Boljši Slovenci 2050

Prav je, da bralci [tega bloga] spoznajo celotno Vizijo Slovenije 2050. Dokument, ki opisuje nastajanje vizije ima sicer 88 strani, vizija pa je na eni strani in jo bomo skupaj prebrali. Njen osnovni problem je, da na prvi pogled ni v njej nič takega, s čemer bi se bilo mogoče ne-strinjati. Šele pozornejše branje razkrije, za kakšne strategije in politike bi leporečje lahko bilo podlaga. Vizija naj bi namreč bila podlaga za novo Strategijo razvoja Slovenije. Poglejmo torej, kam pes taco moli. Poudarki v citiranem besedilu so moji.

Gradimo edinstveno družbo

»V sozvočju z okoljem in s časom smo našli ravnovesje kakovostnega življenja. S pomočjo učenja se uspešno soočamo z največjimi izzivi. Smo inovativni, ideje spreminjamo v dejanja. Z zaupanjem ustvarjamo dobre odnose ter gradimo solidarno in strpno družbo. Slovenijo samozavestno odpiramo partnerjem, pripravljenim na sodelovanje. Ponosni bogatimo globalno mrežo s svojo kulturno edinstvenostjo«.

Da je kakovost življenja z nečem (ni povedano s čem) v ravnovesju, pomeni, da ni prioriteta in cilj. Cilj je ravnovesje. Gradnja družbe je antiliberalen koncept. Tudi v nadaljevanju bodite pozorni, kako velik del vizije s ukvarja s tem, kakšni naj bi postali ljudje in ne s tem, kako naj bi delovala država! Solidarno in strpno je nastavek za socialistično in multikulturno. Samozavestno smo partnerjem, nepripravljenim za sodelovanje, že ne-prodali Telekom in NLB. Kupci Cimosa pač niso bili pripravljeni na sodelovanje. Naša kultura sicer ni vrhunska, je pa vsaj edinstvena, so morda hoteli povedati.

»V Sloveniji leta 2050 ustvarjamo številne uspešne zgodbe. Družbene procese sooblikujemo kot aktivni državljani, kritično in tvorno. Slovenija je ravno prav velika za razcvet inovacij in predstavlja edinstven razvojni model v svetu. Z učenjem za in skozi vse življenje razvijamo znanje in veščine ter krepimo odpornost za soočanje z izzivi«.

Skrbi edinstvenost razvojnega modela. Se nismo iz svetovno »najnaprednejšega« samoupravljanja nič naučili? Zakaj ne bi skopirali nek model, ki deluje? Švica, Singapur, Estonija, Avstrija, Bavarska? Ker je neoliberalen? Sicer iskanje podpore učiteljev in profesorjev za vizijo.


Revščina mora biti izziv

»Ustvarjalni posamezniki se dobro počutimo v inovativni družbi ter prepletu družbenih, institucionalnih in tehnoloških inovacij. Te nam omogočajo nove rešitve za ključne družbene izzive, kot so starajoče se prebivalstvo, neenakost in revščina«.

Leta 2050 bo revščina, to piše, še vedno družbeni izziv. Še vedno! To je vizija! Socialisti potrebujejo revščino bolj kot ekologi podnebne spremembe. Bo pa ostala neenakost, kar kaže, da čisto po poti Kim Il Sunga že jutri le ne bomo skrenili.

»Sproščeno in razumevajoče življenjsko okolje je eden od razlogov, da se uspešni posamezniki in podjetja odločajo za prihod v Slovenijo. Ta je njihovo pozornost najprej vzbudila z odličnostjo izdelkov in storitev. Nato jih je osvojila s kakovostjo znanstvenih raziskav in z domiselnimi rešitvami".

Ne bomo prijazni za kapitaliste, podjetnike in inovatorje, bomo pa razumevajoči. Za kaj natanko? Za izvor njihovega premoženja? Da za njihove hčerke ne bodo obvezni šolski tečaji plavanja? Na koncu je iskanje podpore znanstvenikov za vizijo.

"Vitalna generacija leta 2050 se ne ukvarja več z delitvami iz preteklosti. Medsebojno zaupanje ji je pomembnejše in vredno več".

Do 2050 bomo torej preteklost končno pometli pod preprogo. Vsaj vitalni med njimi. Betežni starčki se bodo pa še kar naprej delili.


Družbene vrednote

"Zaupamo tudi v javne ustanove, ker delujejo pregledno in odgovorno. Prebivalci jih cenimo, ker so dostopne in uporabnikom prijazne, zlasti pa – postopki tečejo hitro".

Namesto, da bi govorili o javnih storitvah, ki jih nudi kdorkoli, so zapisane želje po ljubezni ljudstva do javnega sektorja. Ki bo vizijo zato hvaležno podprl.

"Ne zapravljamo časa in energije za neproduktivne spore, pri čimer nam odlično služi učinkovit pravni sistem. Pravila so pravila, enaka za vse".

Že danes marsikdo sporov ne rešuje na sodiščih, ker je to popolnoma neproduktivno. Je pa pozitivno, da se načrtuje, da bodo leta 2050 pravila končno enaka za vse.

"Odgovorno izpolnjujemo obljube med generacijami. Spoštujemo družbene vrednote, kot so solidarnost, varnost, strpnost, medsebojno sodelovanje in mir".

Ne pa tudi vrednot, kot so svoboda, pravičnost, domoljubje in zvestoba. To seveda ni edini odstavek, ki govori o tem, kakšni naj bi bili leta 2050 Slovenci. Namesto, da bi vizija govorila o tem, kakšna naj bi bila država, prevzgojo ljudi pa pustila pri miru.


Edinost, sreča, ne pa sprava

"Slovenci smo leta 2050 srečni ljudje. V vsakdanjem življenju občutimo, zakaj nas globalne lestvice blaginje uvrščajo čisto pri vrhu. Živimo kakovostno: bolje, bolj zdravo in dlje".

Od Kardelja se očitno niso naučili, da sreče človeku ne moreta dati ne država ne partija. Bolje, bolj zdravo in dlje po vsem svetu živijo zadnjih 500 let. Pozitivno pa je, da bomo dali nekaj teže globalnim lestvicam.

"Družbena in okoljska odgovornost sta nam zelo pomembni. Naravo spoštujemo in z naravnimi viri upravljamo premišljeno. Priložnosti za delo nam ustvarjata digitalna odličnost in model krožnega gospodarstva, ki poganjata gospodarski razvoj. Uspelo nam je, ker smo drzni, samoiniciativni in odgovorni. Cenimo čas in ga namenjamo stvarem, ki v naše življenje prinašajo zadovoljstvo".

Najbolj družbeno odgovorni smo bili prisilno v obdobju 1945-90. Še naprej bomo očitno »zelena referenčna država v digitalni Evropi«. Kar je uporaben element vizije. Sicer hinavski, ker Uber in podobne novotarije prepovedujemo. Manj časa bomo delali, posebej tisto, kar nam ne prinaša zadovoljstva. In spet cela pridiga o tem, kakšni naj bi bili Slovenci leta 2050.


Moja dežela, mi smo njeni ljudje

"Največje bogastvo Slovenije pa smo ljudje. Smo vključujoča in dinamična družba. Naša identiteta in kultura spodbujata sodelovanje pri ustvarjanju sinergij ter soočanju z izzivi. Slovenski jezik nam veliko pomeni, naša edinstvena kultura je navdihujoča".

Napredka od Slovenija – moja dežela, očitno ni. Kvote slovenskega jezika na radiju (30%) in univerzah (100%) ostajajo do leta 2050. Vključujoče bomo podrli ograje na mejah. Letno bomo, zaradi edinstvenosti, delili vsaj 5 velikih Prešernovih nagrad. Navdihovali nas bodo umetniki, ki bodo z govornic pljuvali po ostalih.

"Odločni smo in prepoznavni. Naša lega, povezanost in infrastruktura nas vpenjajo v mednarodni prostor. V njem se uveljavljamo samozavestno, s prilagodljivostjo in vzdržljivostjo. V tujini delujoči Slovenci v živahnih stikih s Slovenijo krepijo našo globalno mrežo. Glas, ugled in prepoznavnost naše države so veliko večji od njene velikosti".

Odločni, prepoznavni, iščemo rešitve in ne jamramo.


Skratka

Postali bomo taki, kot si je Levstik za Slovence želel, ko jim je pisal Martina Krpana. Krpan je bil odločen človek. Cesar je opazil njegov talent zaradi srečne lege naše države. In zaradi snega. Samozavestno je posekal tisto lipo, prilagodljivo izpolnil, kar ga je cesar prosil. Krepil je našo globalno mrežo na Dunaju in tudi s tihotapci angleške soli je mrežil. Krpan je bil večji od dežele, iz katere je prihajal. Če je zajahal kobilico, so se mu noge vlekle po tleh!

Ne bo leta 2050 dovolj, da bomo vsi kot Krpani. Še boljši od Martina Krpana bomo postali. In država nas bo v take Krpane+ prizadevno vzgajala. Namreč posekati tisto lipo, ki je gospodi dajala senco, ni bilo ne sonaravno ne krožnogospodarsko. Ne kaže, da bi Krpan pravilno cenil in zaupal v javne ustanove ministra Gregorja. Kar je storil s kijem in mesarico tistemu Turku ni bilo ne strpno, ne vključujoče, ne razumevajoče, ne solidarno.

Ampak Levstiku lahko oprostimo. Leta 2050 bo Martin Krpan star skoraj 200 let. »Pa nikar praznih besed ne razdirajte«, je rekel Ministru Gregorju.

Malenkost adaptirano iz članka za revijo Demokracija 23.2.2017.
Priznanje: pri nastajanju Vizije sem celo malo sodeloval. O vtisih sem poročal za Časnik.

Pričevalci

Pričevalci so oddaja, v kateri priletni ljudje pripovedujejo, kako so doživljali drugo svetovno vojno v Sloveniji. Pretežno govorijo taki, ki so se v državljanski vojni na koncu znašli na protirevolucionarni strani. Oddaja je na sporedu ob torkih sredi noči. Da ja ne bi spomini stark in starcev kvarili gledalcev z zgodbami, ki se ne ujemajo z resnico, ki jo učijo zadnjih sedemdesetih let. Ampak to ni bilo dovolj. Letos so število oddaj prepolovili.

Okrog tega je v desnem tisku nastalo nekaj slabe volje, ki pa kolesja rekomunizacije republike, kot je temu nekoč rekel Crnkovič, ni zmotilo. So se pa v bran odločitvi državne televizije postavili nekateri pripadniki inteligence. Da ne bi izpadlo ideološko zadrto, se niso spotikali ob to, kaj pričevalci govorijo in s kakšnimi alternativnimi dejstvi dopolnjujejo naše razumevanje razmer med drugo svetovno vojno. To bi bilo celo na prvi pogled intelektualno ozko in ideološko zadrto.

Ne, raztrgali so obliko oddaje. Češ, statična kamera prilepljena na pričevalca, dolgi neobrezani monologi, iz ozadja tu in tam kakšno vprašanje, mestoma nerazločen govor ljudi (pač stari so), skratka, javna RTV da kaže material za kakšnega študenta, ki si z amatersko kamero beleži pričevanja, ki jih bo kasneje obdelal v diplomi.

Vemo, kako se delajo dokumentarci. Ljudi bi porezali, da bi ostalo, kar gre pač v urednikovo zgodbo, dodali arhivske črno bele posnetke Zastava filma, kakšen lep panoramski posnetek okoliških gričev in dolin in dodali mnenje stroke, ki bi povedala, kako stvari pravilno razumeti. Saj tu in tam ima RTV denar tudi za kak tak dokumentarec.

Ampak pričevalci, taki kot so, imajo vrednost ravno zato, ker so taki kot so. Natanko taki, kot popoldanskim cineastom niso všeč. Ker je kamera na pričevalcu in ne počne nič takega, kar bi preusmerjali pozornost. Pričevalec priča. Počasi. Govori. Spomin za spominom. Minuto za minuto. Uro za uro. Nihče ga ne prekinja. Nihče ga ne reže. Nihče ga ne ureja. Nihče pričanja ne obdeluje. Tako je. Tako je bilo. To je njegova zgodba. Nič drugega kot zgodba. Zamolčana zgodba. Minuto za minuto, uro za uro. Neprijetnih resnic. Alternativnih dejstev. Na ekranu se dogaja samo pričevalcev obraz. Njegove ali njene oči. Včasih trde. Včasih orošene. Ni zasilnega izhoda v posnetke krajine, hiš, vasi, ni odrešilnega glasu nekoga drugega.

Pričevalci so drobna opomba pod črto k letom in letom indoktrinacije, ki si jo je privoščil prejšnji režim v šolah in na gimnaziji in na fakultetah. In v Cicibanu, v Kurirčku (sic!), v Pionirskem (sic!) listu, v dnevnih časopisih, na javni televiziji. So slaba vest še vedno uradne zgodovine. So drobni posamični podatki, ki se ne ujemajo s poenostavljeno, enostransko, udobno resnico, v kateri so bili eni dobri in drugi slabi. So kot nadležen oster kamen v oblazinjenem čevlju zmagovalca, v katerem naj bi korakali v prihodnost.

Ko so zavezniki osvobodili nemška koncentracijska taborišča, so bližnje prebivalce pod prisilo peljali na ogled taborišč. Trupel. Krematorijev. Kupov očal in čevljev, ki so ostali za žrtvami. Živih okostnjakov, ki so jih osvobodili. Iz neke knjige se spominjam slike, kako so sosedje gledali v tla, ko so se soočali z dejanji svojih sonarodnjakov.

Pričevalci so najbližji približek tega, da se Slovenija sooči s tistimi temnimi platmi svoje preteklosti, s katerimi se še ni. Ob torkih, nekaj pred polnočjo. Kdor se hoče. Kdor pa noče, pa gleda v tla. Ali pa ne gleda. Ugasne. Preklopi. Kot je napisal Crnkovič, »na kaj bolj zabavnega«.

Letos bo soočanja pol manj, česa »bolj zabavnega« po pol več.

Časnik, 7.2.2017

Nova oblačila

Blog pišem od marca 2007. Vsebina ostaja ista. Ob desetletnici času primerno spreminjam obliko. Radikalno drugačna je od Siola in Časnika, kjer v glavnem objavljam.

Tako je bil blog videti nekoč:

Inavguriran

Trump je bil vedno dober showman. Predvolilni nastopi so bili izjemni. Imeli so žar, energijo. Tudi govor ob zmagi je imel nekaj v sebi. Morda ponižno ganjenost trenutka.

Zato sem morda od inavguracijskega govora pričakoval preveč. Morda je imel slab dan. Morda se mu ne da več, zdaj, ko se je vselil v Belo hišo. Morda se je obrnil samo k svojim zaradi drhali, ki je istočasno razbijala po Washingtonu in ovirala ljudi, da bi se udeležili inavguracije.

Medijsko krajinarstvo

Medijska stroka si je napisala medijsko strategijo na podlagi katere, tako si želijo, jim bodo napisali novo medijsko zakonodajo. Pisec teh vrstic se seveda nima za medijsko stroko, je pa delček tiste javnosti za katero se skriva vse, kar je v strategiji zapisano. In zelo drži, kar pravi citirani Nacionalni program za kulturo, namreč, da »večina vplivnih deležnikov skuša svoje parcialne interese prikazati kot javni interes in s tem pogojevati sprejem krovnega zakona na področju medijev«. Drži namreč za Strategijo samo. Za javni interes se v tej strategiji skrivajo interesi novinarjev, urednikov, medijskih profesorjev in javne RTV.

Če mediji ne bi bili v “javnem interesu” potem tudi medijske zakonodaje ne bi potrebovali, kot nimamo čevljarske zakonodaje. Javni interes – tako nas hočejo prepričati avtorji medijske strategije, ne da bi to kje napisali – ni vsota interesov posameznikov, ki javnost sestavljajo. Vsaj ne vsota tistih interesov, ki jih posamezniki artikulirajo skozi svoje odločitve pri konzumiranju medijskih vsebin. Če bi bilo tako, bi javni interes na področju medijev zadovoljevali natanko tako, kot javni interes zadovoljujemo npr. na področju čevljev. Član javnosti gre v trgovino in zadovolji svoj interes z nakupom para čevljev, ki mu je všeč. Čevljarska podjetja se temu interesu prilagajajo tako, da mu prilagajajo svoje proizvodne programe. In interes za čevlje skozi svoje tržno komuniciranje tudi oblikujejo.

Medijev, tako medijska stroka, ne moremo primerjati s čevlji, saj so kakovostni mediji bistveni »za stanje demokracije v državi«. In ker naš narod ve, da naj čevlje sodi le kopitar, je še toliko bolj jasno, da naj o medijih sodi le medijska stroka. In ta stroka pravi, da javnosti ne moremo zaupati, da bi svoje interese izkazovala skozi odločitve na trgu.

Dobro, pa recimo da ti »pomilovanja vredni« ljudje res ne vedo, kaj je zanje dobro, da gledajo, poslušajo oz. da so o tistem informirani. Kdo pa naj bi potem povedal, kaj je javni interes? Kaj je v javnem interesu na področju vojske, policije, sodstva, šolstva, zdravstva – torej zadev, ki niso prepuščene odločitvam ljudi na trgu – v demokracijah interpretira politika. Ali je njena interpretacija tega, kar je v interesu volivcev, torej javnosti, prava, preverja vsake toliko na volitvah.

Glavni in bistveni problem medijske strategije je, da si pisci strategije dovoljujejo interpretirati, kaj je javni interes. Iz pričujoče strategije izhaja, da kaj je njihov interes, ne vedo ljudje, še manj pa to ve politika. Kaj je javni interes na področju medijev, ve stroka in vedo novinarji in uredniki sami. In ne, ni dovolj, da javni interes izpolnjuje javna RTV, v javnem interesu in družbeno odgovorno naj bi delovali tudi vsi ostali mediji. Prevod: medijska svoboda v Sloveniji je omejena z (družbeno) odgovornostjo in javnim interesom. Svobodo govora ali pa vsaj dostop do megafonov imajo samo tisti, ki so družbeno odgovorni in delajo v javnem interesu. Ki ga, ponovimo, ne pozna politika, ampak »ugledni strokovnjaki«.

Branik pluralnosti?!

V poglavju, ki govori o RTV, so nesprejemljive ideje o depolitizaciji javne RTV. Politiko imamo vendar zato, da interpretira javni interes in bilo bi edino normalno, da bi se razmerje različnih političnih in vrednostnih sil v družbi zrcalilo tudi na javni RTV. Kdor verjame, da se morajo veje oblasti med seboj nadzorovati, bi na javno RTV morala imeti nekaj več vpliva vsakokratna opozicija, nekaj manj pa vsakokratna pozicija. Depolitizacija eminentno politične ustanove pomeni samo bolj ali manj posrečeno skrivanje politike za stroko. In tudi tu se človek ne more znebiti vtisa, da si stroka na področju medijev ureja okolje za svoje bodoče funkcije. Programski svet RTV naj bi namreč sestavljali »ugledni strokovnjaki« na področju medijev, izobraževanja, kulture, umetnosti, znanosti ter varstva človekovih pravic. In seveda samoupravljavci.

Javna RTV je menda branik pluralnosti in tako rekoč edina, ki pluralnost lahko strokovno zagotavlja. Piše namreč: »Obstaja tudi možnost povezovanja z lokalnimi mediji – a to ne bi smelo vplivati na pluralnost poročanja s posameznih območij«. Skratka, če bi se RTV povezovala z lokalnimi mediji, bi bilo to na škodo pluralnosti. Morda česa ne razumem, ampak če bi v zgornjem besedo pluralnost zamenjali z pravilnost, bi se bralo logično. Pluralnost se v dokumentu očitno pojavlja kot evfemizem za monopol nad resnico.

Zaskrbljujoče je, kaj orači medijske krajine vidijo kot problem. Namreč, da imamo zaradi odsotnosti strategije »pretirano število »medijev«, ki glede na platformo, izdajatelja in svoj namen ne ustrezajo opredelitvi medija, saj v preveč primerih dejansko prihaja do instrumentalizacije medijev s strani politike oziroma kapitala«. In dalje, da sta problem tudi »senzacionalizem in produkcijo afer oziroma komercializacijo medijskega prostora in podrejanje vplivu dnevne politike«.

Post Trumpovski neliberalizem

Po Trumpovi zmagi so – očitno precej v paniki – dodali tale odstavek:

Pojav spletnih platform (spletnih strani, portalov, facebook profilov…), na katerih se pojavljajo medijske (informativne in razvedrilne) vsebine, ki tako predstavljajo nelojalno konkurenco medijem, do neke mere že ogroža obstoj in prihodnost medijev, zato je potrebno začeti regulirati takšno ravnanje in odgovornost lastnikov teh platform, materialno, moralno in vsakršno drugo.

Iz njega se morda najbolj jasno zrcali stanje duha piscev medijske strategije. Že samo zato, ker se na spletnih platformah pojavljajo medijske vsebine, so le ti nelojalna konkurenca medijem. Moj blog, Časnik.si, vaš facebook profil … so nelojalna konkurenca medijem. Samo zato, ker obstajajo. Ker so se pojavili. V čem je nelojalnost, ni povedano. Ampak seveda je nelojalnost grda stvar in opravičuje, da je treba »takšno ravnanje« – da torej vi pišete na bloge in facebook – regulirati. In vzpostaviti da je treba odgovornost lastnikov – materialno, moralno in vsakršno drugo. Kakšno drugo, ne povedo. Vsakršno! Spletne bi medije zregulirali v prah. Če bi se dalo.

Da vzpostavimo odgovornost piscev, ne potrebujemo nobene strategije. Ureja jo 18. poglavje kazenskega zakonika.

Medijska strategija je še en prispevek h krčenju svobode, ki se dogaja zadnja leta. Ministrstvo bi naredilo pametno, če bi jo vrglo v smeti. Če že mora napisati novo, bi zadostovalo, da bi vanjo napisali, da so mediji svobodni. In ne dosti več. Če pa bi ministrstvo plačalo za daljši tekst, pa v kopiranje in lepljene prispevam naslednji odstavek:

Pojav spletnih platform (spletnih strani, portalov, facebook profilov…), na katerih se pojavljajo medijske (informativne in razvedrilne) vsebine, ki tako predstavljajo obogatitev medijskega prostora in do neke mere že nadomeščajo obstoj in so prihodnost medijev, zato je potrebno začeti spodbujati takšno ravnanje in pomagati lastnikom teh platform, materialno, moralno in na vsakršne druge načine.

Časnik, 10.1.2017