Drži, tvit verjetno vsebinsko ni povsem točen, kot ne more biti nobena izjava, ki se ukvarja z zgodovino na način, »kaj bi bilo, če bi bilo«. Bolj prav bi bilo napisati, da »bi bil pokol v Srebrenici manj verjeten, če bi na ozemlju bivše Jugoslavije …«. Ker klali so se v Bosni tudi med drugo svetovno vojno, ko se je komunizem šele pripravljal. Jasno je, da je osnovni kontekst srbski nacionalizem oz. poskus, da bi Srbija čim več Srbov in ozemlja spravila pod okrilje lastne države. Nekaj podobnega je za Maribor dosegel general Maister. Da se torej tudi brez množičnih pobojev. Četniški zločini so bili v bivši Jugoslaviji ostro obsojeni in pravilno spoznani kot zavržni. Niso bili pa vsi zločini spoznani kot taki, in če niso vsi zločini spoznani kot nedopustni, je samo vprašanje dovolj močne propagande, da se najde izgovor za novo nasilje. In o tem je bil Janšev nič hudega sluteči tvit, ki pa je sprožil cel vihar.
Zakaj?
Del odgovora je v splošni klimi. Levica ni navajena, da ni na oblasti in jezno cepeta. Vsakih nekaj dni sproži »afero«, ki se potem par dni valja v medijih, medijsko šibkejša druga stran rabi čas, da zadevo zavrne in požar ugasne. Potem s kantico bencina in prižgano vžigalico čakajo na novo priložnost. V začetku julija je bilo že sumljivo mirno in je tvit prišel prav, da je zapolnil mrtvilo.
Gotovo je levico in Levico zmotil napad na komunizem – komunistična ideologija je namreč tisto, kar je v tvitu nedvomno napadeno. Za mnoge je komunizem še vedno sveta krava, o katerem se mora govoriti samo lepo. Tudi, če je bila kje kdaj kaka stranpot (ki je povzročila sto milijonov žrtev), da je bil pa namen dober. In so se zagovorniki komunizma skrili za žrtve Srebrenice.
Očitali so, da Janša Srebrenico izkorišča za obračunavanje s komunizmom, ki je stvar preteklosti. Jaz tisti tvit berem kot opozorilo, kaj se zgodi, če množični poboji, vsi množični poboji, niso postavljeni onkraj meja civilizacije. Dokler niso, je nevarno, da se bodo morije ponavljale. Vse, kar danes rečemo, vpliva na prihodnost, ne na preteklost. Vsaka beseda je o prihodnosti.
Skratka, okrog tiste izjave je mogoče polemizirati, kar pa ne razloži vse nestrpnosti in sovraštva, ki se je ob njej izlilo. Ne pojasni, zakaj sta levica in Levica zapustili parlament. Sprožiti se je moralo nekaj bistveno večjega in globljega.
Zato.
Najtežji očitek Janši je bil, da primerjava med Srebrenico in povojnimi poboji v Sloveniji zanika, relativizira in zmanjšuje težo zločina v Srebrenici. To bi bilo res nedopustno grdo. Na »desni« očitka nikakor nismo mogli razumeti, ker vsi do zadnjega obsojamo tisti zločin. Bilo nam je povsem nedojmljivo, kako lahko kdo očita nekaj takega. Tu tiči vzrok, zakaj se nismo razumeli.
Zamislimo si, mi na desni, da bi vzporednico med Hudo jamo in Srebrenico potegnil nekdo, ki mu je ušlo, da »je v Hudi jami še prostor«, da so jih revolucionarji po drugi svetovni vojni »še premalo pobili«, da so »poboji pravzaprav del naravnega prava«, ko se zmagovalec znese nad poražencem. Vse to v Sloveniji ne tako redko slišimo. Vzporednice med Srebrenico in Hudo jamo iz ust nekoga, ki razmišlja o Hudi jami kot o drugorazredni temi, bi bilo strašno in vredno vsega zgražanja. Ampak mi mislimo prav obratno. Za nas so povojni poboju absolutno zlo in je zato vzporedno Srebrenica tudi absolutno zlo. Nobene potrebe ni, da bi se zgražali.
Razen seveda, če so naši sogovorniki na izjavo gledali skozi svoje oči. Tistemu, ki se zdi Huda jama razumljiva, opravičljiva, naravna, drugorazredna, tistemu se zdi vzporednica s Srebrenico nedopustna. Z vsem tistim besom in jezo so nam povedali nekaj o sebi.
Kaj mislite, kakšno je bilo mnenje generala Mladića o povojnih pobojih? Bolj podobno Janševemu ali bolj podobno njihovemu? Spomnijo se, da so generali JLA, tiste JLA, ki je pobijala v Srebrenici, upornike v republikah imenovala fašiste. Spomnijo se, da je Miloševićev režim fašizma obtoževal predsednika Bosne in Hercegovine Izeta Izetbegovića. Oni danes operirajo s fašizmom v velikih procijah.
Nihče
O vzporednicah med Hudo jamo in Srebrenico je najlepše pisal Mehmedalija Alić, izbrisani rudar, ki je vodil izkopavanja v Hudi jami. V Srebrenici sta končala njegova brata. Tako pravi:
»Po nekaj mesecih dela v Hudi jami in vsakodnevnem razmišljanju ter analiziranju dogajanj v Barbarinem rovu junija 1945 in v Srebrenici julija 1995 sem spoznal, da med njima ni bistvene razlike. Vse, kar se je zgodilo, se je dogajalo po istem kopitu; le odvijalo se je v drugem času. Dogajanje petdeset let pozneje je bilo videti kot nekakšno kolektivno diplomsko delo sinov ideoloških učiteljev iz prvega dogodka«.
Se je generacija vnukov iz vsega tega kaj naučila?
Najprej objavljeno v Časniku julija 2020.
