Anketa: Inflacija, plače ali revščina?

Sprašujem. V anketi v stolpcu desno. Veliko bi sicer lahko modrovali o celi kozi in sitem volku, ampak recimo, da bi se bilo treba odločiti. Glasujte.

Sklad Škrjanček

Najprej komentar na tole Mencingerjevo "iskrico":

Čemu torej prodajati nekaj, česar ni treba prodati, in kar prinaša gotove in visoke dobičke? En sam razlog govori v prid prodaje; morda se bomo s prodajo izognili strankarski trgovini pri kadrovskih menjavah, a to ne odtehta negativnih posledic.

Gotovi in visoki dobički? Misel, da bi Mobilkom od cerkve (*) kupil T2 in ustvaril povezavo Simobil/T2, na Telekom gotovo ne deluje pomirjujoče. Vsaj če je predmet nakupa tudi optična infrastruktura. Tudi naravne nesreče v obliki kakšnih bruseljskih idej so vedno mogoče.

Prof. Mencinger utrjuje še nek kliše, ki več ne drži. Strankarske trgovine pri kadrovskih menjavah v Telekomu v času te vlade ni bilo. Bojana Dremlja je v Telekom pripeljal Libor Vončina, ki začel še v času prejšnje vlade. Jaz sem si osebno prizadeval, da bi Libor Vončina v Telekomu ostal. V času mojega predsedovanja nadzornemu svetu so bili v družbi nastavljeni Filip Ogris Martič, Željko Puljic in, v Mobitelu, Klavdij Godnič. Nihče od teh ni imel/nima povezav z aktualno oblastjo. In tudi s prejšnjo jih niso potrebovali.

Vlada kot lastnik je zasledovala naslednje cilje:

• izboljšanje poslovanja; naj ta kokoš že vendarle začne nositi zlata jajca in izplačuje dividende.
• transparentnost poslovanja in uvrstitev na borzo kot priprava na privatizacijo,
• internacionalizacija podjetja, prevzemi doma in v tujini,
  
• internetizacija in drugo odzivanje na tehnološke izzive.
  

Te cilje Telekom, nekatere bolj, druge manj, tudi dosega. Tuje lastništvo ima lahko v nekaterih primerih ugodne, v drugih neugodne posledice. Vendar je telekomunikacijski trg v Sloveniji dovolj konkurenčen, da si novi lastnik tehnološkega zaostajanja ne more privoščiti.

* Kdor ima skušnjave po cenzuri,
naj se res ne ukvarja s komunikacijskimi omrežji.

Bi, ne bi, bi, ne bi ...

V zvezi s prodajo ostajam pri prepričanju, da je to predvsem politična odločitev. Politični razlogi za prodajo so lahko povezani s "principi", da naj država ne bi bila lastnik gospodarskih subjektov. Morda pa je to lahko pokojninski sklad. Ali naj tudi ne bi bila lastnik kritične infrastrukture? Pa vendar je lastnik DARSa in železnic.

Političen razlog je tudi tako imenovani monopol. A vendar Telekom nima monopola. Brezžična omrežja postavljajo vsi, licence za WiMax so bile podeljene, pa ni slišati, da bi kdo kaj montiral, v stavbe pride tudi kabelska TV, električni vodi in parica, ki je razvezana. Monopola ni! Telekom ima visok tržni delež, pa ne tako visok tržni delež pri novih naročnikih. Regulator deluje in po prodaji kakšnih drastičnih sprememb ne moremo pričakovati. Tožb Telekoma ne kaže jemati tako zelo resno kot Jože P. Damjan. Vsaj z zvezi s prodajo ne.

Ekonomskih razlogov za prodajo in cene ne bi rad komentiral. Ponudb ne poznam. Obstaja neka cena, pod katero se ne more prodati. Pika. Vprašanje pa je, ali tista dobra četrtina delnic, ki kotira na borzi in v kateri je tudi delnica, s katero kupec pride preko 50%, odraža realno ceno za preostale 3/4 podjetja. Zlata delnica je na prodaj na borzi. Ne prodaja jo država.

Sklad za razvoj

Ključno se mi zdi, kaj s kupnino, torej z zelo zelo (upam) dobro milijardo EUR. Moj predlog je, da se iz kupnine formira Sklad za razvoj / Visokotehnološki sklad, ki z denarjem gospodari oz. ga da v upravljanje kvalificirani družbi (lahko tudi tuji) s cilji:

• da glavnico kapitalsko vlaga v slovenska visokotehnološka podjetja, predvsem v start-ups ali denar posoja (vključno z mikroposojili) vendar tako, da pri tem finančno vedno sodeluje tudi zasebni kapital.
  
• da se iz obresti in dobičkov zagotovi dodatna namenska sredstva za tehnološki razvoj. Npr. pomaga Tehnološki agenciji in Podjetniškemu skladu, Skladu za štipendiranje, jih namenja za štipendiranje odhoda Slovencev na študij v tujino, za promocijo znanosti in tehnologije (tudi na srednjih šolah), za delovanje NVO na področju znanosti in tehnologije. Kar ostane se lahko nameni drugemu nepovratnemu financiranju razvojne in raziskovalne dejavnosti, za solidno financiranje Zoisovih nagrad ali pa nagrad Milana Vidmarja ipd.
  

Za vse našteto že obstajajo inštitucije, ki so celo zakonsko upravičene do deleža pri prodaji državnega premoženja, ampak gre za nekaj procentov. Zgoraj govorim o koncentraciji, ki daje dolgoročno in solidno materialno osnovo slovenskemu tehnološkemu razvoju, da ne bo zgolj vsakoletni talec proračunskega barantanja. V tem primeru bi se mi zdelo, da smo s prodajo celo nekaj koristnega naredili.

Sklepno

Kar se javnega mnenja tiče - vlada jih bo v vsakem primeru slišala. Itak! Če ne proda, da je požrla besedo, da je bila ponujena cena v primerjavi z drugimi telekomi odlična, da je Telekom zdaj na vrhuncu svoje moči v Sloveniji ... Če pa proda, da je prodala prepoceni, da je prodala družinsko srebrnino, da zdaj plačujemo dražje telefoniranje, da je ustavila bleščeč razvoj in širitev ...

Ko doma igramo monopoly tudi nihče nič ne menja, prodaja in igra se ne premakne nikamor. Ni razvoja. Ni investicij v hiše in hotele, kroženje po plošči je poceni. Nihče ne obogati in nihče ne bankrotira.

Ja minister!

Akademski kolega iz Finske mi je, ob nastopu funkcije podaril DVD s serijo Yes minister. Uporabljam kot terapijo. Človeka po borbi z uradništvom, medresorskim usklajevanjem in ostalimi mlini na veter malo pomiri. Ima pa tudi kar nekaj pomembnih sporočil za razumevanje Evrope, še posebej zdaj, med predsedovanjem. Iz spodnjega npr. je jasno, zakaj Angleži vneto zagovarjajo širitev EU, vključitev Turčije itd.



Podobno stališče ima tudi Vaclav Klaus. In kjer sem naletel na neko zanimivo misel v zvezi z ekonomijo znanja:

I have to ask whether the authors and propagandists of the term information or knowledge economy do it with an intention to replace the crucial adjective “market” in the term market economy?

Spominja me na mojo tezo. Da je namreč lizbonska strategija za rast in delovna mesta svojo osnovo vzela idejo, da je "dobiček posledica inovacije" (Schumpeter) kot kompromis med levičarsko teorijo, da je "dobiček posledica izkoriščanja" (Marx) in liberalno-desničarsko, da je "dobiček posledica svobodne menjave v obojestransko zadovoljstvo" (Friedman).

Prepoved kajenja, klimatske spremembe in sodobna arhitektura

Ko hodim po mestu in gledam vse te improvizirane šotore, ogabne prizidke, kičaste nadstreške, od smoga svinjske sončnike, osmojene grlece in kaloriferje, ki grejejo "terase" pred lokali, da bi kadilci tam lahko vsaj za silo na toplem enega pokadili, me večkrat prime, da bi to ciganjarijo, ki se razrašča po Sloveniji, poblogal. Pa mi ne bo treba - Smoking bans and climate change | Certain ideas of Europe | Economist.com:

ARE SMOKING bans bad for the environment? The thought pops up, while reading screeds of newspaper articles about the ban on smoking in the bars, restaurants and clubs of France, that will come into force at midnight tonight. Many of the articles, especially in the French press, focus on the ways in which restaurateurs and bar-owners hope to continue welcoming customers who cannot do without a clope while they sink a quick chope on the way home. Most of their plans focus on an exemption in the new law for outdoor terraces which are either open to the skies, or open on one side to the elements.

PS. In ja, ko zjutraj ob sedmih gledam kadilce, zunaj, na minus 5, v megli, s stisnjenimi koleni na kovinskih stolih pod temi "sončniki", se mi seveda smilijo. Se pa tudi vprašam, če kot nekadilec morda česa ne zamujam.

Igraje do podjetnikov

Verjetno sem tudi jaz že parkrat napisal, da smo premalo podjetni. V Evropi nasploh in v Sloveniji še posebej (po nekih statistikah smo Slovenci v zadnji četrtini držav). Ni treba verjeti na besedo meni. Mladi evropski podjetniki npr. pišejo:

We believe that we need to rediscover the entrepreneurial spirit of Europe, and that to do so, we need to act at all levels involving all stakeholders, including public opinion. In this context, we support launching awareness campaigns to promote the value of entrepreneurship and open up the world of business to the general public. On a practical level, this could involve EU support of award schemes, media campaigns, company visits, business fairs and road shows, in partnership with the representative organisations of entrepreneurs. At the same time, we should improve the links between the business and education worlds, which are too often wrongly seen as having conflicting aims.

Tipičen odgovor politikov je, da je treba o podjetništvu več učiti v šolah. Škoditi znanje sicer ne more, ampak potrebujemo predvsem pravega podjetniškega duha. Obdarovanja so sicer mimo, ampak tole je ameriški pristop k problemu: 14 Educational Games to Teach Your Kids About Business - eMoms at Home - The Internet Home Business Blog for Moms & Dads:

If you have ever seen the presentation Shift Happens, then you, like me, likely lose sleep over the fact that our educational system really isn’t set up to teach our children real-life business and entrepreneurial skills.

Avtorica priporoča igre kot so Monopoly, Sims 2 Open for Business, Zoo- in kup drugih tajkunskih igric, "Pretend and play supermarket kit"... Skratka, če ne gre drugače, se z otroci igrajte trgovino. In če bo dete zadeve preveč podražilo, se nehajte igrat.