ideological questions: "Should we preserve the present order or change it?"

Bi ohranili sedanji red stvari ali bi ga spremenili? To je ključno vprašanje tudi za Slovenijo. Izogibati se mu zato, ker je ideološko, je traparija. Ali pa kdo misli, da je mogoče državo rešiti tako, da se v njej nič ne spremeni? To pa res ni več ideologija, ampak vera v nadnaravno.

Daleč je London

Nedolgo tega so komentariat, kritični intelektualci in nekateri kulturniki z gnusom in posmehom pospremili idejo generalnega sekretariata vlade, da bi glasbeniki in drugi umetniki na državni proslavi nastopili brezplačno. Daleč je London:

The so-called “top talent” such as Sir Paul McCartney, Mike Oldfield, Dizzee Rascal, Frank Turner, Underworld and Emeli Sande all agreed to play for free.

Hey Jude,

...
And anytime you feel the pain, hey jude, refrain,
Don't carry the world upon your shoulders.
For well you know that it's a fool who plays it cool
By making his world a little colder.
...

Novi novi NUK

Tole sem povedal ob otvoritvi razstave projektov za NUK II. Poudarjam, da sem to pisal prej, preden sem imel možnost za silo spoznati prvonagrajene projekte

Zmagovalec drugega natečaja za NUK II (Bevk Perović arhitekti).

Spoštovani

NUK2 je gradnja, ki se jo veselim. Vsi narodi so se svoje samostojnosti in uspehov veselili tako, da so gradili. Periklej je gradil Akropolo, Justinjan je zavarovanje vzhodnega cesarstva proslavil z baziliko Svete Modrosti, Čehi so se samostojne države veselili tako, da so dali slovanskemu bratu graditi Hradčane.

Celo kot del stare Jugoslavije smo Slovenci po prvi svetovni vojni po Plečnikovih načrtih preuredili središče prestolnice in zgradili NUK. Socialistična Republika Slovenija je pozidala Trg Revolucije z dvema stolpnicama in Cankarjevim domom.

Po tem smo leta 1991 menda izpolnili, kot pravijo, »tisočletne sanje«. In kaj smo v glavnem mestu državotvornega zgradili? BTC kot opomnik, da smo v tržnem gospodarstvu. Stožice, ker mesto res potrebuje zelenico za nogomet.

Mestno središče pa čaka na kaj ambicioznega, država čaka, da bi praznovala to, da je.

NUK2 ima v tem kontekstu poseben pomen. To je potencialno prva nova pomembna javna stavba v prestolnici po osamosvojitvi Slovenije in edina nova večja stavba v najožjem središču mesta. Zapolni eno treh štirih lokacij, ki prazne čakajo na pogum – poleg Kolizeja, Šumija in Južnega trga.

Čevlje, v katere mora stopiti arhitekt dodatno povečuje skoraj mitski status, ki ga ima za slovensko arhitekturo in za slovenskega duha Plečnikov NUK. Ne gre za še eno knjižnico, za še eno javno stavbo.

Stari Mušičev NUK II .

Z novim NUKom se ukvarjamo že več kot dvajset let. Z enim načrtom razpolagamo že desetletja in v delu stroke uživa veliko podporo. Drugega, potencialno celo več drugih, smo dobili letos; za knjižnico.

Med tem knjiga kot medij izginja in nihče si danes ne upa dati roke v ogenj, čemu vse bomo rekli »knjiga« čez 20 let; če jo bomo sploh držali v roki in če bomo zanjo potrebovali police.

Pred tremi leti in pol sem na svojem blogu opozoril, da novi NUK ne bi smel biti zgolj skladišče knjig, ampak stavba, ki bo jemala dih, demonstrirala samozavest naroda, nas odpirala v svet in spodbujala ustvarjalnost. Napisal sem tudi, da ne vidim nobene potrebe, da bi pretiravali z varovanjem ostalin provincialnega rimskega mesteca.

Ko govorimo o samozavesti: samo slutim lahko, kaj smo zamudili, ker k projektu nismo povabili slavnih imen svetovne arhitekture in tudi na ta način pokazati tisto odprtost do tujcev in z njo samozavest, ki so jo bili Čehi sposobni demonstrirati 80 let nazaj.

Zdajle, ko odpiramo razstavo prispelih projektov bom pravzaprav prvič dobro videl projekt, ki mu je žirija podelila prvo nagrado.

Priznam, ko sem ga videl na internetu prvič, sem se zamislil; ker ni bilo tistega »Uau!« , ki bi moral pospremiti objekt, ki bi bil lahko ljubljanski Kunsthaus ali Guggenheim. Ampak slike na internetu so bile majcene in ločljivost slaba. Prvonagrajeni projekt vendarle genialno vzpostavlja dialog s Plečnikovim NUKom. Nobenega dvoma ne bo, da sta stavbi v duhu in vsebini nekako povezani. Tudi zato avtorjem moje iskrene čestitke in poklon.

Bilo pa bi neodgovorno in neutemeljeno, da bi lahko obljubil konkreten datum, kdaj bodo na parceli zagrmeli stroji. Kot rečeno, projekte danes prvič dobro vidim.

Poznamo finančno situacijo, a kljub krizi že veliko vlagamo v infrastrukturo znanja v Ljubljani. Gradi se Preglov inštitut ter dve novi fakulteti, računalništvo in kemija, skupaj za več kot 100 M€..

Ambicij, v Ljubljani in drugod po Sloveniji, za infrastrukturo za znanje je še nekaj. NUK2 je ena izmed njih, ki bo enakopravno tekmovala v tej konkurenci. Upam, da bomo v naslednji finančni perspektivi lahko zanj našli tudi evropska sredstva.

Slovenska država in njena prestolnica, slovenska ustvarjalnost, ki jo knjižnica simbolizira, si zaslužita, da od načrtov preidemo h gradnji.

Spoštovani,

Ob koncu mi dovolite, da se zahvalim za delo, ki je bilo doslej opravljeno. Arhitektom za projekte, žiriji ter Zbornici za arhitekturo in prostor Slovenije za organizacijo natečaja.

Bogatejši smo za vrsto idej, od zmagovalnih, do tistih, ki so izpadle zaradi morda preveč omejujočih pogojev razpisa.

Vsem udeležencem, še posebej seveda zmagovalcem, pa iskreno čestitam.