torek, 17. maj 2011

Čakajoč na Godota

Žerjavova ideja, da Slovenijo na pravo pot spravi svet modrecev, je ena sama politična korektnost. Kdo pa lahko reče, da Ivan Oman, Boris Pahor, France Bučar in drugi niso dovolj spoštovani, modri in izkušeni. V svojem bistvu pa ni prav nič drugačna od vseh drugih predlogov, da bi nek deus ex machina (odrešenik, princ na belem konju, princesa z dnevnikom, Kralj Matjaž, Komandant Stane, Komisar Janez, Janko s podporo Metke ...) odrešil Slovence. Pravzaprav smo tako desperatni, da bi bili zadovoljni, da dočakamo vsaj Godota.


Skupine modrecev po svetu ustanavljajo, da bi v miru in počasi dale odgovore na usodna a dolgoročna vprašanja. Taka je bila npr. evropska Gonzalezova skupina za premislek o prihodnosti Evropske unije do leta 2030, kjer sem bil generalni sekretar.

Odgovore na dolgoročna vprašanja v Sloveniji imamo. Celo več odgovorov. V zadnjih dveh letih je nastalo nekaj vizij, od vladne in neosocialistične »Kam po krizi« (kjer sta sodelovala vsaj dva od predlaganih modrecev), prek tudi vladne z naslovom »Izhodišča za strateški razmislek o slovenskem razvoju«, do nevladne Vizije 20+20, ki jo izdal Inštitut dr. Jožeta Pučnika. Nobena pa se ne izvaja, tudi obe vladni ležita v predalu. Nobena od teh vizij tudi ni dobila mandata volivcev. V političnem prostoru ni bilo nobenega resnega soočenja idej v teh vizijah.

Ne gre torej za pomanjkanje vizij in strategij, gre za odsotnost delovanja in vodenja. Tudi če je še nekaj volje za različne zakonodajne in reformske aktivnosti, so predlogi slabokrvni, predlagatelj pa si je povsem zapravil zaupanje pri ljudeh. Skupina modrih je spoštovana in vredna zaupanja, nima pa vzvodov za delovanje in odločanje, kar je tisto, kar nam ta trenutek najbolj manjka.

Žerjavov predlog je še en prispevek k demontaži zaupanja v obstoječe demokratične inštitucije in politične organe. Javnomnenjsko všečno išče bližnjice, ne zagrize pa v kislo jabolko slabega delovanja naše demokracije, nizke politične kulture in šibke pravne države. Sporočil o tem ni nikoli dovolj, sploh, če jih povejo modri in ugledni. Prav zato skupini modrih ne nasprotujem.

Za rešitev trenutne politične in gospodarske krize bi predlagana skupina modrih namreč naredila največ, če bi svoj ugled zastavila za to, da pozove k čimprejšnjim volitvam in s svojo moralno avtoriteto vplivala na diskurz; (1.) da bi na teh volitvah res izbirali med vizijami in programi ter (2.) med ljudmi, ki držijo besedo in obljubljeno tudi izpeljejo.

(inspiracija za ta prispevek je bilo včerajšnje vprašanje novinarke Večera).

Preberite še