V soboto smo demokrati praznovali dan zmage. Nad socializmom. Mnogi pa niso praznovali ničesar. Ker Berlinski zid v njihovih glavah še stoji. Ker utopija socializma ostaja privlačna. Takole sem napisal za Domovino (vir):
Živijo v zablodi, da ideja [socializma] je bila že v redu, samo izvedba je imela nekatere »stranpoti«. Nacisti da so z zločini uresničevali zločinsko idejo, komunistom pa da so se primerile »napake«, ko so uresničevali plemenito idejo. To zavajanje je postalo po bankrotu komunizma celo lažje – plemenite utopije niso motila dnevna poročila o gospodarski stagnaciji, bedi ljudi, delovnih taboriščih in streljanju ljudi na mejah. Nemogoči cilji terjajo neskončno nasilje. Zatirati skoraj vse ljudi, zato, da bi bili enaki drugim, je podobno, kot zatirati nekatere ljudi, da ne bi bili enaki z drugimi.
Jordan Peterson je nekje napisal, da ni prav nobenega opravičila za vztrajanje pri zagovarjanju socializma po tem, ko so Solženicin in drugi opisali umiranje v sovjetskih gulagih. Da so Huda jama, Goli otok, ukrajinski holodomor, kitajska kulturna revolucija, polja smrti v Kambodži ipd., ipd. idejo povsem diskreditirali. Ampak se to ni zgodilo. Socializem ostaja privlačen. Tule bom razmišljal, zakaj je ta plevel tako trdoživ.
Terminološka opomba: za sisteme, ki jih poznamo pod imeni boljševizm, stalinizem, leninizem, komunizem ali socializem bom uporabljal slednjo besedo. Razlike so v niansah, v osnovi pa so vsi utemeljeni na zatiranju naravnega bistva človeka. Države, v katerih so izvajali naštete zločine, so se vse imenovale socialistične. Da tisto ni bil pravi socializem, je izgovor, ki želi utopijo odvezati odgovornosti za njene zločine.
Socializem pa seveda ni socialna demokracija. Razumem, da slednja aksiomatično pristaja na svobodo posameznika, kot je zagotovljena v mednarodnih konvencijah in na rezultate te svobode, ki se kaže v neenakosti na številnih področjih, ne vpliva pa ne enakost pred zakonom.
Privlačnost socializma ima tri temelje. Zavist, voljo do moči in napuh razuma.
1. Zavist
Podporo najširših množic si socializem zagotavlja tako, da nagovarja človeško zavist oz. kot bi lahko temu lepše rekli, željo po enakosti vseh ljudi. V nekem smislu ljudje smo enaki in ta nauk je prispeval k popularnosti krščanstva antični družbi neenakosti. Vsi ljudje, bogati in revni, ženske in moški, Judje in Grki, smo narejeni po božji podobi. V tem smo enaki. In pred Bogom smo vsi enaki.
Ideja je počasi iz sveta vere in morale prodirala v civilno sfero zakonodaje in prava. Meščanske revolucije so uzakonile zemeljsko enakost ljudi pred pravom – enako-pravnost. Koncept enakosti ni bil več od božjega kraljestva, ampak je njegov pomen določalo tuzemstvo. Enakost je postala stvar družbenega dogovora. Dokler so se dogovarjali pretežno verni, je še šlo. Ko niso bili več verni, je enakost lahko pomenila karkoli. Npr. enakost ne pred Bogom, ne pred zakonom, ampak pred bančnim okencem. Če so vsi ljudje enaki, naj stanujejo v enakih stanovanjih, enako naj se hranijo, hodijo naj v enake šole, skratka, materialne razlike med ljudmi naj bodo kar se da enake.
Civilizacija je en sam dolg napor, da se čez podedovane moralne instinkte zgradi kompleksnejši red, ki naredi skupnost za uspešnejšo od drugih. Krščanstvo je zadnjih dva tisoč let bistvena opora temu naporu. Od človeka ustvarjeni sistemi, kot je socializem, ta red negirajo.
In zdaj se krščanskim in nekrščanskim socialistom, ki to berejo, zdi, da je tako celo prav. Pravično da je, da so razlike kar se da majhne. Ta bralčev občutek dobro ilustrira, kako velikansko delo je civilizacija naredila skozi tisočletja, da je ljudi sprijaznila z materialno neenakostjo. Ilustrira, kako malo je potrebno, da zavist postavimo v temelj družbene pogodbe. Težnja po enakosti je namreč prirojena. Za ljudi-opice je bila evolucijska prednost, če so nabrano sadje ali ujeto divjad delili enako med vse. Ker so trop sestavljali sorodniki, je genetski material preživel, ne glede na to, kdo je preživel. Moralna intuicija, s katero pridemo na svet, nosi spomin na te čase. Družinsko življenje, ko imata oče in mati vse otroke enako rada, ko igračko dobijo vsi otroci, ali pa nobeden, tudi pomaga k promociji enakosti.
V sodobni družbi pa seveda nismo vsi ena velika družina, pa če se to še tako lepo sliši. S pojavom kmetovanja, zasebne lastnine in inoviranja je evolucija nagradila ureditve, kjer so uspešni zmogli prehraniti več svojih otrok. Kulture, ki so dopuščale neenakost, so izrivale in vojaško premagovale kulture, ki boljšim niso prepuščale več besede, premoženja in hrane. Etični sistemi, ki so nadgradili moralne intuicije, so bili usmerjeni v brzdanje zavisti na eni in pohlepa na drugi strani. Ravnotežje med tem dvojim skupnosti ni izčrpavalo v notranjih sporih.
Kapitalizem, lepše rečeno socialno-tržno gospodarstvo, je sistem, ki to ravnotežje ves čas – s pomočjo demokratičnih mehanizmov – išče. In praviloma tudi najde.
2. Volja do moči
Lažje kot iskati ravnotežje je zapovedati enakost. In to so socialistični režimi naredili tako, da so se naslonili na neko drugo človeško slabost. Voljo do moči. Željo po oblasti. Krvoločnosti. Vse te lastnosti so tudi bile evolucijska prednost v nekih bolj divjih časih: da se je rod obranil pred sosedi, izropal njihova lovišča, si podredil njihove ženske. V kameni dobi je to delovalo, potem pa so evolucijska prednost postajale druge lastnosti – ustvarjalnost, delavnost, sodelovalnost, zaupanja vrednost. Proces civiliziranja človeštva je proces zmanjševanja nasilja, zmanjševanja družbenega in materialnega položaja nasilnežev. In tudi tej evoluciji je oporo dajala vera, ki je omejevala nasilje. Moška telesa so zato v nekaj tisoč letih postala manj robustna, saj evolucija ni izbirala tistih, ki prenesejo težak udarec z gorjačo, ampak tiste, ki so ustvarjalni, pametni in zaupanja vredni.
Nagnjenost k nasilju pa je v človeku ostala in vsak kaos, vsaka revolucija je odstranila zavore, ki jih je postavljal red civilizacije. Ne socialistom, ne nacistom se ni bilo treba posebej truditi, da so našli ljudi z voljo do moči. In tudi taki z voljo do krvi in nasilja so se jim z veseljem pridružili. Niso pogoste priložnosti, ko moreš biti krvoločen tako rekoč po službeni dolžnosti.
3. Napuh razuma
Zadnji gradnik, ki naredi socializem tako privlačen, je pretirano zaupanje v človeški razum. V to smer je predvsem intelektualce zaneslo od razsvetljenstva naprej. Marxov izrek iz tez o Feurebachu, da ne gre za to, da bi filozofi svet samo različno razlagali, ampak da gre za to, da bi ga spreminjali, odlično ilustrira zablodo, da filozofi in intelektualci lahko načrtajo boljši svet, kot se je izbrusil skozi procese družbene evolucije. Načrtajo npr. socializem. Ali nacionalsocializem. Ali ekosocializem. Vržejo skozi okno inštitucije, navade in koncepte, ki jih je človeštvo oblikovalo tisočletja. Demontirajo družino, uničijo koncept spola, črtajo zasebno lastnino. In za svojo novotarijo pridobijo politike z voljo do moči. Ti pa se naslonijo na kamenodobne instinkte v ljudeh – na težnjo k enakosti in nasilništvo.
Red, ki negira tisto, kar se je v človeških družbah samo od sebe oblikovalo skozi tisočletja je mogoče ohranjati samo z nasiljem. Nacistična uničevalna taborišča in socialistični gulagi to ilustrirajo.
Skratka
Zaradi napačnega razumevanje enakosti, razpihovanja zavisti, sle po oblasti in krvi, je bil red, ki ga je oblikovala civilizacija, ves čas ogrožen. Civilizacija je en sam dolg napor, da se čez podedovane moralne instinkte zgradi kompleksnejši red, ki naredi skupnost za uspešnejšo od drugih. Krščanstvo je zadnjih dva tisoč let bistvena opora temu naporu. Od človeka ustvarjeni sistemi, kot je socializem, ta red negirajo. Padec Berlinskega zidu je pokazal, da je ta od človeka narejen sistem slabši od tistega, ki nastaja spontano. Ali ki je, kot je napisal Burke, rezultat »skrivnostnega pohoda Boga skozi svet«. Dobljena je bila bitka. Vojna pa traja.
Objavljeno v Časniku 12.11.2019.
