Blogres

Malo me sicer moti nalepka "častni gost". V smislu tiste ugotovitve "the world is flat". Morda je pa to dosežek mojega PRa? Vsekakor bi bil tam rad tudi kot bloger in računalnikar, ne le kot minister.

Razvojno parkiranje

Popoldne sem šel z avtom v mesto. Malo krožil tam med Gosposko in Vegovo, skoraj nasedel fatamorgani parkirišč rezerviranih za stanovalce ali ustanove, potem pa le našel prostorček! Parkiral, segel v predal za rokavice, da bi vzel papirček za parkiranje, odpraskal datum, uro, minuto, položil na armaturo ... Ja, kazalo je, da bo ravno še čas za kavo.

Ampak papirčkov je zmanjkalo. OK, stopim do trafike, da jih spet kupim kakih 25, da bo za nekaj časa mir. Pa mi povedo, da jih že od decembra ni več, da moram parkiranje plačati na parkomatu.

Grem malo okrog, celo najdem parkomat, se nekaj trudim z moneto, pa ali je preveč hrupa ali moj telefon ni za stvar ... skratka nazaj do trafike, po drobiž, pa do parkomata, pa man-machine interaction, pa do avta ... no in po 10 minutah tekanja sem bil legit parkiran. Za kavo prepozno.

Še dobro, da ni močneje deževalo! Vseeno gre v 10 minutah hoje in borbe s stroji človeku vse mogoče po glavi.

1. Zakaj ne morejo še vedno obstajati parkirni listki. Ni treba iskati parkomata, ni treba iskati drobiža ... tehnično preprosta in časovno učinkovita rešitev.
   
2. Zakaj ne morem parkiranja plačati npr. tako, da ko le najdem prostorček pošljem SMS z registrsko tablico svojega vozila nekam ... in ko odpeljem spet en SMS ... (brez tablice seveda). Oz. če sem registriran uporabnik pokličem npr. 041-PRIHOD, ob odhodu pa 041-ODHOD, pa sistem ve za kateri avto je ta številka telefona ...
   

Ampak ne. Očitno rešitvi 1 in 2 ustvarjata premalo ... ahm ... delovnih mest. Če samo preštejem, koliko je teh parkomatov, pa na vsakem moneta, pa do vsakega elektrika, morda še telefon ali GSM postaja, pa praznjenje kovancev iz njih ... In za vsako novo modro cono si bo nekdo mel roke (in nekdo krampal).

Pa če bi ti parkomati vsaj znali še kaj drugega, recimo WiFi, turistične informacije, v kateri bližnji gostilni je prosta miza ... ali pa mi, če bi plačal z moneto, poslati SMS, da zdaj pa moram podaljšati parkiranje ... Ampak ne. Važno, da je nekdo prodal škatle!

Zdaj pa samo še čakam, da me bo nekdo vprašal, kako bom jaz kot minister ukrepal? Ja v avtu bom imel vedno pest drobiža in dežnik.

Razprava o visokem šolstvu

Včeraj je bila Svetu za kulturo, izobraževanje in znanost diskusija o Zakonu o visokem šolstvu in raziskovalni dejavnosti. Spodaj analiziram ključne stvari, ki bi jih zakon moral urediti ... z machiavellianskega vidika, namreč, kdo so ostri nasprotniki in kdo so mlačni podporniki. Rad bi namreč pokazal, da se vsak akter najde v obeh vlogah:

Avtonomija zaposlenih in članic univerze. Ostri nasprotniki: rektorji, ki želijo, da je nosilec avtonomije "univerza" oz. oni. Mlačni podporniki: dekani in zaposleni na univerzi.

Skrajšanje časa študija, da mladi prej vstopijo v redno delovno razmerje. Ostri nasprotniki: večni študenti, študentski funkcionarji, študentski servisi. Mlačni podporniki: davkoplačevalci, ki plačujejo davke in prispevke, delodajalci, mladi diplomanti, ki jim študenti otežujejo zaposlitev.

Več izbire pri kadrovanju: pri nas ima praktično vsak zaposleni na univerzi službo za nedoločen čas, torej nekakšen "tenure", ne samo redni profesorji. V svetu deluje sistem, kjer je predvsem na nižjih mestih bistveno več kroženja glav in odprta konkurenca za ta mesta. Ostri nasprotniki: monopolisti na delovna mesta in njihov sindikat. Mlačni podporniki: študenti.

Več izbire pri ustanovi študija: študent ima pri nas realno na izbiro eno samo visokošolsko organizacijo. Konkurenca in tekma med ustanovami bi dvigala kvaliteto. Ostri nasprotniki: obstoječi monopolisti. Mlačni podporniki: študenti, zaposleni, pokrajine, regije, delodajalci ...

Več izbire pri programu študija: sistem ne spodbuja uvajanja novih programov, posodabljanja predmetov, predmetnikov ... vse je povezano z velikim birokratiziranjem. Nasprotnik: država. Mlačni podporniki: rektorji, redki učitelji, ki bi radi uvajali novosti, študenti, delodajalci.

Več ciljnega raziskovalnega dela (predvsem na področju tehnologije): zakon naj bi urejal tudi področje raziskovanja, ampak se tega praktično ne dotika. Nasprotniki: radovednostni raziskovalci, državna agencija za znanost. Mlačni podporniki: delodajalci.

Boljša izraba znanja. Zaposleni naj bi imeli bolj proste roke pri pridobitni izrabi znanja, ki je nastalo na univerzi. Nasprotniki: univerza, fakulteta, zavistneži. Podporniki: zaposleni, delodajalci.

Sklep: Velika večina ukrepov koristi študentom in delodajalcem, ampak, ker je vsak glavni akter vsaj enkrat v vlogi ostrega nasprotnika, složen odpor ne preseneča.
Temelj za morebitno partnerstvo, v katerem bi zadeve premaknili naprej je, da vsak tudi kaj dobi in da se marsikaj prekriva tudi z načrti in cilji univerz oz. rektorjev.

Imate email pri tajni službi?

Ideja: Si tajna služba, narediš spletno mesto in nudiš poceni gostovanje spletnih strani, poštne predale, ljudje si izberejo uporabniška imena in gesla, postaviš strežnik v farmi nekam blizu drugim strežnikom ... Kaka ideja, kaj bi se vse dalo s tem početi?

PS (dan po objavi zgornjega): Se mi zdi pa vse skupaj civilizacijsko pomemben premik. V dobrih starih časih so vohunske službe pomagale kakemu kafiču ali bordelu, danes pa internetnemu gostitelju. Vedno torej vozlišču komunikacij. Če to ni razvoj ;-)

Bi kdo 6.67% višjo plačo?

Na obisku v Savinjsko Šaleški regiji je med podjetniki, ki ne morejo več ustreči vsem naročilom, padel tale predlog:

• delovnik se iz 7.5 podaljša na 8 ur + 1/2 ure za malico (ki ostane plačana);
• zato dobijo vsi 6.67% višjo neto plačo;
• za teh 6.67% se ne plača nobenih davkov, prispevkov ipd.;
• podjetje se lahko avtonomno odloči, ali bo imelo 7.5 ali 8 urni delovnik.