Referendumski lose-lose

Ko je bil z aklamacijo na referendumu zavrnjen zakon o malem delu in je v začetku maja začela razpadati koalicija, sem bil napisal, da bi bilo zdaj edino pametno umakniti te tri zakone iz referendumskega odločanja, razpustiti parlament, potem pa naj nova vlada novo zaupanje izkoristi za to, da v tej državi kaj spremeni. Ljudem bi pojem reform manj priskutili, še bi se našli politiki, ki bi si s to besedo upali pred ljudi, nasprotniki dveh zakonov bi si narezali manj zarečenega kruha, dojemanje resničnosti v državi pa bi bilo manj popačeno. To se seveda ni zgodilo. Upali so na čudež. Ki se ni zgodil.

V tej situaciji ni vzrokov za praznovanje. Če bi bil rezultat obraten, bi bilo podobno. Lose-lose.

Slabe novice so naslednje

1. Koalicija ne bo hotela razumeti edinega jasnega sporočila ljudi "Dovolj je dovolj. Dovolj imamo te koalicije". Skozi politično blato se bomo mukoma prebijali še naprej. Vlada bo npr. zahtevala zaupnico za ukrep - interventni zakon - ki v svojem bistvu - da je interventni - dokazuje, da vlada ni bila z rednimi zakoni sposobna upravljati države.
2. Vsi pereči problemi v državi ostajajo enaki. Nevzdržen proračunski primanjkljaj, nobenega ustvarjanja delovnih mest, slabokrvno okrevanje po krizi. To so stvari, ki terjajo rešitve tukaj in zdaj.
3. Reforme, spremembe, modernizacija ... so na slabšem glasu kot kadarkoli, sindikati pa močnejši kot kadarkoli. Bil sem minister za reforme, za razvoj, vem, da spremembe potrebujemo. Resne spremembe.

Vsak oblak pa ima srebrn rob

1. Kljub temu, da je bila vlada nesposobna razrešiti krizo, da je zaradi afer in medsebojnih sporov na izjemno na slabem glasu, da ima najnižjo podporo v zgodovini, je kar nekaj ljudi podprlo predlagane popravke. To pomeni, da bi neka naslednja, zaupanja bolj vredna vlada, lahko izpeljala kvalitetne in resnične reforme, ki jih Slovenija potrebuje.
2. Razmeroma nizka udeležba kaže, da ljudi vendarle bolj zanima sedanjost, kot pa reševanje proračuna v letu 2020, ko bi predlagane spremembe pokojninske zakonodaje naredile neko razliko.
3. Nekaj se nas še bolj kot prej zaveda, da so pomembna delovna mesta in vzdržen proračun.In reforme. Brez narekovajev.

"Poslovnik, to sem jaz"

Sedenje v Mestnem svetu MOL in prenašanje Jankovićeve samovolje ni kakša posebna zabava, če je pa po par sejah edina opazna novica ta, da me je učitelj Janković pošlje prebrati poslovnik, se pa človek sploh vpraša, če ima vse skupaj kak smisel.

Tole je iz današnjega Dnevnika

Poslovnik MS MOL:

90. člen
Predsedujoči lahko osebam v sejnem delu dvorane izreče sledeča ukrepa: 

• opomin, ki je ustni in se izreče, če govori kdo, ki mu beseda ni bila dana ali mu je bila odvzeta, ali če na drug način krši red na seji in določbe tega poslovnika;
• ukor, ki se ustno izreče osebi, ki ne upošteva opomina.

Če kdo ne upošteva opomina ali ukora, predsedujoči lahko svetu predlaga njegovo odstranitev s seje ali dela seje.

Oseba, za katero je predlagana odstranitev s seje ali dela seje, ima pravico do zagovora, ki pa ne sme biti daljši od ene minute. Nato o odstranitvi odloči svet brez razprave.

Tole je magnetogram dotičnega dela seje:

GOSPOD ZORAN JANKOVIĆ

Samo moment prosim! V skladu z 90. členom… glede na to, da ne upošteva opominov ukora, dajem na glasovanje in ugotavljam navzočnost, da se ga odstrani iz seje, gospoda Jazbinška. 

 

Ugotavljam navzočnost.

Rezultat navzočnosti: 30

Glasujemo o Predlogu sklepa, da se ga odstrani iz današnje seje.

Lepo prosim za vaš glas.

22 ZA.

6 PROTI.

Bodite dobri, pa pejte iz seje gospod Jazbinšek.

…/// … iz dvorane – nerazumljivo…///

Prekinjam sejo, dokler ga … direktor, odnesite ga ven. 

Janković bi moral na točki, po tem, ko je dal predlog, da se Jazbinška odstrani in pred glasovanjem o tem, Jazbnišku dati minuto časa za zagovor. Tega ni storil. Jazbinšek je bil odstranjen v nasprotju s poslovnikom, njegova izločitev iz dela seje, na katero mu je bil vstop preprečen, je bila nezakonita, mogoče bi bilo osporavati vse sklepe, ki jih je MS MOL sprejel na seji, na kateri Jazbinšek ni smel sodelovati oz. iz katere naj bi ga, kot temu pravi župan mesta kulture, odnesli.

In o tem, da je kršil poslovnik, Janković sploh ni dovolil razprave!

To ni drugič, da je župan eklatantno kršil poslovnik.

Na 4. seji, ko ni in ni bilo večine, da bi spreminjal Statut Mestne občine, je najprej v nasprotju s poslovnikom hotel, da bi o isti zadevi glasovali še tretjič, potem, opozorjen na to napako, je prešel na poimensko javno glasovanje. Po koncu tega glasovanja, opozorjen, da bi moral dati najprej na glasovanje, ali se lahko glasuje poimensko, je hotel to dati na glasovanje kar za nazaj. No, takrat, ko bi o isti stvari glasovali četrtič, in kršili še en člen poslovnika, smo svetniki SDS zapustili dvorano. Sprememba statuta ni bila izglasovana.

Ampak to ga ni motilo

da se ne bi obnašal, kot da bi sprememba statuta bila izglasovana. Mesto letos namreč nikakor ni obeležilo enega od svojih dveh v Statut zapisanih praznikov. Kot da bi bilo izglasovano, kar ni bilo.

Redno

pa krši poslovnik, ko ne upošteva 62. člena, ki med drugim pravi:

Predsedujoči razpravo konča, ko na izrecno vprašanje, ali še kdo želi razpravljati, ni nobene prijave.

Ko se mu zdi, da je bilo razprave dovolj, ali ko svetnik čaka, da bi župan povedal svoje, da bi se dalo še na to odgovoriti, ima Janković navado, da na hitro reče, "Zaključujem razpravo". In steče glasovalni stroj.

Ostali načini, s katerimi se preprečuje argumentirana razprava:

• V gradivih manjkajo bistveni deli, npr. načrti plavalnega centra. Na evro natančne, pa par tisoč različne cene pa so!
• Spremembe aktov so predstavljene na kar najbolj nejasen način. Bog ne daj, da bi bila drug poleg drugega staro in novo besedilo.
• Kak papir, ki bistveno spremeni okoliščine odločanja, npr. mnenje odstopjene ministrice Bručanove, da projekt plavalnega centra Ilirija ni pripravljen tako, da bi lahko dobil evropska sredstva, se pred mestnimi svetniki skrije.
• Bog ne daj, da bi dobili risbo parcel, s katerimi se kar naprej mešetari. Seveda ne, slika je vredna tisoč besed.

O tem, kako govornico izkorišča za svoje razprave o čemerkoli, drugim pa arbitrarno jemlje besedo, pa tokrat ne bi. Se je bilo že s tem popolnoma brezplodno ukvarjati. Ob tako udobni večini  in če so stvari tako čiste, mu tega pač ne bi bilo treba.

PS. Mestna uprava je zavrnila predlog Svetniške skupine SDS, da bi seje v živo prenašali po internetu. Že ve zakaj.

Ups! Dropbox

Dropbox je ena najboljših zadev, ki so se računalnikarjem zgodile v zadnjih letih, ob navojnih steklenicah za pivo, seveda. Tole pa pišem zato, da bi si bolj zapomnil, kako sem se s tem orodjem opekel in da (kako sem dober človek) kako težavo prihranim sočloveku.

Imam nekaj računalnikov, vse zadnje dokumente sinhroniziram med vsemi. Pa je hčeri crknil njen laptop in začasno bo morala biti zadovoljna z lenovčkom. Da bi ji naredil nekaj prostora, sem svoje stvari pobrisal. Itak sem ga pretežno uporabljal samo za varnostno kamero. Dropbox sinhronizira, v tem je njegovo bistvo, in seveda je vse pobrisal tudi na ostalih računalnikih.

Malo me je stisnilo pri srcu.

Potem sem dve uri z miško telovadil po Dropboxovem spletišču in stvari postavljal nazaj. Undelete obstaja, ampak klikologije je, če so stvari samo delno zbrisane, ogromno.

Gliha vkup štriha

Danes v Nedeljcu:

Čakajoč na Godota

Žerjavova ideja, da Slovenijo na pravo pot spravi svet modrecev, je ena sama politična korektnost. Kdo pa lahko reče, da Ivan Oman, Boris Pahor, France Bučar in drugi niso dovolj spoštovani, modri in izkušeni. V svojem bistvu pa ni prav nič drugačna od vseh drugih predlogov, da bi nek deus ex machina (odrešenik, princ na belem konju, princesa z dnevnikom, Kralj Matjaž, Komandant Stane, Komisar Janez, Janko s podporo Metke ...) odrešil Slovence. Pravzaprav smo tako desperatni, da bi bili zadovoljni, da dočakamo vsaj Godota.

Skupine modrecev po svetu ustanavljajo, da bi v miru in počasi dale odgovore na usodna a dolgoročna vprašanja. Taka je bila npr. evropska Gonzalezova skupina za premislek o prihodnosti Evropske unije do leta 2030, kjer sem bil generalni sekretar.

Odgovore na dolgoročna vprašanja v Sloveniji imamo. Celo več odgovorov. V zadnjih dveh letih je nastalo nekaj vizij, od vladne in neosocialistične »Kam po krizi« (kjer sta sodelovala vsaj dva od predlaganih modrecev), prek tudi vladne z naslovom »Izhodišča za strateški razmislek o slovenskem razvoju«, do nevladne Vizije 20+20, ki jo izdal Inštitut dr. Jožeta Pučnika. Nobena pa se ne izvaja, tudi obe vladni ležita v predalu. Nobena od teh vizij tudi ni dobila mandata volivcev. V političnem prostoru ni bilo nobenega resnega soočenja idej v teh vizijah.

Ne gre torej za pomanjkanje vizij in strategij, gre za odsotnost delovanja in vodenja. Tudi če je še nekaj volje za različne zakonodajne in reformske aktivnosti, so predlogi slabokrvni, predlagatelj pa si je povsem zapravil zaupanje pri ljudeh. Skupina modrih je spoštovana in vredna zaupanja, nima pa vzvodov za delovanje in odločanje, kar je tisto, kar nam ta trenutek najbolj manjka.

Žerjavov predlog je še en prispevek k demontaži zaupanja v obstoječe demokratične inštitucije in politične organe. Javnomnenjsko všečno išče bližnjice, ne zagrize pa v kislo jabolko slabega delovanja naše demokracije, nizke politične kulture in šibke pravne države. Sporočil o tem ni nikoli dovolj, sploh, če jih povejo modri in ugledni. Prav zato skupini modrih ne nasprotujem.

Za rešitev trenutne politične in gospodarske krize bi predlagana skupina modrih namreč naredila največ, če bi svoj ugled zastavila za to, da pozove k čimprejšnjim volitvam in s svojo moralno avtoriteto vplivala na diskurz; (1.) da bi na teh volitvah res izbirali med vizijami in programi ter (2.) med ljudmi, ki držijo besedo in obljubljeno tudi izpeljejo.

(inspiracija za ta prispevek je bilo včerajšnje vprašanje novinarke Večera).