Medijska stroka si je napisala medijsko strategijo na podlagi katere, tako si želijo, jim bodo napisali novo medijsko zakonodajo. Pisec teh vrstic se seveda nima za medijsko stroko, je pa delček tiste javnosti za katero se skriva vse, kar je v strategiji zapisano. In zelo drži, kar pravi citirani Nacionalni program za kulturo, namreč, da »večina vplivnih deležnikov skuša svoje parcialne interese prikazati kot javni interes in s tem pogojevati sprejem krovnega zakona na področju medijev«. Drži namreč za Strategijo samo. Za javni interes se v tej strategiji skrivajo interesi novinarjev, urednikov, medijskih profesorjev in javne RTV.
Če mediji ne bi bili v “javnem interesu” potem tudi medijske zakonodaje ne bi potrebovali, kot nimamo čevljarske zakonodaje. Javni interes – tako nas hočejo prepričati avtorji medijske strategije, ne da bi to kje napisali – ni vsota interesov posameznikov, ki javnost sestavljajo. Vsaj ne vsota tistih interesov, ki jih posamezniki artikulirajo skozi svoje odločitve pri konzumiranju medijskih vsebin. Če bi bilo tako, bi javni interes na področju medijev zadovoljevali natanko tako, kot javni interes zadovoljujemo npr. na področju čevljev. Član javnosti gre v trgovino in zadovolji svoj interes z nakupom para čevljev, ki mu je všeč. Čevljarska podjetja se temu interesu prilagajajo tako, da mu prilagajajo svoje proizvodne programe. In interes za čevlje skozi svoje tržno komuniciranje tudi oblikujejo.
Medijev, tako medijska stroka, ne moremo primerjati s čevlji, saj so kakovostni mediji bistveni »za stanje demokracije v državi«. In ker naš narod ve, da naj čevlje sodi le kopitar, je še toliko bolj jasno, da naj o medijih sodi le medijska stroka. In ta stroka pravi, da javnosti ne moremo zaupati, da bi svoje interese izkazovala skozi odločitve na trgu.
Dobro, pa recimo da ti »pomilovanja vredni« ljudje res ne vedo, kaj je zanje dobro, da gledajo, poslušajo oz. da so o tistem informirani. Kdo pa naj bi potem povedal, kaj je javni interes? Kaj je v javnem interesu na področju vojske, policije, sodstva, šolstva, zdravstva – torej zadev, ki niso prepuščene odločitvam ljudi na trgu – v demokracijah interpretira politika. Ali je njena interpretacija tega, kar je v interesu volivcev, torej javnosti, prava, preverja vsake toliko na volitvah.
Glavni in bistveni problem medijske strategije je, da si pisci strategije dovoljujejo interpretirati, kaj je javni interes. Iz pričujoče strategije izhaja, da kaj je njihov interes, ne vedo ljudje, še manj pa to ve politika. Kaj je javni interes na področju medijev, ve stroka in vedo novinarji in uredniki sami. In ne, ni dovolj, da javni interes izpolnjuje javna RTV, v javnem interesu in družbeno odgovorno naj bi delovali tudi vsi ostali mediji. Prevod: medijska svoboda v Sloveniji je omejena z (družbeno) odgovornostjo in javnim interesom. Svobodo govora ali pa vsaj dostop do megafonov imajo samo tisti, ki so družbeno odgovorni in delajo v javnem interesu. Ki ga, ponovimo, ne pozna politika, ampak »ugledni strokovnjaki«.
Branik pluralnosti?!
V poglavju, ki govori o RTV, so nesprejemljive ideje o depolitizaciji javne RTV. Politiko imamo vendar zato, da interpretira javni interes in bilo bi edino normalno, da bi se razmerje različnih političnih in vrednostnih sil v družbi zrcalilo tudi na javni RTV. Kdor verjame, da se morajo veje oblasti med seboj nadzorovati, bi na javno RTV morala imeti nekaj več vpliva vsakokratna opozicija, nekaj manj pa vsakokratna pozicija. Depolitizacija eminentno politične ustanove pomeni samo bolj ali manj posrečeno skrivanje politike za stroko. In tudi tu se človek ne more znebiti vtisa, da si stroka na področju medijev ureja okolje za svoje bodoče funkcije. Programski svet RTV naj bi namreč sestavljali »ugledni strokovnjaki« na področju medijev, izobraževanja, kulture, umetnosti, znanosti ter varstva človekovih pravic. In seveda samoupravljavci.
Javna RTV je menda branik pluralnosti in tako rekoč edina, ki pluralnost lahko strokovno zagotavlja. Piše namreč: »Obstaja tudi možnost povezovanja z lokalnimi mediji – a to ne bi smelo vplivati na pluralnost poročanja s posameznih območij«. Skratka, če bi se RTV povezovala z lokalnimi mediji, bi bilo to na škodo pluralnosti. Morda česa ne razumem, ampak če bi v zgornjem besedo pluralnost zamenjali z pravilnost, bi se bralo logično. Pluralnost se v dokumentu očitno pojavlja kot evfemizem za monopol nad resnico.
Zaskrbljujoče je, kaj orači medijske krajine vidijo kot problem. Namreč, da imamo zaradi odsotnosti strategije »pretirano število »medijev«, ki glede na platformo, izdajatelja in svoj namen ne ustrezajo opredelitvi medija, saj v preveč primerih dejansko prihaja do instrumentalizacije medijev s strani politike oziroma kapitala«. In dalje, da sta problem tudi »senzacionalizem in produkcijo afer oziroma komercializacijo medijskega prostora in podrejanje vplivu dnevne politike«.
Post Trumpovski neliberalizem
Po Trumpovi zmagi so – očitno precej v paniki – dodali tale odstavek:
Iz njega se morda najbolj jasno zrcali stanje duha piscev medijske strategije. Že samo zato, ker se na spletnih platformah pojavljajo medijske vsebine, so le ti nelojalna konkurenca medijem. Moj blog, Časnik.si, vaš facebook profil … so nelojalna konkurenca medijem. Samo zato, ker obstajajo. Ker so se pojavili. V čem je nelojalnost, ni povedano. Ampak seveda je nelojalnost grda stvar in opravičuje, da je treba »takšno ravnanje« – da torej vi pišete na bloge in facebook – regulirati. In vzpostaviti da je treba odgovornost lastnikov – materialno, moralno in vsakršno drugo. Kakšno drugo, ne povedo. Vsakršno! Spletne bi medije zregulirali v prah. Če bi se dalo.
Da vzpostavimo odgovornost piscev, ne potrebujemo nobene strategije. Ureja jo 18. poglavje kazenskega zakonika.
Medijska strategija je še en prispevek h krčenju svobode, ki se dogaja zadnja leta. Ministrstvo bi naredilo pametno, če bi jo vrglo v smeti. Če že mora napisati novo, bi zadostovalo, da bi vanjo napisali, da so mediji svobodni. In ne dosti več. Če pa bi ministrstvo plačalo za daljši tekst, pa v kopiranje in lepljene prispevam naslednji odstavek:
Če mediji ne bi bili v “javnem interesu” potem tudi medijske zakonodaje ne bi potrebovali, kot nimamo čevljarske zakonodaje. Javni interes – tako nas hočejo prepričati avtorji medijske strategije, ne da bi to kje napisali – ni vsota interesov posameznikov, ki javnost sestavljajo. Vsaj ne vsota tistih interesov, ki jih posamezniki artikulirajo skozi svoje odločitve pri konzumiranju medijskih vsebin. Če bi bilo tako, bi javni interes na področju medijev zadovoljevali natanko tako, kot javni interes zadovoljujemo npr. na področju čevljev. Član javnosti gre v trgovino in zadovolji svoj interes z nakupom para čevljev, ki mu je všeč. Čevljarska podjetja se temu interesu prilagajajo tako, da mu prilagajajo svoje proizvodne programe. In interes za čevlje skozi svoje tržno komuniciranje tudi oblikujejo.
Medijev, tako medijska stroka, ne moremo primerjati s čevlji, saj so kakovostni mediji bistveni »za stanje demokracije v državi«. In ker naš narod ve, da naj čevlje sodi le kopitar, je še toliko bolj jasno, da naj o medijih sodi le medijska stroka. In ta stroka pravi, da javnosti ne moremo zaupati, da bi svoje interese izkazovala skozi odločitve na trgu.
Dobro, pa recimo da ti »pomilovanja vredni« ljudje res ne vedo, kaj je zanje dobro, da gledajo, poslušajo oz. da so o tistem informirani. Kdo pa naj bi potem povedal, kaj je javni interes? Kaj je v javnem interesu na področju vojske, policije, sodstva, šolstva, zdravstva – torej zadev, ki niso prepuščene odločitvam ljudi na trgu – v demokracijah interpretira politika. Ali je njena interpretacija tega, kar je v interesu volivcev, torej javnosti, prava, preverja vsake toliko na volitvah.
Glavni in bistveni problem medijske strategije je, da si pisci strategije dovoljujejo interpretirati, kaj je javni interes. Iz pričujoče strategije izhaja, da kaj je njihov interes, ne vedo ljudje, še manj pa to ve politika. Kaj je javni interes na področju medijev, ve stroka in vedo novinarji in uredniki sami. In ne, ni dovolj, da javni interes izpolnjuje javna RTV, v javnem interesu in družbeno odgovorno naj bi delovali tudi vsi ostali mediji. Prevod: medijska svoboda v Sloveniji je omejena z (družbeno) odgovornostjo in javnim interesom. Svobodo govora ali pa vsaj dostop do megafonov imajo samo tisti, ki so družbeno odgovorni in delajo v javnem interesu. Ki ga, ponovimo, ne pozna politika, ampak »ugledni strokovnjaki«.
Branik pluralnosti?!
V poglavju, ki govori o RTV, so nesprejemljive ideje o depolitizaciji javne RTV. Politiko imamo vendar zato, da interpretira javni interes in bilo bi edino normalno, da bi se razmerje različnih političnih in vrednostnih sil v družbi zrcalilo tudi na javni RTV. Kdor verjame, da se morajo veje oblasti med seboj nadzorovati, bi na javno RTV morala imeti nekaj več vpliva vsakokratna opozicija, nekaj manj pa vsakokratna pozicija. Depolitizacija eminentno politične ustanove pomeni samo bolj ali manj posrečeno skrivanje politike za stroko. In tudi tu se človek ne more znebiti vtisa, da si stroka na področju medijev ureja okolje za svoje bodoče funkcije. Programski svet RTV naj bi namreč sestavljali »ugledni strokovnjaki« na področju medijev, izobraževanja, kulture, umetnosti, znanosti ter varstva človekovih pravic. In seveda samoupravljavci.
Javna RTV je menda branik pluralnosti in tako rekoč edina, ki pluralnost lahko strokovno zagotavlja. Piše namreč: »Obstaja tudi možnost povezovanja z lokalnimi mediji – a to ne bi smelo vplivati na pluralnost poročanja s posameznih območij«. Skratka, če bi se RTV povezovala z lokalnimi mediji, bi bilo to na škodo pluralnosti. Morda česa ne razumem, ampak če bi v zgornjem besedo pluralnost zamenjali z pravilnost, bi se bralo logično. Pluralnost se v dokumentu očitno pojavlja kot evfemizem za monopol nad resnico.
Zaskrbljujoče je, kaj orači medijske krajine vidijo kot problem. Namreč, da imamo zaradi odsotnosti strategije »pretirano število »medijev«, ki glede na platformo, izdajatelja in svoj namen ne ustrezajo opredelitvi medija, saj v preveč primerih dejansko prihaja do instrumentalizacije medijev s strani politike oziroma kapitala«. In dalje, da sta problem tudi »senzacionalizem in produkcijo afer oziroma komercializacijo medijskega prostora in podrejanje vplivu dnevne politike«.
Post Trumpovski neliberalizem
Po Trumpovi zmagi so – očitno precej v paniki – dodali tale odstavek:
Pojav spletnih platform (spletnih strani, portalov, facebook profilov…), na katerih se pojavljajo medijske (informativne in razvedrilne) vsebine, ki tako predstavljajo nelojalno konkurenco medijem, do neke mere že ogroža obstoj in prihodnost medijev, zato je potrebno začeti regulirati takšno ravnanje in odgovornost lastnikov teh platform, materialno, moralno in vsakršno drugo.
Iz njega se morda najbolj jasno zrcali stanje duha piscev medijske strategije. Že samo zato, ker se na spletnih platformah pojavljajo medijske vsebine, so le ti nelojalna konkurenca medijem. Moj blog, Časnik.si, vaš facebook profil … so nelojalna konkurenca medijem. Samo zato, ker obstajajo. Ker so se pojavili. V čem je nelojalnost, ni povedano. Ampak seveda je nelojalnost grda stvar in opravičuje, da je treba »takšno ravnanje« – da torej vi pišete na bloge in facebook – regulirati. In vzpostaviti da je treba odgovornost lastnikov – materialno, moralno in vsakršno drugo. Kakšno drugo, ne povedo. Vsakršno! Spletne bi medije zregulirali v prah. Če bi se dalo.
Da vzpostavimo odgovornost piscev, ne potrebujemo nobene strategije. Ureja jo 18. poglavje kazenskega zakonika.
Medijska strategija je še en prispevek h krčenju svobode, ki se dogaja zadnja leta. Ministrstvo bi naredilo pametno, če bi jo vrglo v smeti. Če že mora napisati novo, bi zadostovalo, da bi vanjo napisali, da so mediji svobodni. In ne dosti več. Če pa bi ministrstvo plačalo za daljši tekst, pa v kopiranje in lepljene prispevam naslednji odstavek:
Pojav spletnih platform (spletnih strani, portalov, facebook profilov…), na katerih se pojavljajo medijske (informativne in razvedrilne) vsebine, ki tako predstavljajo obogatitev medijskega prostora in do neke mere že nadomeščajo obstoj in so prihodnost medijev, zato je potrebno začeti spodbujati takšno ravnanje in pomagati lastnikom teh platform, materialno, moralno in na vsakršne druge načine.
